Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT-4210-1668/2013-8 (09-142-05) z dne 12. 12. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 15,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS kot prvostopenjski davčni organ zavrnila zahtevo tožnika za vračilo stroškov nastalih v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo davčnega organa št. DT 03-75009 z dne 23. 1. 2013, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2009. Zoper navedeno odločbo je tožnik dne 12. 2. 2013 vložil pritožbo in priglasil stroške zastopanja v višini 550,50 točk, takso, tiskanje, fotokopiranje, poštnino in DDV po odmeri.

2. V ponovljenem postopku je davčni organ tožniku izdal odločbo št. DT 4210-1668/2013-7 z dne 20. 11. 2017, s katero je odmeril dohodnino za leto 2009 v enakem znesku, kot je bila odmerjena v odpravljeni odločbi, zaradi česar je davčni organ ugotovil, da zavezanec s pritožbo ni uspel in nosi v skladu s tretjim odstavkom 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) nastale stroške sam.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa in navedel, da odločba, na katero se sklicuje tožena stranka z dne 20. 11. 2017 tožniku ni znana in se zato ne more izjasniti o argumentu zavrnitve njegove stroškovne zahteve. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno.

4. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja ugotovitev, da je bila navedena odločba pooblaščencu tožnika vročena 1. 12. 2017, zato ni mogoče slediti navedbam tožnika, da z odločbo ni seznanjen. V ponovnem postopku je bil tožniku odmerjen davek v enaki višini kot z odpravljeno odločbo. Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja se je pritožbeni organ strinjal z ugotovitvami davčnega organa, da se postopek za zavezanca ni končal ugodno. Glede na to, da ZDavP-2 priznava zavezancu stroške glede na končni uspeh v postopku, je namreč zaključil, da zavezancu ni mogoče priznati stroškov za zastopanje za pritožbeni postopek, saj je bila kljub ugoditvi pritožbe v ponovljenem postopku ugotovljena enaka višina davčne obveznosti, kar pomeni, da se je postopek za zavezanca končal neugodno.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in ponavlja pritožbene razloge in izpodbija prvostopenjski sklep. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev utemeljil s tem, da naj bi v obnovljenem postopku glede tožnikove dohodnine za leto 2009 tudi v drugo (20. 11. 2017) odločil enako kot prvič (23. 1. 2013), zato naj bi bila uspešnost tožnikove pritožbe z dne 11. 2. 2013 glede na določbo tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 nepomembna. V pritožbi z dne 27. 12. 2017 je tožnik opozoril, da mu odločba z dne 20. 11. 2017 ni znana, saj mu ni vročena, zato se ne more celovito izjasniti o glavnem prvostopnem argumentu zavrnitve njegove stroškovne zahteve, posebej je še poudaril, da je prvostopna uporaba določil ZDavP-2 napačna, saj je potrebno upoštevati, da je s pritožbo z dne 11. 2. 2013 uspel. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in priglaša stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7. Po vpogledu v upravni spis, je tožnik v pripravljalni vlogi navedel, da je bila v ponovljenem postopku odmerna odločba za leto 2009 vročena A.A. na naslov ... in ne pooblaščencu tožnika, zato ta odločba še ni dokončna, kaj šele pravnomočna in zato je bilo stroškovno odločanje, kot je že navedel, preuranjeno. Z nevročitvijo odmerne odločbe, od katere je bila očitno odvisna njegova stroškovna odločitev, ki se izpodbija v tem sporu, je tožena stranka nedopustno posegla v tožnikovo pravico do izjave, pa tudi njegovo pravico do pritožbe zoper odločbo. Gre za ustavni pravici tožnika, opisan nedopusten poseg vanjo pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev postopka.

8. Tožena stranka je v odgovor navedla, da je bila odmerna odločba vročena pooblaščencu tožeče stranke, vendar na domač naslov, namesto na naslov odvetniške pisarne. Zaradi navedenega se ne more strinjati z navedbami tožeče stranke, da pooblaščenec tožeče stranke in posledično tožeča stranka z navedeno odločbo ni bila seznanjena. Hkrati pa tudi meni, da tudi v primeru, če bi se štelo, da odločba o odmeri dohodnine tožeči stranki ni bila vročena, ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da je to razlog, da ni mogla podati ustrezne pritožbe zoper sklep o stroških. V samem sklepu so namreč navedeni razlogi, zakaj je bila zahteva za povračilo stroškov zavrnjena.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev prvostopenjskega davčnega organa, s katero je le-ta zahtevo tožnika, vloženo po pooblaščencu, za vračilo stroškov nastalih v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo FURS, št. DT 03-75009 z dne 23. 1. 2013, zavrnil. 11. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku davčne odmere, za vprašanja, ki niso urejena z davčnimi predpisi, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, tretji odstavek 2. člena ZDavP-2).

12. Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 z odločbo št. DT 03-75009-0 z dne 23. 1. 2013. Tožnik je s pritožbo zoper navedeno odločbo uspel, zato je tožena stranka pritožbi ugodila in odločbo davčnega organa odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka zavrnila tožniku stroške postopka nastale v zvezi s pritožbo z dne 23. 1. 2013. 13. Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Izrek se nanaša izključno na pritožbo vloženo zoper odločbo št. DT 03-75009-0 z dne 23. 1. 2013, s katero pa je tožnik uspel. Slednje je nesporno, saj je tožena stranka po pritožbi tožnika citirano odločbo z odločbo št. DT-499-01-134/2013 z dne 18. 6. 2013 odpravila in vrnila v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2009 v enakem znesku, zato je tožena stranka zaključila, da tožnik v postopku davčne odmere ni uspel in ni upravičen do povrnitve stroškov. Pri tem se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skliceval na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, ki določa, da stroški davčnega postopka, gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.

14. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila izdana odločba v ponovnem postopku vročena A.A. kot fizični osebi na naslov .... Odločba ni bila vročena ne tožniku in ne njegovemu pooblaščencu.

15. V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Vročitev zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke se opravi tako, kot je predpisano v členih 83. do 87. ZUP. Po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu.

16. V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu (88. člen ZUP). S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.

17. Glede na ugotovitev sodišča, da sta izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju in da odločba o odmeri dohodnine v ponovnem postopku ni bila vročena tožniku, so bila s tem kršena pravila upravnega postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, to pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

18. Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) o zadevi ponovno odločiti.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

20. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).