Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, izdan po 498.a členu ZKP, ni dovoljena, ker lastnik premoženja ni obsojenec. Premoženje nezakonitega izvora je namreč po tem postopku odvzeto lastniku premoženja, zoper katerega se kazenski postopek ni zaključil z obsodilno sodbo. Lastnik premoženja zato nima položaja obsojenca, temveč zgolj položaj lastnika premoženja, ki pa skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 19181/2015 z dne 14. 6. 2017 zavrnil predlog zagovornika obdolženega G. G. za vrnitev denarnih sredstev, zaseženih s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru 8-Kpr 97/97 z dne 20. 3. 1997 in na podlagi predlogov Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 13. 1. 2016 in dne 25. 1. 2016 odločil, da se na podlagi prvega in drugega odstavka 498.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) denarna sredstva, zasežena z navedenim sklepom, odvzamejo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 19181/2015 z dne 6. 3. 2018 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep vlagajo obdolženčevi zagovorniki (oziroma zagovorniki zatrjevanega lastnika premoženja) zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjujejo kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije za odvzem denarnih sredstev zavrne in ugodi zahtevi za vrnitev premoženja z dne 13. 5. 2015 (pravilno 20. 5. 2015) ali da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrženje zahteve, saj meni, da ta ne izpolnjuje pogojev za njeno vsebinsko obravnavo po prvem odstavku 420. člena ZKP, pri čemer tudi ne gre za primer, pomemben za zagotavljanje enotne sodne prakse. Upravičenec je imel v postopku odločanja o odvzemu premoženja nezakonitega izvora pravico do pritožbe, s čimer mu je bilo zagotovljeno pravno sredstvo v obsegu, ki ga zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovni državni tožilec meni, da ni nobenega razloga, da bi v postopku po 498.a členu ZKP bilo dovoljeno še izredno pravno sredstvo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Obdolženec se o njem ni izjavil, zagovorniki pa v izjavi nasprotujejo navedbam tožilstva in trdijo, da je zahteva v obravnavanem primeru dovoljena, pri čemer se sklicujejo na komentar mag. Štefana Horvata k 420. členu ZKP1 in navajajo, da je potrebno upoštevati pomen, ki ga ima izpodbijani sklep za obdolženca in pomen, ki ga ima zadeva za razvoj sodne prakse.

B.

5. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom 8-Kpr 97/97 z dne 20. 3. 1997 na podlagi 220. člena ZKP v kazenski zadevi zoper obdolžena G. G. in M. H. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) odredilo zaseg denarja na nerezidenčnem računu M. H., odprtega pri banki A., d. d. Zoper obdolženega G. G. je Državno tožilstvo Republike Slovenije dne 2. 4. 2001 vložilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ.2 S sklepom K 142/2001 z dne 15. 3. 2002 je bil kazenski spis zaradi nadaljnjega kazenskega pregona na podlagi drugega odstavka 519. člena ZKP odstopljen Republiki Franciji. Iz odgovora francoskega veleposlaništva v Sloveniji z dne 21. 1. 2011 izhaja, da je bil postopek slovenskih pravosodnih organov zoper obdolženca dne 17. 9. 2008 arhiviran brez nadaljnjega postopka. Iz odgovora izhaja še, da je bil obdolženi G. G. s sodbo z dne 10. 5. 2004 obsojen za sodelovanje v prvi etapi načrtnega pranja denarja, ki jo je izvedel ob poneverbi denarja podjetja N. Imenovani upravnik likvidacije pa je bil pozvan, da naj izterja znesek 1.500.000,00 EUR, ki jih je G. G. poneveril in so jih zasegle slovenske oblasti.

6. Kazenski postopek zoper obdolženega G. G., zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ, se tako v Republiki Sloveniji ni končal z obsodilno sodbo. V primerih, ko se kazenski postopek ne zaključi s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, lahko sodišče na podlagi 498.a člena ZKP lastniku denarja ali premoženja nezakonitega izvora iz 245. člena KZ-1 (oziroma 252. člena KZ) tega vzame, če so izpolnjeni v navedeni določbi določeni pogoji. Gre za poseben postopek, v katerem na prvi stopnji na predlog državnega tožilca odloča zunajobravnavni senat. Tako je tudi v obravnavanem primeru zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi 1. točke prvega odstavka in drugega odstavka 498.a člena ZKP z izpodbijanim sklepom odločil, da se sredstva, zasežena na nerezidenčnem računu M. H. s sklepom 8-Kpr 97/97 z dne 20. 3. 1997, odvzamejo. Zoper sklep senata ima po določbi četrtega odstavka 498.a člena ZKP lastnik odvzetega premoženja, če meni, da za odvzem ni zakonske podlage, pravico do pritožbe. To pravno sredstvo je obdolženec G. G. po svojih zagovornikih kot zatrjevani lastnik odvzetega premoženja tudi vložil, višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka le zoper pravnomočno sodbo odločbo, s katero je končan kazenski postopek ali zoper drugo odločbo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vendar šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edina izjema od tega pravila je določena v četrtem odstavku 420. člena ZKP, po kateri se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper nekatere pravnomočne odločbe o priporu. Kazenski postopek zoper obdolženega G. G. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ v Republiki Sloveniji ni bil pravnomočno končan, zato v tem postopku zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa je bil G. G. v Republiki Franciji s sodbo Višjega sodišča v Parizu z dne 10. 5. 2004 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj zlorabe premoženja ali kredita družbe z omejeno odgovornostjo, davčne utaje, davčne goljufije in poneverbe ali utaje celotnega ali dela premoženja. Obsojencu je bilo s sodbo naloženo tudi plačilo finančne škode, ki jo je utrpela družba S. v višini več kot 1,6 mio EUR. Iz sodbe tudi izhaja, da so bila sredstva, ki predstavljajo škodo, povzročeno s temi kaznivimi dejanji, utajena in zasežena v Sloveniji. V odgovoru francoskega veleposlaništva v Sloveniji z dne 21. 1. 2011 pa je navedeno, da je bil v navedenem postopku v Franciji imenovan upravnik likvidacije z nalogo, da izterja znesek 1.500.000,00 EUR, ki jih je G. G. poneveril in so jih zasegle slovenske oblasti. Prvostopenjsko in višje sodišče sta v izpodbijanih sklepih ugotovili, da storitev kaznivih dejanj, za katera je G. G. obsojen z navedeno sodbo francoskega sodišča, časovno in po vsebini sovpada z dejanji, ki so opisana v slovenski obtožbi zoper njega zaradi kaznivega dejanja pranja denarja kot dejanja, iz katerih umazani denar izvira, pri čemer so ta dejanja kazniva tudi v Sloveniji (po 240. členu in 244. členu KZ). Iz izpodbijanih sklepov tako izhaja ugotovitev, da premoženje, ki je predmet predmetnega postopka po 498.a členu ZKP, izvira iz kaznivih dejanj, za katera je bil G. G. obsojen v Republiki Franciji, kjer je bilo odločeno tudi o odvzemu premoženjske koristi oziroma o dolžnosti povrnitve škode, povzročene oškodovani družbi S. V Franciji ima zato kot obsojenec tudi na voljo vsa pravna sredstva zoper takšno odločitev. Če bi z izrednim pravnim sredstvom v Franciji uspel na način, ki bi lahko vplival na ugotovitev izpolnitve pogojev za odvzem premoženja po 1. točki prvega odstavka 498.a člena ZKP, pa bi obdolženec v Republiki Sloveniji imel na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka ob smiselni uporabi določb 504. in 507. člena ZKP.3

9. Kot je Vrhovno sodišče odločilo že v sodbah I Ips 97604/2010 z dne 2. 7. 2020 in I Ips 3176/2013 z dne 3. 12. 2020, ima tudi prejemnik premoženjske koristi pravico do le enega pravnega sredstva, to je do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za varstvo zakonitosti, pa procesni zakon ne predvideva. Enako velja v obravnavanem primeru. Kot je navedeno tudi v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem,4 zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, izdan po 498.a členu ZKP, ni dovoljena, ker lastnik premoženja ni obsojenec. Premoženje nezakonitega izvora je namreč po tem postopku odvzeto lastniku premoženja, zoper katerega se kazenski postopek ni zaključil z obsodilno sodbo. Lastnik premoženja zato nima položaja obsojenca, temveč zgolj položaj lastnika premoženja, ki pa skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.5 Tako tudi G. G., ki trdi, da je lastnik zaseženega premoženja, v predmetnem postopku pred slovenskim sodiščem nima položaja obsojenca.

10. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna. Po določbi 25. člena Ustave je namreč vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Pravica do pritožbe je temeljna pravica posameznika, ki izhaja že iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic, karakterizira pa tudi pravno državo. Kot izhaja iz besedila Ustave je pravica do pritožbe absolutna, lahko pa se nadomesti s kakšnim drugim pravnim sredstvom. Zato ta določba predstavlja ustavno prepoved izključitve vsakršnega pravnega sredstva zoper prvostopne odločitve oblastnih organov. To pa še toliko bolj velja za odločbe izdane s strani sodišča, še posebej odločbe izdane v kazenskem postopku. To pomeni, da kršitve 25. člena Ustave ni, če zakonodajalec predvidi zoper odločbo državnega organa učinkovito pravno sredstvo. Takšno pravno sredstvo, to je pritožbo, pa je obdolženi G. G. imel in ga tudi izkoristil. C.

11. Ker po določbah ZKP zahteva za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom ni dovoljena in tudi ne zoper pravnomočni sklep, izdan v postopku po 498.a členu ZKP, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena zavrglo.

1 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 908. 2 Zoper M. H. pa je bil kazenski postopek zaradi njegove smrti ustavljen. 3 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, komentar k 498.a členu ZKP, str. 1054. 4 Nav. delo, str. 1054. 5 Vložnik se v zvezi z dovoljenostjo zahteve sklicuje na ZKP s komentarjem, komentar k 420. členu ZKP, nav. delo, str. 908, k 420. členu ZKP, vendar pa na tem mestu v komentarju ni obravnavana takšna procesna situacija.