Jedro

Glede na to, da ima sporno razmerje najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom (pogodbe o zaposlitvi s tožnikom so bile sklenjene v Sloveniji, dogovorjena je bila pristojnost slovenskega sodišča, tožnik je slovenski državljan), je treba tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi poklicne bolezni presojati po slovenskem pravu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženki dolžni plačati zneske 83.000,00 EUR, 159.351,88 EUR, 1.516,46 EUR in mesečno rento v višini 1.961,85 EUR ter zakonske zamudne obresti od teh zneskov (od zapadlosti posameznih zneskov do plačila). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v višini 4.545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila).

Zoper navedeno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pristojnosti slovenskega sodišča, o uporabi slovenskega materialnega prava za drugotoženo stranko in o pasivni legitimaciji toženk. Nepravilna pa je po mnenju tožnika presoja sodišča glede zastaranja tožbenega zahtevka. Stališče sodišča, da je tožnikovo zdravljenje že zaključeno oziroma da njegovo zdravljenje ni več namenjeno odpravi škode, temelji na ugotovitvah brez ustrezne strokovne podlage. Tudi glede vprašanja nastanka škode in zaključka zdravljenja je tožnik podal dokazni predlog po postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki ga sodišče ni izvedlo. Ker je sodišče brez ustreznega strokovnega znanja in postavitve izvedenca medicinske stroke zaključilo, da je tožnikovo zdravljenje zaključeno, je podana bistvena kršitev določb postopka. Začetek teka zastaralnega roka je vezan na trenutek, ko lahko oškodovanec identificira povzročitelja. Iz predloženih mnenj specialistov ne izhaja, da se utegne zdravstveno stanje še poslabšati in da zdravljenje ni namenjeno odpravi škode, temveč njenemu preprečevanju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vložil tožbo 1. 3. 2010, saj je bila vložena že 27. 3. 2009. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik že po prejemu izvedenskega mnenja ZPIZ, torej najkasneje 29. 3. 2001, izvedel za povzročitelja škode. Tožnik je šele tedaj, ko je sodišče pravnomočno odločilo, da je vzrok tožnikove invalidnosti v 33 % poklicna bolezen, izvedel za storilca oziroma povzročitelja škode, zato je zastaralni rok začel teči 6. 3. 2007. Pred tem datumom ni bil seznanjen z povzročiteljem škode. Meni, da njegovo zdravljenje še ni zaključeno, kar izhaja iz priložene medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je štelo, da je tožnik umaknil dokazni predlog v zvezi dokazovanjem vzročne zveze med ravnanjem toženk in nastalo škodo. Tega tožnik ni storil, zato je ugotovitev sodišča protispisna. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni dokazana. Glede ostalih elementov odškodninske odgovornosti pa pritožba opozarja, da je bilo že v socialnem sporu odločeno o tem, da je vzrok tožnikove invalidnosti v 33 % posledica poklicne bolezni, zato gre v tem primeru za res iudicata. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnika toženki prerekata navedbe iz pritožbe glede vednosti o škodi in njenemu povzročitelju. Navajata še, da sodišče RS ni pristojno za odločanje o zahtevku zoper drugotoženko, saj gre za tujo pravno osebo s sedežem v Liberiji. Za pravni položaj drugotoženke je treba uporabiti liberijsko pravo. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo, za katere menita, da so potrebni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev (tj. protispisnost) je podana takrat, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče tem listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki je imajo, ne pa, če sodišče vsebino listine tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo napačno odločitev.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na to, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča v tej zadevi glede zahtevka zoper drugotoženko (18. člen ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V tem sporu je tožnik državljan RS, drugotoženka pa je tuja pravna oseba, zato je na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99) možno mednarodno pristojnost RS utemeljiti na dogovoru mednarodne pristojnosti RS. Tožnik v tem sporu vtožuje škodo, ki naj bi izvirala iz opravljanja dela na ladjah v delovnem razmerju z drugotoženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se tožnik in drugotoženka v pogodbah o zaposlitvi, in sicer v končnih določbah, dogovorila, da bosta morebitne spore iz te pogodbe reševala sporazumno. V primeru, da ne bo prišlo do sporazumne rešitve, pa bo te spore reševalo pristojno sodišče v Kopru (RS) na predlog katerekoli od strank. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi (od 1992 do 1998) pritožbeno sodišče šteje, da gre za sporazum strank o mednarodni pristojnosti sodišč RS. Zato je v tem sporu za sojenje zoper drugotoženko pristojno slovensko sodišče, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je potrebno za rešitev tega spora z mednarodnim elementom uporabiti slovensko materialno pravo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. II Ips 1001/2007 z dne 16. 12. 2010 že sprejelo stališče, da se kljub pravilu o uporabi prava kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno oziroma kraja, kjer je nastala škodna posledica, ki je klasična navezna okoliščina v odškodninskem pravu, že dalj časa kaže trend k uporabi pravila o najtesnejši vezi. Določbe prvega odstavka 30. člena ZMZPP oziroma 31. člena ZMZPP ni mogoče več razumeti v smislu, da je odstop od načela uporabe prava kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno oziroma kraja, kjer je nastala škodna posledica, dovoljen le izjemoma, ampak jo je treba razlagati v smislu določbe drugega odstavka 30. člena ZMZPP, po kateri naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Pritožbeno sodišče zato na podlagi drugega odstavka 30. člena ZMZPP oziroma prvega odstavka 2. člena ZMZPP ugotavlja, da ima sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugotoženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom, zato je odločitev o uporabi domačega prava pravilna.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo zaradi poklicne bolezni zavrnilo, prvenstveno zato, ker je štelo, da je odškodninska terjatev zastarala. Po oceni sodišča prve stopnje je zastaralni rok začel teči najkasneje od trenutka, ko je tožnik zvedel za izvedensko mnenje ZPIZ z dne 29. 3. 2001, iz katerega je razvidno, da je tožnik zdravstvene težave s hrbtenico pripisoval delu pri toženkam. Takrat je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je v 73. členu določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Če se delodajalec in delavec v 30 dneh ne sporazumeta o odškodnini, ima delavec pravico zahtevati odškodnino pred pristojnim sodiščem. Splošna pravila o odškodninski odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev je določal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89). V 376. členu ZOR, enako pa določa sedaj veljavni 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), je določeno, da odškodninska terjatev zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru pa zastara terjatev v 5 letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo s tožbo z dne 27. 3. 2009, toženki pa sta izrecno ugovarjali zastaranju odškodninske terjatve.

Za začetek teka zastaralnega roka je torej odločilen trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve o vzroku tožnikove invalidnosti v socialnem sporu, v konkretnem primeru torej o ugotovitvi tožnikove invalidnosti kot posledice poklicne bolezni v 33 % in bolezni v 67 %. Pritožbene navedbe, da je tožnik lahko odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo uveljavljal, oziroma da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti odločitve o kombiniranem vzroku za nastanek invalidnosti z dne 6. 3. 2007, ko naj bi izvedel za povzročitelja, zato niso utemeljene.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 155/1998 z dne 10. 11. 1998 že zavzelo stališče, da je določbo drugega odstavka 376. člena ZOR potrebno razlagati po njenem smislu in namenu, ki je nedvomno ta, da se omogoči pravno varstvo oziroma učinkovitejša zaščita tistega, ki je utrpel škodo zaradi poklicne bolezni. Za te bolezni je namreč značilno, da se pod neposrednim vplivom zdravju škodljivih delovnih pogojev oziroma delovnega procesa razvijajo v daljšem časovnem obdobju. Iz tega razloga je za pravilno presojo utemeljenosti ugovora zastaranja potrebno ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta (premoženjske in nepremoženjske) škode nastala. Stališče sodišča prve stopnje o začetku teka zastaralnega roka od trenutka, ko je tožnik zvedel za mnenje ZPIZ, v katerem je invalidska komisija ocenila, da je vzrok tožnikove invalidnosti le bolezen, je zato zmotno in ob dejstvu, da je bilo izdano za potrebe uveljavljanja socialnih pravic v drugem postopku, tudi neustrezno za obravnavani odškodninski spor.

Glede zastaranja odškodninske terjatve je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni stabilizirano, ker se tožnik še vedno zdravi, pri čemer to zdravljenje po oceni sodišča prve stopnje ni več namenjeno odpravi škode, temveč le njenemu preprečevanju. O trenutku nastanka posamezne vrste (nepremoženjske in premoženjske) škode oziroma o tem, kdaj se je škoda pri tožniku „ustalila“ ter je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno, pa izpodbijana sodba nima ugotovitve. V zvezi s tem je treba pritrditi pritožbi, da je vprašanje, kdaj je bilo zdravljenje tožnika zaključeno oziroma se je škoda zaradi poklicne bolezni pri njem „ustalila“, dejanske narave, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moralo angažirati predlagane izvedence. Tega dokaza, kljub dokaznemu sklepu na naroku dne 1. 9. 2010 ter sklepu o postavitvi izvedenca z dne 2. 11. 2010, v katerem je bilo izpostavljeno tudi vprašanje datuma zaključka tožnikovega zdravljenja, ni izvedlo, ker je zmotno štelo, da je tožnik umaknil dokazni predlog s postavitvijo izvedencev medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen dokazni predlog do zaključka glavne obravnave ni bil izrecno umaknjen. Dokazni predlog kot procesno dejanje je sicer mogoče preklicati, vendar mora biti preklic po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012 izrecen in se ne more presumirati. Pogoju izrecnosti v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno.

Sodišče prve stopnje je samo določilo, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni stabilizirano, ker zdravljenje ni več namenjeno odpravi škode, čeprav za ugotavljanje tega dejstva nima ustreznega strokovnega znanja. Poleg tega so zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z datumom začetka teka zastaranja terjatev dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepopolne oziroma vsaj preuranjene. Tožnik pa poleg plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo vtožuje tudi odškodnino za premoženjsko škodo, to je škodo iz naslova izgubljenega dohodka v preteklem obdobju, povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in denarno rento. Sodišče prve stopnje je tudi glede odškodnine za premoženjsko škodo zmotno štelo, da je za začetek zastaralnega roka za te terjatve, vključno z rento, odločilen trenutek, ko je tožnik zvedel za mnenje invalidske komisije, kar ni v skladu z določbo 376. člena ZOR (sedaj 352. člena OZ). Najmanj za tri leta pred vložitvijo tožbe odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode ni zastaran. Uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo je namreč možno, tudi če je terjatev za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zastarala.

Pritožbeno sodišče je zato po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek, tako da bo postavilo izvedenca, ki naj po pregledu medicinske dokumentacije v spisu ugotovi, kdaj je bilo v posledici poklicne bolezni zaključeno tisto zdravljenje, od katerega je bilo realno mogoče pričakovati odpravo ali zmanjšanje tožnikove škode, nato pa bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja obeh toženk, upoštevaje stališča v dosedanji sodni praksi glede zastaranja odškodninske terjatve zaradi poklicne bolezni (že citirani judikat VSRS opr. št. VIII Ips 155/1998, opr. št. II Ips 1007/2008 ter VSL opr. št. I Cp 4349/2009 v zvezi sklepom VSRS opr. št. II DoR 305/2010). Pri tem bo moralo posebej presojati zastaranje glede terjatev za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Če se bo izkazalo, da odškodninske terjatve niso zastarane, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do trditev tožnika o objektivni odgovornosti toženk in pri tem upoštevati tudi relevantno sodno prakso glede odgovornosti za poklicne bolezni (baza Ius info, VSRS opr. št. VIII Ips 54/1998 in VDSS opr. št. Pdp 675/2011). Škodo sta dolžni povrniti toženki le, če sta zanjo (objektivno ali krivdno) odgovorni. O tem, ali sta toženki krivdno oziroma objektivno odgovorni za nastalo škodo, pa ni bilo odločeno v socialnem sporu, ki se je zaključil s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. Ps 495/2001 z dne 13. 7. 2006. Pravnomočno je bilo le ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %, zato ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo o temelju (objektivne ali krivdne) odgovornosti toženk, in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.