Jedro

Sodišče druge stopnje ni dolžno slediti sitematiki pritožbe in zaporedju vprašanj, ki jih ta navaja. Dolžno pa je sprejeti in obrazložiti stališče o vseh odločilnih okoliščinah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 1.218.389,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1994 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je tožena stranka vnovčila bianco akceptni nalog, ki ga je izdala tožeča stranka v zavarovanje kredita družbe M. d.o.o.. Tožeča stranka toženi ni dala izjave o izpolnitvi akceptnih nalogov, zato tožena stranka ni bila upravičena, da akceptni nalog vnovči. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim razlogom je dodalo, da družba M. d.o.o. tožeči stranki ni predložilo kreditne pogodbe in poroštvene izjave. Tožena stranka pa se ne more sklicevati na nepoznavanje poslovne volje tožeče stranke in družbe M. d.o.o., saj je iz kreditne pogodbe razvidno, da je za izpolnitev akceptnih nalogov potrebovala še izjavo tožeče stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V svoji pritožbi je navedla, da predstavlja potrdilo z dne 18.6.1993 po vsebini listino o poroštvu, da iz tega potrdila ne izhaja, da je tožeča stranka pogojevala vnovčenje akceptnih nalogov s posebnim pooblastilom, da je že sama vročitev akceptnih nalogov predstavljala pooblastilo za vnovčenje, saj tožeča stranka pol leta ni ukrenila ničesar proti temu, da je priča Meta Pavlič potrdila, da je tožeča stranka nastopila kot porok po kreditni pogodbi in da vztraja pri zaslišanju priče D. K.. Na te pritožbene navedbe sodišče ni odgovorilo. Razlogi sodbe si nasprotujejo, saj sodba najprej sprejme stališče, da 7. člen kreditne pogodbe ni ovira za upravičenost tožene stranke, da vnovči akceptna naloga, v nadaljevanju pa navaja isto pogodbeno določilo kot argument, da se tožena stranka ni mogla uspešno sklicevati na nepoznavanje poslovne volje tožeče stranke. Navaja, da predstavlja potrdilo z dne 18.6.1993 poroštveno izjavo v smislu 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Takšna razlaga je utemeljena zlasti glede na ravnanje tožeče stranke, ki je toženi izročila bianco akceptna naloga.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sodba druge stopnje celovito obravnava vse okoliščine v tem gospodarskem sporu in upošteva potrdilo o izročitvi bianco akceptnih nalogov, kreditno pogodbo, pričevanje M. P. in ravnanje družbe M. d.o.o. v prejšnjem primeru. Zato ni točna revizijska trditev, da sodba druge stopnje ne odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

Sodišče ni dolžno slediti sitematiki pritožbe in zaporedju vprašanj, ki jih ta navaja. Dolžno pa je sprejeti in obrazložiti stališče o vseh odločilnih okoliščinah. Sodba druge stopnje izčrpno obravnava vse odločilne okoliščine in s tem odgovarja na pritožbene navedbe. Sodba druge stopnje ne šteje potrdila o izročitvi bianco akceptnih nalogov št. 5619114 in 5619115 z dne 18.6.1993 niti za poroštveno izjavo, niti za izjavo o izpolnitvi akceptnih nalogov. S takšnim stališčem revizijsko sodišče soglaša, saj potrdilo nima vsebine, ki bi kakorkoli kazala na poroštveno izjavo v smislu 997. in 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To potrjuje primerjava s poroštveno izjavo in pooblastilom za izpolnitev akceptnega naloga z dne 19.11.1992, ko je tožeča stranka prevzela poroštvo nasproti pravnemu predniku tožene stranke za izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi za družbo M. d.o.o. Neaktivnost tožeče stranke v obravnavanem primeru ni mogla nadomestiti listine, dogovorjene s kreditno pogodbo.

Priča M. P. ni potrdila, da je tožeča stranka nastopala kot porok pri novi kreditni pogodbi. Nasprotno, povedala je, da je K. izročila bianco akceptne naloge z določilom, da niso vnovčljivi, če ni kreditne pogodbe in če ni podpisana poroštvena izjava. Tega pa ni bilo in je po izjavi te priče K. nepooblaščeno izročil akceptna naloga toženi stranki. Predlog za zaslišanje D. K. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. To ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Opustitev izvedbe posameznih dokazov je lahko razlog le za morebitno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385. člena ZPP).

Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje protislovje v razlogih sodbe druge stopnje. Ko ta razlaga pomen 7. točke kreditne pogodbe z dne 7.7.1993, navaja, da ta določba sama zase ne predstavlja take ovire za opravičenost tožene stranke, da izpolni bianco akceptne naloge, kot to izvaja sodba prve stopnje. Pripisuje pa pomen tej določbi v zvezi z drugimi okoliščinami, pred vsem z dejstvom, da tožeči stranki nista bili predloženi poroštvena izjava in kreditna pogodba, kakor je bilo to v prejšnjem primeru. Po navedenem pogodbenem določilu je potrebna za izpolnitev akceptnih nalogov izjava tožeče stranke, kar izključuje možnost, da tožena stranka ne bi poznala prave poslovne volje tožeče stranke.

Že v zvezi z obravnavanjem revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo povedano, da potrdilo o izročitvi akcepnega naloga z dne 18.6.1993 (priloga B1) nima vsebine, kakršno mora imeti poroštvena izjava. Zakonska določba o pisnosti poroštvene izjave (998.člen ZOR) varuje poroka pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Pisnost pa pomeni, da mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Potrdilo z dne 18.6.1993 nima nobenega podatka o tem. Zato to potrdilo nima vsebine, kakršno predpostavlja določba 998. člena ZOR. Tudi prejšnja praksa družbe M. in pravdnih strank ne potrjuje revizijske navedbe o tem, da je navedeno potrdilo po vsebini poroštvena izjava. Prav v zvezi s tem je pomembna tudi že obravnavana določba 7. člena kreditne pogodbe, ki izrečno predvideva izjavo o izpolnitvi akceptnih nalogov. Vsebina te izjave pa bi morala biti skladna s kreditno pogodbo in poroštveno izjavo. Tožena stranka z izstavitvijo akceptnih nalogov ni mogla prevzeti neke povsem poljubne obveznosti. Ker je bil namen tega dejanja zavarovati obveznost družbe M. d.o.o. nasproti toženi stranki, bi poroštvena obveznost tožene stranke nastala šele na podlagi sporazuma z družbo M. d.o.o. o okoliščinah posla, to je o višini, zapadlosti in drugih značilnostih obveznosti družbe M. kot glavnega dolžnika. Tega ni bilo. Tožena stranka ni dobila izjave o izpolnitvi. Zato ni bila pooblaščena izpolniti in vnovčiti bianco akceptnih nalogov tožeče stranke.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).