Jedro

Zgolj trditvam, ki niso podprte z dokazi, pa sodišče ne more in ne sme slediti (prim. 212. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pa čeprav gre za postopek zavarovanja. Za tega je značilno le, da zakon predpisuje, da za odločitev sodišča zadošča verjeten izkaz nekega pravno odločilnega dejstva, ne pa, da je to dejstvo dokazano (8. čl. ZPP). Stališče, po katerem bi sodišče odločalo zgolj na podlagi trditev ene stranke, bi bilo v nasprotju z ustavno zajamčeno pravico do enakega varstva pravic in s pravico do sodnega varstva (22. in 23. čl. Ustave RS). V konkretnem primeru tako ne gre za problem interpretacije pomena zatrjevanih dejstev, kot zmotno meni pritožnik, temveč za njihovo neizkazanost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Soidšče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Tako je sodišče odločilo zato, ker je presodilo, da ni izponjena predpostavka iz 2. odst. 270. čl. ZIZ.

Upnik vlaga proti sklepu sodišča pravočasno pritožbo zaradi "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagano začasno odredbo izda ali pa naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da bo pristojnost slovenskega sodišča podana za znesek, za katerega bo dosegel blokado na dolžnikovem računu. Edina možnost za upnika, da doseže poplačilo je, da izposluje začasno odredbo. Če začasni odredbi ne bo ugodeno, bo moral iskati premoženje drugje. Upnik je lahko dokumentiral poslovanje dolžnika tako, kot ga je. Dejstvo, da je dolžnik denarne tokove preusmeril v Slovenijo, s katero nima nobene povezave, kaže da se ima namen izmakniti plačilu. Že sam način poslovanja kaže na nevarnost. V mednarodni trgovini je nemogoče pridobiti dokazila, ki jih želi sodišče. Upnik ni trdil, da ima dolžnik v Sloveniji trajno naložen denar.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odst. 270. čl. ZIZ in ne po 4. odst. istega člena, kot je upnik predlagal (tretja stran predloga za izdajo začasne odredbe). Upnik namreč trdi, da bo izdajo začasne odredbe opravičil z vložitvijo tožbe v Sloveniji. Po 2. odst. 270. čl. ZIZ mora upnik poleg verjetnosti obstoja terjatve (kumulativno) z verjetnostjo izkazati še "nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Te predpostavke pa upnik v konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazal. Upnik zatrjuje okoliščine iz poslovanja dolžnika, na podlagi katerih naj bi bilo moč sklepati o obstoju nevarnosti, da bo izterjava njegove terjatve onemogočena oz. precej otežena. Za te svoje trditve pa ne predlaga nobenega dokaza. Prav tako zgolj na podlagi lastne primerjave domačega bančnega sistema s tujim, slednji naj bi bil boljši, ekonomičnejši in hitrejši od domačega, in dejstva, da dolžnik sicer v Sloveniji ne posluje, sklepa, da dolžnik skriva svoj denar na računu v Sloveniji. Zgolj trditvam, ki niso podprte z dokazi, pa sodišče ne more in ne sme slediti (prim. 212. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pa čeprav gre za postopek zavarovanja. Za tega je značilno le, da zakon predpisuje, da za odločitev sodišča zadošča verjeten izkaz nekega pravno odločilnega dejstva, ne pa, da je to dejstvo dokazano (8. čl. ZPP). Stališče, po katerem bi sodišče odločalo zgolj na podlagi trditev ene stranke, bi bilo v nasprotju z ustavno zajamčeno pravico do enakega varstva pravic in s pravico do sodnega varstva (22. in 23. čl. Ustave RS). V konkretnem primeru tako ne gre za problem interpretacije pomena zatrjevanih dejstev, kot zmotno meni pritožnik, temveč za njihovo neizkazanost. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z vlagateljem pritožbe, da izkazovanje obstoja pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ ni preprosto. Ni pa nemogoče. Z njegovega gledišča je tudi res, da bi lažje dokazoval obstoj tega pogoja, če bi šlo za domačo pravno osebo. Toda upniku njegov dolžnik ni tuj. Iz predloga celo sledi, da je bil v stiku z njim tudi še, ko mu je decembra 1998 ustavil dobave, saj trdi, da se je z njim pogajal. Zato niso prepričljive nasprotne pritožbene trditve, češ da je dolžnik še med poslovanjem "čez noč presekal vse stike".

Doslej razloženemu je dodati le še to, da upnik tudi z ničimer ni izkazal, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo še v okviru uradoma upoštevnih razlogov. (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da tudi ti niso podani. Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 15. ter 239. čl. ZIZ).