Jedro

Zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela je (čisti) denarni zahtevek, v zvezi s katerim je dopustno neposredno sodno varstvo.

Tožnica je (v pretežni meri) utemeljeno vtoževala plačilo po dejansko opravljenem delu, ki ga je morala v spornem obdobju opravljati poleg svojega dela po pogodbi o zaposlitvi, saj to delo ni sodilo v delokrog njenega delovnega mesta in tudi ni bilo le rutinske narave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 1.991,57 EUR (od zneska 2.299,85 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači v višini 7.061,59 EUR bruto, odvesti prispevke in davke ter izplačati neto prikrajšanje v višini 3.904,57 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhajajo iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe. Kar je tožnica iz naslova razlike v plači zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje v drugem odstavku točke I/1 zavrnilo. V točki I/2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je vtoževala, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 29. 6. 2007 nezakonit in brez pravnih posledic. V točki II/1 izreka je naložilo tožnici kot toženi stranki po nasprotni tožbi, da je dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi iz naslova vračila položajnega dodatka znesek 430,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2009 dalje do plačila. V točki II/2 izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na plačilo stroškov izobraževanja v višini 495,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2008 do plačila. V III. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.299,85 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper točko I/1, II/2 in III izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v točki I/1 v celoti zavrne, zahtevku v točki II/2 v celoti ugodi, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi najprej povzema in izpostavlja ključna dejstva, ki po pritožbenih trditvah tožene stranke med strankama niti niso bila sporna. V nadaljevanju zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnice za razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela. Tožnica nadurnega dela ni opravljala, veliko časa je bila odsotna iz zdravstvenih razlogov, tako da je lahko opravljala le svoje delo po pogodbi o zaposlitvi, ne pa tudi dela iz drugih delokrogov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšen način je ugotovilo (in izvedencu naložilo) delež povečanega obsega dela in v zvezi s tem tožničino prikrajšanje. Tožničina tožba je bila sicer nesklepčna, saj je zatrjevala, da ne vtožuje, da je količinsko opravila več dela, temveč da je opravila zahtevnejše delo, kot bi ga bila dolžna opravljati glede na določene koeficiente in določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnica zahtevnejših del ni opravljala, zato v zvezi s tem ni bila prikrajšana. Sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da je tožnica dejansko opravljala zahtevnejše delo, spregledalo pa je tudi, da je imela tožnica ves čas pomoč zunanje računovodske službe. Tožnica tudi ni izpolnjevala formalnih pogojev za delo z višjim količnikom. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da je bil sklep tožene stranke z dne 29. 6. 2007 zakonit, po drugi strani pa tožnici priznava dodatek za povečan obseg dela, enako pa prihaja samo s seboj v nasprotje v zvezi s ponudbo in odklonitvijo podpisa Dodatka št. 2. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici, ne pa izpovedbam zaslišanih prič, ki so prepričljivo izpovedale, da je tožnica opravljala rutinska opravila. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj se po pravilniku položajni dodatek izplača v primeru začasno ali trajno povečanega obsega dela, ki pa ga ni bilo. Ta dodatek sicer ni bil določen niti s sklepom niti s pogodbo o zaposlitvi. Tožnica bi morala pred vložitvijo tožbe izkoristiti notranjo pot po členu 204/1 ZDR in šele nato vložiti tožbo (če tožena stranka ne bi izpolnila svoje obveznosti). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izobraževanja, kot je to zahtevala z nasprotno tožbo, sodba pa je v tem delu tudi neobrazložena. Določbe pogodbe o izobraževanju so jasne. Ker je tožnici po njeni volji prenehala pogodba o zaposlitvi s toženo stranko, je dolžna toženi stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravdni stroški so napačno odmerjeni.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tožbi vtoževala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 29. 6. 2007 (A6 – s katerim ji je bil položajni dodatek nadomeščen z dodatkom za povečan obseg dela). Med postopkom je tožbo razširila še na plačilo zneska 8.289,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je zatrjevala, da je v obdobju od oktobra 2005 do junija 2007 in v avgustu 2007 opravljala tudi delo, ki ni spadalo v njen delokrog. Poleg tega je zahtevala tudi povrnitev stroškov pooblaščenca, ki jih je imela v predsodnem postopku in sicer v znesku 584,40 EUR, pri čemer zakonskih zamudnih obresti od tega zneska ni vtoževala. Zatrjevala je, da je v vtoževanem obdobju opravljala zahtevnejša dela, kot pa jih je bila dolžna opravljati po pogodbi o zaposlitvi in da ji je to delo odredila tožena stranka. Med postopkom je tožena stranka vložila nasprotno tožbo za vrnitev preveč izplačanega položajnega dodatka v znesku 430,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2009 do plačila in za vrnitev stroškov izobraževanja v znesku 495,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2008 dalje do plačila. Po prejemu izvedenskega mnenja, dopolnitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2010 modificirala tožbeni zahtevek, v katerem je upoštevala izračun, ki ga je v izvedenskem mnenju podal izvedenec. Modificirani tožbeni zahtevek ni več vseboval zahtevka za povrnitev predsodnih stroškov pooblaščenca tožnice.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je dvakrat zaslišalo tožnico, zaslišalo priče M.Š.B., J.V., D.G. in B.P., pribavilo izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, ki ju je izdelal sodni izvedenec finančne stroke, zaslišalo tega izvedenca in vpogledalo v listinske dokaze, ki sta jih v spis vložili obe stranki. Te dokaze je po zaključku pritožbenega sodišča ustrezno dokazno ocenilo in nato ugotovilo, da sta tako tožbeni zahtevek tožnice kot tudi zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe delno utemeljena, zato jima je v tem delu ugodilo (kot to izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe), v preostalem pa ju je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica po izteku poskusnega dela F.D. (od 1. 12. 2006 dalje) ni bila več upravičena do položajnega dodatka (ki ga je imela dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi), zato je zaključilo, da je bil izpodbijani sklep tožene stranke z dne 29. 6. 2007 zakonit. Kljub temu si je tožnica ta položajni dodatek sama obračunavala še sedem mesecev. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 29. 6. 2007 zavrnilo in ji na podlagi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe naložilo, da povrne preveč izplačane zneske dela plače iz naslova položajnega dodatka skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno odločitev tožnica pritožbe ni vložila.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je praktično v celoti utemeljen del tožničinega tožbenega zahtevka, s katerim je vtoževala plačilo po dejansko opravljenem delu, za katerega je bila zadolžena v vtoževanem obdobju (poleg svojega dela iz pogodbe o zaposlitvi). Po pogodbi o zaposlitvi (A1) je tožnica opravljala delo na delovnem mestu „računovodja II“, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je v vtoževanem obdobju opravljala tudi delovne naloge iz drugih delokrogov. Tako je poleg svojega dela opravljala tudi nekatera dela iz delokroga računovodja I (obračunavanje plač), iz delokroga finančnica I (v zvezi z nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo) in iz delokroga svetovalca uprave (v zvezi z deli, vezanimi na postopek javnih naročil velikih vrednosti), ob tem, da je bila nekaterih del iz svojega delokroga tudi razbremenjena (vodenje soinvesticijskih projektov z vidika računovodenja). Ker teh opravil, ki jih je tožnica poleg svojega dela opravljala, ni bilo v opisu del in nalog po tožničini pogodbi o zaposlitvi (ta opravila pa so bila našteta v drugih, prej omenjenih delokrogih, ti delokrogi so bili ovrednoteni z višjimi količniki za določitev osnovne plače od količnika za določitev tožničine osnovne plače), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka vtoževala plačilo za dejansko opravljeno delo. Dejstvo, da je tožnica opravljala delo iz drugih delokrogov, izhaja tako iz tožničine izpovedbe kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič, iz sklepa tožene stranke z dne 23. 10. 2006 (A5), ki med drugim določa, da se tožnici dodeli izvajanje del in nalog, ki izhajajo iz naslova izvedbe projektov, skladno z zakonom o javnih naročilih oziroma javnimi naročili velikih vrednosti, pa tudi iz kataloga delovnih mest (A2), kjer je delo obračuna plač navedeno v opisu del in nalog računovodje I. Tožnica je sicer to delo (delo v zvezi z javnimi naročili velikih vrednosti) opravljala že pred izdajo predmetnega sklepa, po ugotovitvi sodišča prve stopnje že od 15. 2. 2006, ko je G.D. postal vodja finančnega sektorja. Pravilnost ugotovitve, da je tožnica dela iz drugih delokrogov opravljala v večjem obsegu, potrjuje tudi podatek, da jo je tožena stranka zaradi teh del delno razbremenila del in nalog, ki bi jih sicer morala opravljati skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (izpovedba priče D.G.). Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da so bila ta opravila, ki jih je tožnica opravila iz delokroga drugih delovnih mest (torej delokroga računovodje I, finančnice I in svetovalca uprave), rutinska opravila, vendar je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožnica ni opravljala zgolj rutinskih opravil. Pri svoji ugotovitvi se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnice, ki je podrobno pojasnila, kakšne vrste opravil je delala in kaj vse je morala pred vnosom določenih podatkov v računalniške programe ugotoviti oziroma storiti. Razen tega iz izpovedbe priče J.V. izhaja, da je tožnica iz delokroga javnih naročil opravljala določena dela, ki jih tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot rutinska (objava na portalu za naročanje javnih del, priprava sklepov, priprava razpisne dokumentacije v splošnem delu, sodelovanje pri razpisni dokumentaciji v tehničnem delu, skrbništvo, organizacija odpiranja ponudb komisije za oceno vrednotenja ponudb, priprava odločitve sklepov o izboru, …). Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da opravila, ki jih je tožnica v spornem obdobju opravljala iz drugih delokrogov, niso bila opravila rutinske narave. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič, ki so tožničina dela pavšalno ocenile kot rutinska. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je imela tožnica ves čas pomoč zunanje računovodske službe. Priča M.Š.B. je namreč izrecno pojasnila, da zunanja računovodska služba ni delala na področju plač, medtem ko je po izpovedbi priče J.V. tožnico v ta dela zunanja sodelavka le pomagala uvesti, nakar je tožnica plače obračunavala sama (obračun plač je sicer spadal v zahtevnejši delokrog tudi zaradi varovanja tajnosti podatkov, kar je morala upoštevati tudi tožnica).

V zvezi z ugotovitvijo, do kolikšnega mesečnega zneska razlike v plači iz naslova dejansko opravljenega dela je tožnica v vtoževanem obdobju upravičena, je sodišče prve stopnje delno sledilo izpovedbi priče J.V., ki je pojasnil, da so znašala dela v zvezi z javnimi naročili, ki jih je opravljala tudi tožnica, približno 20 do 25 % vseh opravil njegovega delokroga. Tožnica je zatrjevala, da je znašal obseg teh del 65 % njenega dela, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče J.V. in tudi glede na 15. člen pogodbe o zaposlitvi oziroma 29. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke ocenilo, da je znašalo prikrajšanje tožnice v spornem obdobju od oktobra 2005 do vključno januarja 2006 25 % njene osnovne plače (tožnica v tem času ni delala na javnih naročilih velikih vrednosti niti na delih nacionalne stanovanjske varčevalne sheme), ko pa je pričela v februarju 2006 opravljati še določena dela na omenjenih delokrogih, je ugotovilo, da je iz naslova dejansko opravljenega dela od februarja 2006 do avgusta 2007 prikrajšanje znašalo 35 % njene osnovne plače. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica bila v določenem obdobju v bolniškem staležu oziroma da ji je tožena stranka v februarju 2007 in avgustu 2007 priznala dodatek za povečan obseg dela v višini 10 % oziroma 5 %, kar je sicer upošteval že sodni izvedenec finančne stroke pri dopolnitvi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obsega prikrajšanja pri plači tožnici upoštevalo tožničin količnik za določitev osnovne plače, ki je znašal 4,40. Ob ugotovitvi, da je tožnica poleg svojega dela opravljala tudi določena opravila iz treh drugih, zahtevnejših delokrogov in ker na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče točno ugotoviti, kolikšen obseg teh del je opravila (razen del v zvezi z javnimi naročili velikih vrednosti), se je sodišče prve stopnje pri oceni obsega teh opravil utemeljeno oprlo na 15. člen pogodbe o zaposlitvi oziroma 29. člen Pravilnika tožene stranke in to tudi ustrezno obrazložilo.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o prisojeni razliki v plači iz naslova dejansko opravljenega dela tožnice je neutemeljena pritožba tožene stranke o tem, da bi bilo potrebno upoštevati dejstvo, da za vodenje tega spora niso podane predpostavke po členu 204/1 oziroma 204/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela je (čisti) denarni zahtevek, v zvezi s katerim je dopustno neposredno sodno varstvo po členu 204/4 ZDR. Kljub navedenemu pa je tožnica pred vložitvijo tožbe na toženo stranko naslovila zahtevo za varstvo pravic z dne 17. 8. 2007 (A9), ki je vsebovala tudi zahtevo za plačilo po dejansko opravljenem delu. Tej zahtevi pa tožena stranka ni ugodila, kar izhaja iz njenega odgovora z dne 22. 8. 2007 (A10). Nikakršnega nasprotja ni v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnica dela preko polnega delovnega časa (torej nadurnega dela) ni opravljala in ugotovitvijo, da je poleg svojega dela opravljala še drugo, bolj zahtevno delo iz drugih delokrogov. Tožnica je namreč to delo opravljala v okviru svojega rednega delovnega časa (tožnica niti ni zatrjevala, da bi to delo opravljala po izteku rednega delovnega časa). Sodišče prve stopnje je na strani 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, na kakšen način je ugotovilo odstotek prikrajšanja pri plači tožnice, zato je pritožbena navedba, s katero tožena stranka v zvezi s tem uveljavlja pomanjkljive razloge o teh dejstvih, neutemeljena. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je ugotovilo, da je sklep z dne 29. 6. 2007 nezakonit, po drugi strani pa je toženi stranki naložilo plačilo dodatka za povečan obseg dela. Z omenjenim sklepom je bil tožnici priznan 5 % dodatek za povečan obseg dela (s katerim se je potrditvi M.Š.B. želelo urediti razmerje s tožnico glede položajnega dodatka) medtem, ko je bila tožnici v tem individualnem delovnem sporu prisojena razlika v plači iz naslova dejansko opravljenega dela. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava, sklicujoč se na določbe Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in ureditvijo položajnega dodatka. Kot je bilo že ugotovljeno sodišče prve stopnje tožnici v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni ugodilo, upoštevaje položajni dodatek, temveč upoštevaje plačilo za dejansko opravljeno delo.

Ob dejstvu, da tožena stranka tožnice ni napotila na izobraževanje (izpovedba priče G.G.), da ji je na podlagi pogodbe o izobraževanju financirala opravljanje le dveh izpitov (ki jih je tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravila v relativno kratkem času štirih mesecev) in ker je ostala tožnica na delu pri toženi stranki še nadaljnjih 20 mesecev, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča določbe pogodbe o izobraževanju, ki se nanašajo na pojem zaključka študija, razlagati v povezavi z namenom sklenitve te pogodbe (torej financiranje dveh izpitov). S tem, ko je tožnica sklenila pogodbo o izobraževanju s toženo stranko dne 16. 12. 2005, oba izpita pa je opravila v štirih mesecih, na kar je po opravljenih izpitih ostala na delu pri toženi stranki še nadaljnjih 20 mesecev, je potrebno ugotoviti, da je ostala na delu pri toženi stranki po opravljenih izpitih dlje časa, kot pa je bila za to zavezana s pogodbo o izobraževanju. Ker je bila pogodba o izobraževanju sklenjena z namenom financiranja dveh izpitov, je potrebno tudi dejstvo študija za dva izpita šteti kot obdobje, v katerem se je tožnica zavezala ostati pri toženi stranki. V pogodbi o izobraževanju namreč ni navedeno, da bo tožnica ostala pri toženi stranki še določeno obdobje po pridobitvi diplome, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških tega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer ob pravilno priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank napačno odločilo o njih glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (člen 154/2 ZPP). Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uspela do 80 %, tožena stranka pa do 20 %. To pomeni, da je tožnica glede na pravilno odmerjene pravdne stroške po sodišču prve stopnje upravičena do povrnitve dela teh stroškov v višini 2.579,77 EUR, tožena stranka pa do 20 % pravilno odmerjenih pravdnih stroškov in sicer v znesku 588,20 EUR. Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožnici povrniti za 1.991,57 EUR njenih pravdnih stroškov. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o pravdnih stroških na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu in ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).