Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1 v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 2.250.000 SIT tako spremeni, da obresti od navedenega zneska tečejo od 1.1.2002 do 4.10.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.869.360 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska premoženjske škode v višini 19.360 SIT od 7.9.1998 do plačila, od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.850.000 SIT pa od 4.10.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 2.250.000 SIT, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo in o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Meni, da bi bilo treba tožniku priznati celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.500.000 SIT, pri čemer bi zamudne obresti morale začeti teči od zamude dalje, ne pa od sojenja pri sodišču prve stopnje dne 4.10.2002. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe. Pri opredelitvi svojega predloga glede višine odškodnine se sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje, temelječe predvsem na mnenju izvedenca. Ta je opredelil tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem z daljšim časovnim obdobjem in stalno prisotnostjo že pri preprostih dnevnih aktivnostih. Tožnik je imel poškodovano desno, torej dominantno roko, zaradi česar mora odslej obremenjevati levico. Prenizka je tudi odškodnina, dosojena za prestani strah. Sicer pa je tožniku kot trajna posledica poškodbe ostala zmanjšana in boleča gibljivost desnega ramena, oslabljena groba moč desne rame in omejena gibljivost levega palca z zatrditvijo sklepa. Oslabljena gibljivost desne rame in leve dlani s posledično manjšo sposobnostjo dvigovanja bremen utemeljuje zahtevano višino iz tega naslova v znesku 1.600.000 SIT. Pretežni del odškodnine bi bilo treba tožniku priznati iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 3.600.000 SIT, za prestani strah pa celotno zahtevano odškodnino v znesku 350.000 SIT. Tožeča stranka obširno obrazlaga svoje stališče glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Te bi bilo treba priznati od tedaj dalje, ko je tožena stranka prišla v zamudo, ne pa od dneva sojenja. Obligacijska in obrestna zakonodaja se s 1.1.2002, vsebinsko nista spremenili. Če so bili podani pogoji za spremembo sodne prakse s 1.1.2002 so bili podani že prej, najkasneje v letu 1995 ob določitvi zamudnih obresti in temeljne obrestne mere.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo nalaga sodišču poleg dejanske in pravne presoje konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na obseg poškodovanja in nastalo škodo, tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Ni mogoče reči, da sodišči nižjih stopenj nista tako postopali. Glede na poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, njegovega primera vendarle ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega, kar bi terjalo ustrezno višje odškodovanje. Poleg izpaha desne rame z odlomkom grčice nadlahtnice in preloma levega palca je namreč tožnik utrpel le številne odrgnine, udarnine in raztrganine. Kljub subjektivnemu občutenju težav med zdravljenjem z ugotovljenimi bolečinskimi obdobji tako tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče priznati višje odškodnine od dosojene v znesku 900.000 SIT. Pri tem je v zadostni meri bila upoštevana štiridnevna hospitalizacija in pettedenska imobilizacija zaradi izpaha rame. Višja odškodnina bi presegla odškodnine, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere. To velja tudi za prestani strah ob dogodku in strah za izid zdravljenja. Intenzivnost in trajanje prestanega strahu je treba presojati glede na okoliščine ob škodnem dogodku in glede na objektivne razloge za strah za izid zdravljenja. Izpodbijana sodba je upoštevala oboje in tožniku iz tega naslova prisodila primerno odškodnino v znesku 150.000 SIT.

Manjša sposobnost dvigovanja bremen zaradi posledic poškodbe desne rame ter oslabljena gibljivost desne rame in leve dlani tožniku zmanjšuje delovne zmožnosti in sposobnost za enostavna vsakdanja opravila. Zaradi poškodbe desne dominantne roke je prisiljen uporabljati levo roko, s katero je pa manj spreten tudi pri najosnovnejših življenjskih opravilih. Vse opisano predstavlja za tožnika takšno omejitev, da je iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti dosojena odškodnina v znesku 1.200.000 SIT primerna, višja odškodnina, za katero se zavzema revizija, pa bi ne bila v skladu s podobnimi primeri sodne prakse. V reviziji predstavljeni podobni primeri so z obravnavanim le delno primerljivi. Sodišče druge stopnje, ki je odškodnino iz tega naslova, dosojeno pri sodišču prve stopnje, zvišalo za znesek 400.000 SIT, je v zadostni meri upoštevalo vse konkretne prikrajšave, zaradi katerih tožnik duševno trpi. Odškodnine iz tega naslova zato ni mogoče zviševati v skladu z revizijskim predlogom.

Revizijska graja odločitve o začetku teka zamudnih obresti od zneska nepremoženjske škode, je le delno utemeljena. Pred uveljavitvijo obligacijskega zakonika, torej pred 1.1.2002, je zaradi inflacijskih gibanj v preteklem obdobju obveljala praksa, po kateri so sodišča zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo dosojala od dneva sojenja na prvi stopnji. To je obveljalo za vse odškodninske primere, zaradi česar bi sprememba izpodbijane sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti pred 1.1.2002 posegla v z ustavo varovane pravice do enakega varstva. S 1.1.2002 pa je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem tečejo zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, vendar zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od dneva sojenja pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v izreku o začetku teka zamudnih obresti tako spremenilo, da jo je uskladilo z navedenim načelnim pravnim mnenjem: od 1.1.2002 do 4.10.2002 torej tečejo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od tedaj dalje pa - kot je že povedano - po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek o spremembi izpodbijane sodbe temelji na določbi 1. odstavka 380. člena ZPP, izrek o zavrnitvi reviziji v preostalem delu pa na določbi 378. člena ZPP. Revizijsko sodišče je odločalo tudi o stroških revizijskega postopka, pri čemer je štelo, da je tožeča stranka uspela z revizijo le v neznatnem delu - to pa je imelo za posledico odločitev, da sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).