Jedro

Tožnikova pravica do izplačila zneska 16.670,00 EUR je vezana na plačilo odškodnine za odvzeta zemljišča zaradi izgradnje avtoceste. Ker toženec te odškodnine še ni prejel, tudi tožnikova terjatev še ni zapadla.

Tožnik namesto dogovorjenega bivanja v toženčevi hiši ne more terjati plačila. Osebno služnost je mogoče spremeniti v doživljensko rento sporazumno, s tožbo pa le, če so se po ustanovitvi služnosti razmere tako spremenile, da je postalo izvrševanje služnosti znatno otežkočeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec plačati 16.670,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, od 1.1.2006 dalje pa plačevati po 300,00 EUR mesečno z zamudnimi obrestmi. Obenem je tožnika zavezalo k povrnitvi toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.643,00 EUR z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Navaja, da je zapustnica v oporoki določila, da mora toženec kot prevzemnik zaščitene kmetije vzdrževati tožnika, ki zaradi duševne bolezni ne more skrbeti zase. Na tej podlagi je bil v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor med dediči, ki pa ga toženec ne izpolnjuje. Tožnik je kot dokaz predlagal mnenje Centra za socialno delo Šiška in izvedenca gradbene – stanovanjske stroke, vendar je sodišče ta dva ključna dokaza brez vsebinske obrazložitve pavšalno zavrnilo, češ da dokazni predlog ni bil pravočasen, čeprav je tožnik dokaz z izvedencem ponudil že v tožbi. Sodišče je tudi napačno ocenilo izvedene dokaze. Tožnik je zapustil domačo hišo zaradi nevzdržnih razmer, ker mati ni mogla več skrbeti zanj, ko je onemogla. Bivanje tožniku bi moralo biti zagotovljeno v primernih razmerah, izvedenec pa bi lahko potrdil, da takih razmer pri tožencu ni. Brezplačno bivanje obsega sanitarije, ogrevanje, kuhinjo in oskrbo, medtem ko je toženec sam priznal, da ogreva le svoj del hiše. Sicer pa je priča L. T. potrdila, da je tožnik zapustil domačo hišo zaradi nuje, ker zanj takrat ni nihče skrbel. Tožnik poudarja, da je oseba s posebnimi potrebami. Sodišče kljub temu ni dovolilo vprašanj o njegovem zdravstvenem stanju. Toženec ni ničesar storil, da bi mu zagotovil primerne pogoje za bivanje. Sodišče je to dejstvo spregledalo in s svojo odločitvijo krši temeljna načela obligacijskega prava. Poleg tega bi moral toženec takoj sprejeti ponujeno odškodnino za odvzeto zemljišče. Namesto tega z zavlačevanjem postopka samo pridobiva, tožnik pa izgublja. Toženec je podedoval celotno kmetijo, medtem ko je tožnik ostal brez vsega in odvisen od tuje pomoči. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje trditveno podlago spora, pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnikovi zahtevki izhajajo iz dednega dogovora, ki so ga v zapuščinskem postopku po materi pravdnih strank sklenili njeni dediči. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na poslednjo voljo zapustnice, izraženo v oporoki, posebej še, ker ta ne vsebuje v pritožbi zatrjevanega določila, po katerem bi moral toženec vzdrževati tožnika.

6. Vsebina dednega dogovora je jasna, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno razlagalo tako, kot se glasi. Tožnikova pravica do izplačila zneska 16.670,00 EUR (prej 4,000.000,00 SIT) je vezana na plačilo odškodnine za odvzeta zemljišča zaradi izgradnje avtoceste. Ker toženec te odškodnine še ni prejel, tudi tožnikova terjatev še ni zapadla. Pritožbena trditev, da toženec namenoma zavlačuje postopek pridobitve odškodnine, nima opore v izvedenih dokazih. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa tožencu tudi ni mogoče odrekati pravice, da v sodnem postopku doseže pravično odškodnino za odvzeta zemljišča. Dedni dogovor te toženčeve pravice ni omejil, zato je brez pomena pritožbeno sklicevanje na domnevno toženčevo okoriščenje na račun tožnika.

7. Z dednim dogovorom je bila v tožnikovo korist ustanovljena tudi osebna služnost, po kateri mu mora toženec zagotoviti doživljenjsko brezplačno bivanje v eni sobi v domači hiši, prosto gibanje po hiši in dvorišču ter hrano, ki jo nudi kmetija, v primeru onemoglosti pa še oskrbo v domu za ostarele, če je tožnik sam ne bi mogel plačati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je razlog za neizpolnjevanje te toženčeve obveznosti na tožnikovi strani, saj se je po zaslišanju pravdnih strank lahko zanesljivo prepričalo, da je toženec dogovorjeno pripravljen izpolniti, vendar tožnik tega ne želi. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na domnevno neprimerne razmere za tožnikovo bivanje v toženčevi hiši. Tožnik namreč s tožbo ni zahteval, naj mu toženec omogoči bivanje ali zagotovi primerne pogoje, pač pa namesto izpolnitve z dednim dogovorom določenih obveznosti od toženca terja plačevanje mesečne rente. Materialnopravno pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da takšen tožnikov zahtevek nima podlage, saj se razmere od ustanovitve služnosti niso bistveno spremenile. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da se je tožnik iz domače hiše po ugotovitvi sodišča prve stopnje izselil prostovoljno že pred materino smrtjo, ob zaslišanju pa je zanikal, da bi toženec z njim morda grdo ravnal. Za presojo vsebine osebne služnosti in pravic služnostnega upravičenca ter morebitnih obveznosti lastnika stvari je odločilno stanje ob ustanovitvi služnosti. Toženec se v dednem dogovoru ni zavezal k izboljšavi pogojev za tožnikovo bivanje v domači hiši, medtem ko stroški vzdrževanja stvari v vsakem primeru bremenijo služnostnega upravičenca (1). Tožnik torej namesto dogovorjenega bivanja v toženčevi hiši ne more terjati plačila. Osebno služnost je mogoče spremeniti v doživljensko rento sporazumno, s tožbo pa le, če so se po ustanovitvi služnosti razmere tako spremenile, da je postalo izvrševanje služnosti znatno otežkočeno. Kot že navedeno, tega tožniku ni uspelo dokazati, še več, spremenjenih okoliščin, ki bi nastopile po sklenitvi dednega dogovora, niti ni zatrjeval. 8. Na morebitno drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožnik oseba s posebnimi potrebami, ki zaradi duševne bolezni ne more skrbeti zase. Tožnik ima zato skrbnika, ki skrbi za njegove interese. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo pravil postopka, ko tožnikovemu pooblaščencu ni dovolilo vprašanj o tožnikovem zdravstvenem stanju, sploh ker tožnik teh dejstev niti ni pravočasno in substancirano zatrjeval. Utemeljeno je zavrnilo tudi ponujeni dokaz z izvedencem. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker tožnik, kot že navedeno, s tožbo ne zahteva, naj mu toženec omogoči izvrševanje osebne služnosti, je očitno, da dokazovanje z izvedencem, ki naj bi ugotavljal primernost bivalnih razmer pri tožencu, ni bilo potrebno. Ta dokazni predlog torej ni bil relevanten, pri čemer je vprašanje njegove pravočasnosti drugotnega pomena. Končno je odveč tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je z izpodbijano sodbo kršilo temeljna načela obligacijskega prava, predvsem načelo vestnosti in poštenja, skrbnosti in prepovedi zlorabe pravic. Navedena načela so namreč predpisana za udeležence v obligacijskih razmerjih, ne pa za sojenje.

9. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, torej niso podani, morebitnih uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih mora kriti sam. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) 248. člen in prvi odstavek 237. člena Stvarnopravnega zakonika