Jedro

Predpostavka obogatitvenega zahtevka je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne oblike, vendar pa mora biti konkretno in realno.

Korist, ki pomeni uporabnino, je torej povsem hipotetične narave in ni pomembno, ali je za toženca uporaba tuje stvari pomenila objektivno korist ali ne oziroma ali sta se z njo dejansko okoristila ali ne, ali pa bi se lahko, pa sta to iz kakršnegakoli razloga opustila. Ker je za ugotovitev višine koristi najbolj objektivno merilo povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je odločitev v vseh pogledih materialnopravno pravilna.

Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne pravne presoje, ne pa z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne pomeni postopkovne kršitve, temveč le zmotno uporabo materialnega prava s posledično nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da dovoli spremembo tožbe (točka 1. izreka), da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 6.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2007 dalje do plačila (točka 2. izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točki 3. in 4. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (točke 3., 4. in 5. izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje, da prikrajšanja ni izkazal, ne more strinjati. Sodbe, na katere se sklicuje sodišče, se nanašajo na drugačne okoliščine, gre za razmerja med solastniki, v konkretnem primeru pa je nepremičnina razdeljena v naravi in so garaža ter prostori v pritličju v izključni lasti tožnika. Prikrajšanje pomeni že nedovoljen poseg v njegovo lastnino, kar izrecno izhaja iz 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prikrajšanje pomeni vrednost uporabnine, ki bi jo tožnik prejel, če bi se s toženima strankama ali tretjo osebo dogovoril za najem spornih prostorov, ni pa mu treba izkazati konkretnega namena oddajanja tretji osebi v najem (tako tudi v zadevi VSL II Cp 3159/2009 z dne 28.1.2010). V konkretnem primeru predstavlja prikrajšanje tožnika ves čas zatrjevana okoliščina, da sta toženca zasedala tožnikove prostore nezakonito, ne da bi tožnik za to prejel plačilo. Ker je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen v celoti, je posledično nepravilna tudi odločitev o odmeri stroškov postopka.

(4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi ta del zahtevka zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožbe, saj je tožnik uveljavljal plačilo uporabnine za dvosobno stanovanje v 1. nadstropju stavbe, za garažo in del pritličja, ne pa za stanovanje v pritličju, za katero mu je sodišče prisodilo uporabnino. Ker tožnik kljub pozivu sodišča na naroku 22.5.2009 tožbe v tem delu ni popravil, bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Nepravilna je tudi odločitev, da je drugotožena stranka pasivno legitimirana v stvari, saj se je z otroci v začetku leta 2002, to je pred pravnomočnostjo sodbe v zadevi I P 42/97, prostovoljno odselila iz stanovanja. Zmoten je zato zaključek sodišča, da je od 4.6.2002 do 15.4.2004 uporabljala tožnikovo stvar, pa tudi zaključek o koristi od uporabe. Vse to velja tudi za prvotoženca, ki se je izselil iz stanovanja v mesecu juliju, prav tako pred pravnomočnostjo sodbe v zadevi I P 42/97. Tudi on od zatrjevane nezakonite rabe ni imel nobene koristi. Sodišče bi bilo dolžno presojati stvar na podlagi pravil stvarnega prava, to je določil 1. in 2. odstavka 96. člena v zvezi s 1. odstavkom 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne pa določila 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ga je mogoče uporabiti le v primerih osebnih služnostnih pravic. Sodbe se iz vseh navedenih razlogov tudi ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi jih morala imeti, upoštevajoč zmotno uporabo materialnega prava. Storjena je bila zato kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

(5.) Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

(6.) Pritožbi nista utemeljeni.

(7.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

Glede pritožbe tožeče stranke (8.) Tožeča stranka je poleg uporabnine za dvosobno stanovanje od tožencev zahtevala tudi plačilo uporabnine za uporabo kurilnice, prostora pod stopnicami in garaže. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje s citiranjem nekaterih odločb pritožbenega sodišča pravilno opozorilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, tudi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj npr. odločbo II Ips 508/2006), da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne oblike, vendar pa mora biti konkretno in realno. Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da tožnik dostop do spornih prostorov ima, poleg tega pa je sam izpovedal, da imajo njegovi najemniki, ki jim oddaja stanovanje, v teh prostorih pralni stroj, zato zgolj trditev, da toženca te prostore uporabljata in sta obogatena, saj ne plačujeta najemnine, ne zadošča, kar je pravilno v razlogih pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem dejstvo, ali gre za spor med solastniki ali pa za spor med lastnikom in uporabnikom, na to ne vpliva. Zato tudi ne drži trditev, da odločbe pritožbenega sodišča, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, s konkretnim primerom niso primerljive. Tudi odločba, na katero se sklicuje pritožnik, od tega stališča ne odstopa. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je tožnik v citirani zadevi zatrjeval prikrajšanje in sicer v višini uporabnine za še enkrat večjo površino, ki jo je tožena stranka uporabljala oziroma v višini zneska, ki bi ga prejel, če bi toženi stranki oddal v najem površino, ki jo je dejansko uporabljala ali če bi tožeča stranka sklenila pogodbo s tretjo osebo. Tožnik pa v konkretnem primeru v zvezi s svojim prikrajšanjem kaj takšnega ni trdil, saj je navajal zgolj to, kar ponavlja tudi v pritožbi, da toženca zasedata tožnikove prostore nezakonito in brez plačila najemnine. Takšne trditve pa ob ugotovitvah, na katere je že bilo opozorjeno, ne zadostujejo in bi moral tožnik svoje prikrajšanje konkretizirati. Zmotno je ob tem tudi stališče, da že nedovoljen poseg v njegovo lastnino pomeni prikrajšanje, kar naj bi izhajalo iz 198. člena OZ, saj te določbe ni mogoče uporabljati brez povezave s 190. členom istega zakona, kar je prav tako jasno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in se zato pritožbeno sodišče v tem delu na te razloge zgolj sklicuje.

Glede pritožbe tožene stranke (9.) Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, upoštevajoč pri tem materialnopravno podlago, ki jo je sodišče uporabilo pri odločitvi. Razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo in je zato mogoč tudi pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve. Ta kršitev ne bi bila podana niti v primeru, če bi bil očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen, saj pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne pravne presoje, ne pa z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne pomeni postopkovne kršitve, ampak bi šlo v tem primeru le za zmotno uporabo materialnega prava s posledično nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

(10.) Tožnik je, kot izhaja iz navedb v tožbi, res postavil trditev, da sta toženi stranki med drugim nezakonito zasedali tudi dvosobno stanovanje v 1. nadstropju hiše S, vendar pa je iz vseh ostalih navedb v nadaljevanju, povsem jasno razvidno, da gre za očitno (pisno) napako in da se trditev o uporabi nanaša na stanovanje v pritličju te hiše in da se na to stanovanje nanaša tudi zahtevek za plačilo uporabnine. Tako je tožnik navedel, da sta toženi stranki zasedali (to) nepremičnino do 15.4.2004, ko je bila izvršena deložacija (dvosobnega stanovanja v pritličju). Tudi v pripravljalni vlogi z dne 10.3.2009 je govora o stanovanju v pritličju, saj tožnik pojasnjuje vsebino odločitve v zadevi I P 42/97, po kateri je bil prvi toženec dolžan izprazniti dvosobno stanovanje v pritličju, ter v pripravljalni vlogi z dne 5.6.2009, ko tožnik govori o plačilu nezakonite rabe tožnikovih prostorov v pritličju in pojasnjuje zgodovino uporabe dvosobnega stanovanja v pritličju. Tako med drugim pojasni, da je prvi toženec v letu 1994 od pravnega prednika tožnika (to je od svojega starega očeta) dobil v najem dvosobno stanovanje v pritličju in ga je po tožnikovih trditvah zasedal vse do zaključene deložacije. Da so bile tožbene navedbe kljub uvodni napaki jasne in razumljive in dvoma, za katero nepremičnino tožnik vtožuje uporabnino, ni bilo, nenazadnje dokazujejo tudi navedbe obeh toženih strank. Tako obe govorita zgolj o stanovanju v pritličju in prvič opozorita na to neskladje šele v pritožbi. Ne drži namreč trditev obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvalo, da to neskladje odpravi, saj iz zapisnika obravnave z dne 22.5.2009 kaj takšnega ne izhaja. Iz navedenih razlogov je očitek, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je uporabnino prisodilo za stanovanje v pritličju (tudi izvedenec, ki je bil v postopku postavljen, jo je izračunal za to stanovanje), neutemeljen.

(11.) Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine pravilno izhajalo iz določb 190. in 198. člena OZ, čeprav je res, da vsaj v pogledu presoje koristi, ki jo je ali bi jo lahko imel uporabnik, pridejo v poštev tudi določila SPZ, to je 95. in 96. člena, kar pa na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni vplivalo.

(12.) Neizpodbijano dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je, da sta se toženca v letu 2002, in sicer najprej druga toženka, nato pa še drugi tožnik, izselila. Pri tem druga toženka ključa, ko se je izselila, ni vrnila tožniku, niti njegovemu pravnemu predniku, pač pa ga je pustila pri prvem tožencu, prvi toženec pa, ko se je izselil, stanovanja tudi ni v celoti izpraznil, prav tako pa ključev ni izročil ne tožniku in ne njegovemu pravnemu predniku. Stanovanje je bilo popolnoma izpraznjeno šele ob deložaciji dne 15.4.2004. Takrat je bila hkrati zamenjana ključavnica in ključi izročeni tožniku. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča, da tožnik vse do 15.4.2004 s stanovanjem ni mogel razpolagati, pač pa sta z njim, ne glede na to ali sta v njem živela ali ne, še vedno razpolagala toženca. Tudi če koristi od stanovanja v tem času dejansko nista imela, to ne pomeni, da uporabnine nista dolžna plačati, kot to zmotno menita v pritožbi. Glede na trditveno podlago, ki je bila s strani pravdnih strank ponujena ter na tej podlagi ugotovljena dejstva, toženca nista bila dobroverna lastniška posestnika spornega stanovanja (1). V zvezi z nedobrovernim posestnikom pa sodna praksa za osnovni kriterij pri presoji koristi praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni posestnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega lastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako nedobroverni posestnik izkorišča oziroma je izkoriščal tujo stvar. Kot nedobroverna posestnika sta toženca (v tem delu je presoja zahtevka za plačilo uporabnine po OZ dopolnjena z uporabo določil SPZ - primerjaj 96. člen SPZ) sta namreč dolžna vrniti tudi tiste plodove, ki jih nista obrala. Korist, ki pomeni uporabnino, je torej povsem hipotetične narave in ni pomembno, ali je za toženca uporaba tuje stvari pomenila objektivno korist ali ne oziroma ali sta se z njo dejansko okoristila ali ne, ali pa bi se lahko, pa sta to iz kakršnegakoli razloga opustila. Ker je za ugotovitev višine koristi najbolj objektivno merilo povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je odločitev v vseh pogledih materialnopravno pravilna.

(13.) Ker sta, glede na obrazloženo neutemeljeni tako pritožba tožeče, kot pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče tudi ni posegalo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ki jo tožeča stranka izpodbijala zgolj v povezavi s pritožbo v glavni stvari. Ker ob uradoma opravljenem preizkusu tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V zavrnitvi pritožb je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP dolžni stroške, ki so jima v zvezi s tem nastali, nositi sami.

(1) Dobroverni lastniški posestnik je tisti posestnik, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje (primerjaj 27. in 28. člen SPZ).