Jedro

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo podlago za uporabo 5. alineje točke a) prvega odstavka 3. člena Uredbe Bruselj IIa, po kateri je v zadevah razveze zakonske zveze pristojno sodišče države članice na ozemlju, katere vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila tožnik A.A., roj. 1994 in toženka B.B., roj. 1995, dne 7. 12. 2015 pred Sodiščem za šeriatsko pravo v Damasku in ki jo je nato dne 27. 12. 2015 potrdil šeriatski pooblaščenec.

2. Zoper to sodbo se pravočasno, po začasnem zastopniku, pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje oziroma spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka in povračila stroškov. Navaja, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo z zmotnim sklicevanjem se na določbe Uredbe Sveta ES št. 2201/2003 (Uredba Bruselj IIa) in Uredbo Sveta EU št. 1259/2010 (Uredba Rim III), saj pravdni stranki nista državljana nobene države članice EU, pač pa državljana Sirije. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pridobilo po uradni poti sirskega materialnega prava (temveč iz zadeve IV P 678/2017 vodene pred Okrožnim sodiščem v Mariboru med drugima pravdnima strankama), pri čemer ni obrazložilo, kateri sirski predpis določa pravila razveze zakonske zveze, temveč je navedlo le člene in citiralo njihovo vsebino brez navedbe predpisa. Tako ni jasno kateri sirski materialnopravni predpis je sodišče uporabilo, niti ali so bili za predmetno zadevo uporabni z vidika časovne veljavnosti sirskega predpisa o razvezi zakonske zveze. Poleg tega toženka zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ni mogla pogledati v navedeni spis. Iz navedenih razlogov ni pravilna odločitev o uporabi slovenskega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj ne le, da pravdni stranki nista državljana EU, z ničemer ni moč preizkusiti ali sirsko materialno pravo razvezo zakonske zveze za moža in za ženo res ureja neenakopravno. Nenazadnje je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje v smislu 65. člena ZZZDR, saj je sodišče v dokaz, da je zakonska zveza postala nevzdržna, zaslišalo le tožnika, katerega pričevanje pa je bilo v pretežnem delu neverodostojno. Sodišču pa je očitati tudi bistveno kršitev določb postopka, ker v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo dokaznega sklepa in zakaj, torej iz katerega razloga je vse ostale dokazne predloge zavrnilo. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako ni storilo kršitev postopka, na katere se v pritožbi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljeno sklicuje toženka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bila v postopku ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je do razlogov svoje odločitve obrazloženo in argumentirano opredelilo, sodišče druge stopnje jih v izogib nepotrebnemu ponavljanju sprejema, v odgovor pritožbenim navedbam pa navaja še naslednje:

6. Neutemeljena je pritožba, da ni mogoče uporabiti prava EU oziroma posledično slovenskega prava, ker sta pravdni stranki državljana Sirije in ne EU.

7. Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja sodne pristojnosti slovenskega sodišča opredelilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe z uporabo Uredb: Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. november 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredbe Bruselj IIa) ter Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. december 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (v nadaljevanju Uredba Rim III). To sta uredbi, ki sta, kot pravilno citira sodišče prve stopnje, hierarhično nadrejeni nacionalnemu predpisu, ki to vprašanje ureja vselej, ko je v zadevi prisoten mednarodni element.1

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo podlago za uporabo 5. alineje točke a) prvega odstavka 3. člena Uredbe Bruselj IIa, po kateri je v zadevah razveze zakonske zveze pristojno sodišče države članice na ozemlju, katere vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik (ki je tožbo na razvezo zakonske zveze vložil pred sodiščem prve stopnje v Sloveniji dne 16. 1. 2018), v Slovenijo prišel leto dni pred njeno vložitvijo, pri čemer je sledilo njegovi izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka v postopku, in ki jo potrjuje kopija njegove slovenske osebne izkaznice, izdana dne 11. 1. 2017. Navedena dejstva dajejo podlago za jurisdikcijo slovenskega sodišča v obravnavanem primeru (29. člen ZPP).

9. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava za odločitev o razvezi zakonske zveze, ko je sodišče prve stopnje uporabilo v času odločanja veljaven ZZZDR (nevzdržnost zakonske zveze v smislu določbe 65. člena ZZZDR).2

10. Sodišče druge stopnje ne dvomi v odločitev sodišča prve stopnje, da je postala zakonska zveza3 nevzdržna, ob ugotovitvi, da je toženka tožnika zapustila, da ne ve niti kam je odšla niti kje se nahaja in da med njima ni več čustvene navezanosti. Sodišče druge stopnje v verodostojnost tožnikove izpovedbe ne dvomi, ob sicer skladnosti njegove izpovedbe, dejstvo, da je v tožbi zatrjeval, da sta v Slovenijo prišla skupaj, nato pa izpovedal, da je prišla žena leto dni za njim v Slovenijo, ki potrjuje njuno skupno bivanje določen čas v Republiki Sloveniji, ni okoliščina, zaradi katere bi dvomili v siceršnjo tožnikovo izpovedbo.

11. Ni utemeljena pritožbena graja o napačni uporabi slovenskega prava. Pritožba graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pridobilo iz druge pravdne zadeve, ki se vodi pred istim sodiščem prve stopnje, kar je brezpredmetno, saj gre za materialno pravo, ki velja v razveznih postopkih in se torej uporablja v vseh tovrstnih zadevah. V naši pravdni zadevi je bilo sirsko pravo (šeriatsko pravo) prevedeno s strani tolmačice, ki je predložila prevedene določbe glede razveze zakonske zveze iz prava Sirske arabske republike (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe)4, iz katerega pa je evidentno razvidno, da v zvezi z možnostjo razveze zakonske zveze mož in žena nimata enakih pravic, zato je na podlagi 10. člena Uredbe Rim III5 potrebno uporabiti nacionalno, to je slovensko pravo. Pooblaščenec toženke, ki je vseskozi sodeloval v postopku, načinu pridobljenega materialnega prava ni oporekal. 12. Nazadnje ni utemeljena pritožbena graja glede ugotavljanja dejanskega prebivališča toženke. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo te poizvedbe po uradni dolžnosti. Iz dopisa UE M.6 je razvidno, da toženka nima prijavljenega stalnega, niti začasnega prebivališča v RS, po tem, ko ji je na podlagi dokončne odločbe Upravnega organa prenehalo stalno prebivališče na območju RS (na naslovu G. cesta, M.).

13. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Ker je toženka s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. O stroških začasnega zastopnika bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) pride v uporabo v poštev le, če po določbah Uredbe Bruselj IIa ni pristojno sodišče nobene države članice oziroma glede vprašanj, ki s citiranima Uredbama niso urejena. 2 65. člen: Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze. 3 Zakonska zveza je bila sklenjena s poročno pogodbo dne 27. 12. 2015 na podlagi šeriatskih določil z dovoljenjem šeriatskega sodnika (dokazna listina A2 v spisu). 4 Pogoji za razvezo zakonske zveze so urejeni različno glede na spol. Tako lahko moški med drugim razvezo doseže zgolj na način, da trikrat izreče „ti si ločena“ in nato v roku štirih mesecev ločitev prijavi sodišču, medtem ko ženska ločitev lahko doseže le ob obstoju določenih okoliščin kot na primer: če je mož impotenten in ne more izpolnjevati zakonskih dolžnosti; če je obsojen na zaporno kazen tri ali več let zapora, če je neupravičeno zapustil zakonsko skupnost za več kot dve leti in drugo. 5 Člen 10 (uporaba prava sodišča, pred katerim poteka postopek): Kadar pravo, ki se uporabi v skladu s členom 5 ali 8, bodisi ne predvideva razveze zakonske zveze bodisi enem od zakoncev zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, se uporabi pravo sodišča, pred katerim poteka postopek. 6 Številka 210-2/2018-365 z dne 6. 11. 2011