12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper:

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 358/2004 z dne 25. 8. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1129/2004 z dne 20. 7. 2004 in

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 374/2004 z dne 2. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 334/2002 z dne 26. 8. 2004

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je s sklepoma pritožniku podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je pritožbi njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2.V zvezi z izpodbijanima sklepoma iz prve alineje izreka zatrjuje pritožnik kršitev prvega odstavka 19. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče naj bi odločalo o podaljšanju pripora, ne da bi pritožniku dalo možnost, da se seznani z dejstvi in z dokazi, ki ga obremenjujejo, in mu omogočilo, da se o njih izjavi. Pritožniku naj bi bilo onemogočeno, da bi predstavil svoje dokaze, ki naj bi kazali, da niso podani razlogi za podaljšanje pripora.

3.V zvezi s sklepoma iz druge alineje izreka zatrjuje pritožnik kršitev prvega odstavka 19. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 334/2002 z dne 26. 8. 2004, saj mu prostost ni bila odvzeta po postopku, ki ga določa zakon. Pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena, ker je v senatu Višjega sodišča, ki je odločal o podaljšanju pripora, sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, ker je sodelovala pri izdaji prvostopenjske sodbe. Sodišče naj bi odločalo o podaljšanju pripora, ne da bi pritožniku dalo možnost, da se seznani z dejstvi in z dokazi, ki ga obremenjujejo, in mu omogočilo, da se o njih izjavi. Pritožniku naj bi bilo onemogočeno, da bi predstavil svoje dokaze, ki naj bi kazali, da niso podani razlogi za podaljšanje pripora. S tem naj bi bila podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

4.Predlaga odpravo izpodbijanih sklepov.

B. – I.

5.Zoper izpodbijana sklepa iz prve alineje izreka uveljavlja pritožnik kršitev prvega odstavka 19. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave.

6.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zahteva po sodni odločbi vključuje tudi ustavni določbi o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in o pravnih jamstvih v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Določba 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Po tretji alineji 29. člena Ustave mora biti vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko, če bi jih imel možnost uveljavljati v postopku, privedle do tega, da pripor zoper njega ne bi bil podaljšan. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da mu ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njegovo korist, ter ni izkazal, do katerih dejstev in dokazov se ni mogel izjaviti. Zato za kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre. Glede na to, da pritožnik z navedenimi kršitvami utemeljuje tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zanjo že zato ne gre.

8.Ker kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (prva alineja izreka).

B. – II.

9.Zoper izpodbijana sklepa iz druge alineje izreka uveljavlja pritožnik kršitev prvega odstavka 19. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave.

10.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Kršitev drugega odstavka 19. člena Ustave zatrjuje pritožnik z nepravilno uporabo prava, saj naj bi mu bila prostost odvzeta v nasprotju s 361. členom ZKP, ker naj bi mu sodišče že pred izrekom obsodilne sodbe odredilo oziroma podaljšalo pripor. V zvezi z uporabo prava presoja Ustavno sodišče le, ali temeljijo izpodbijane sodne odločbe na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču.

11.Po prvem odstavku 361. člena ZKP odredi senat ob izreku sodbe, s katero obsodi obtoženca na kazen zapora, pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Peti odstavek istega člena določa, da senat s posebnim sklepom podaljša pripor, če je obtoženec že v priporu in senat spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ali da so podani razlogi iz prvega odstavka istega člena.

12.Prvostopenjsko sodišče je dne 26. 8. 2004 izreklo obsodilno sodbo in po petem odstavku 361. člena ZKP nato podaljšalo pripor. Tudi po stališču drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je sprejelo svojo odločitev o krivdi in izreklo kazen, pritožniku v skladu s petim odstavkom 361. člena ZKP podaljšalo pripor. Stališče sodišč je oprto na razlago Zakona in obrazloženo. Po presoji Ustavnega sodišča takšno stališče ni v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

13.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in tretje alineje 29. člena Ustave, do katere naj bi prišlo zato, ker mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o tem, ali so podani pogoji za podaljšanje pripora. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju – ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Ker pritožnik navedene kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora, pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev, zato vsebinska obravnava tega očitka ni bila mogoča.

14.Kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave zatrjuje pritožnik s tem, da je v ponovljenem postopku pri odločanju o podaljšanju pripora na drugi stopnji sodelovala sodnica, ki je v prvem sojenju sodelovala pri izdaji obsodilne sodbe. To dejstvo samo po sebi zatrjevane kršitve še ne more utemeljiti. Odločanje o podaljšanju pripora pomeni le preizkus, ali so razlogi za pripor še podani. Odločanje o podaljšanju pripora je ločeno od vsebinskega meritornega odločanja o obtožbi. Zato v tem primeru ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

15.Ker kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (druga alineja izreka).

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer