Jedro

Na tožniku je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje – da je samovoljno in protipravno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti. Ugotovilo je, da je toženec motil posest tožeče stranke s tem, da je na zemljišču, ki v naravi predstavlja pot do črpališča P., postavil hlod in s tem tožeči stranki onemogočil vožnjo do črpališča. Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo hloda in omogočanjem uporabe sporne poti, ji prepovedalo ponavljanje podobnih ravnanj in naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 533,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V točki II. izreka je zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

2.Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe (prav: sklepa) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka šele med pravdo spremenila trditveno podlago. Najprej je trdila, da spornega hloda nikoli ni bilo. Na premik na bližnje zemljišče se je začela sklicevati po predložitvi izrisa ODF posnetka s strani tožene stranke. Slednji dokazuje trditve tožene stranke, da je bil hlod že dalj časa na istem mestu, kar je potrdila tudi priča BN. Priči AS in MF nista relevantni, oziroma povesta, da je bil hlod že prej ovira na poti, smiselno enako tudi priča AO. Sojeno je mimo trditvene podlage tožeče stranke. Dokaz ne more nadomestiti ustreznih trditev strank. Toženi stranki je bila odvzeta možnost, da se izjasni o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Kršena ji je ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku. Navedbe tožeče stranke so bile nezakonito in neresnično prilagojene potrebam tega postopka. Do tega se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka je bila neverodostojna. Zato je treba verjeti toženi stranki, da hloda vsaj eno leto ni premikala. To so potrdile z njene strani predlagane priče in njihove skladne izpovedbe. Navedbe tožeče stranke so bile izpodbite z izrisom ODF posnetka in z ugotovitvami o širini uvoza poti, ki je identična z dolžino hloda. Preostala travnata površina ni predmet posestnega varstva, ker na njej tožeča stranka ni izvajala posesti. Sodišče je napačno uporabilo materialnopravni pojem posestnega varstva in pravočasnega motenja. Tožbeni zahtevek (tožba) je bil nesklepčen in prepozen. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj je nemoteno dostopal do črpališča celo leto 2011. Tožeča stranka je zamudila subjektivni in objektivni rok za sodno varstvo zaradi nastalega motenja.

3.Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na tožniku je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje – da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ).

Sodišče prve stopnje je navedena pravna izhodišča v celoti upoštevalo. Ugotovilo je, da je bilo zatrjevano motilno dejanje storjeno. Toženec je na območje, ki ga je tožeča stranka pri opravljanju svoje dejavnosti (oskrba prebivalcev Občine M. s pitno vodo) uporabljala za dostop do črpališča, nastavil oviro oziroma prestavil prej nižje ležeči hlod bližje mostu. S tem je samovoljno in nedopustno zožal (prejšnji) prehod med mostom in hlodom in tožeči stranki preprečil prihod z vozili do črpališča. Glede na take dejanske ugotovitve je pravno pravilen zaključek, da je na ugotovljeni način motil dotedanjo posest tožeče stranke. Po ugotovitvi, da je tožeča stranka motenje zaznala 11.1.2012 in nanj takoj reagirala z vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 16.1.2012, je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke o prekluziji. Tožbenemu zahtevku (že prej pa tudi predlogu za izdajo začasne odredbe) je ob pravilni uporabi navedenih materailnopravnih pravil v celoti ugodilo.

7.Za pritožnika ni sporno, da je bil storilec ugotovljenega dejanja on. Vztraja pa pri ugovoru, da motilnega dejanja sploh ni bilo, češ da hloda ni premikal in je stal na istem mestu že daljši čas pred vložitvijo tožbe. Na te okoliščine tudi v pritožbi navezuje ugovor prekluzije, češ da je tožba vložena prepozno glede na 30-dnevni materialni prekluzivni rok iz 32. člena SPZ. Po navedenem pravnem določilu mora posestnik za uspeh v motenjski pravdi zahtevati sodno varstvo v 30-ih dneh, od kar je izvedel za motenje in storilca.

8.Pritožnik sodišču očita kršitve razpravnega načela (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP), absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP ter zmotno dokazno oceno (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP).

9.Pritožbeno sodišče navedenih procesnih kršitev ne najde.

10.Trditvena podlaga tožeče stranke o motilnem dejanju je bila zadostna in pravočasna. Tožeča stranka je že v tožbi podala odločilne in zadostne navedbe o motenju: o postavitvi hloda na pot tako, da je delavcem tožeče stranke preprečil vožnjo do črpališča (točka 2. tožbe). Enak je navajala po prejemu odgovora na tožbo, v kateri je toženec že ugovarjal, da je bil hlod na istem mestu že prej. V vlogi z dne 20.2.2012 je pojasnila, da hlod pred motilnim dejanjem zanjo ni predstavljal ovire za vožnjo do črpališča, po motilnem dejanju pa je dostop preprečil. To je dokazoval s fotografijami. Te navedbe in dokaze pritožnik prezre in iz omenjene vloge, za katero neopravičeno trdi, da jo je sodišče prezrlo, iztrga le tiste dele, ki mu ustrezajo. S tem pa ne more omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da prejšnja lokacija hloda, ki tožeče stranke ni ovirala, pravno ni relevantna. Očitki o kršitvah razpravnega načela so torej odveč. V okviru pravilno in pravočasno podane trditvene podlage strank je sodišče s predlaganimi dokazi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka se je svojih možnosti, da na trditve tožeče stranke odgovori, v celoti poslužila, predlagala nasprotne dokaze, sodišče pa jih je izvedlo. Zato tudi kršitev načela kontradiktornosti in ustavnih pravic do enakega varstva pravic v postopku ni bilo. Končno tudi graje o pomanjkljivostih sodbe niso utemeljene. Sodišče je temeljito in vsestransko obravnavalo vse ugovore tožene stranke. Po izvedenem dokaznem postopku jih je s pravilnimi, popolnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo. Pritožbeno sodišče jih sprejema skupaj dokazno oceno tako glede motilnega dejanja kot pravočasnosti tožbe (razlogi v točkah 8 do 20 sklepa).

11.Pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje samo po sebi ne predstavlja procesne kršitve. V obravnavanem primeru je tudi ni. Kajti sodišče jo je opravilo natančno in celovito, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o njeni pravilnosti. Oporo ima namreč v pravilno ocenjenih izpovedbah strank in prič. O načinu izvajanja posesti pred motilnim dejanjem pa se je prepričalo tudi z rekonstrukcijo voženj, opravljeno na ogledu kraja. Na ta način je ugotovilo, da je bil sporni hlod v času motilnega dejanja premaknjen in da je prav zato pomenil oviro za varne vožnje tožeče stranke. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je verjelo tožeči stranki in z njene strani predlaganim pričam, tožencu in z njegove strani predlaganim pričam pa ne. Da so bile njihove izpovedbe o legi (in premiku) hloda neprepričljive in kljub skladnosti neverodostojne, se je prepričalo že z zaslišanjem toženca samega. Na ogledu je pokazal, kako naj bi se izvajale vožnje, medtem ko so njegove priče prikazovale drugo pot. Zlasti z ogledom spornega terena in rekonstrukcijo zatrjevanih voženj, pa je ugotovilo, da je hlod postal ovira za dotedanje vožnje prav zaradi premika proti mostu. Ocenilo je tudi izris ODF posnetka. V povezavi s fotografijami v spisu, posnetimi po motilnem dejanju, je pravilna njegova ocena in ugotovitev, da se nanaša na čas, ki za ta spor ni relevanten. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem torej tožencu s tem posnetkom ni uspelo dokazati svojih ugovorov, da je bil pred motilnim dejanjem hlod na istem mestu, da ni predstavljal ovire za tožečo stranko in da je slednja tožbo vložila prepozno. Pritožbeno vztrajanje pri takih navedbah, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo, je zato neutemeljeno in ga je bilo treba zavrniti.

12.Pritožba argumentirano ne graja odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja, o prepovedi bodočih dejanj, o stroških niti zavrnitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Ob uradnem preizkusu se je pokazalo, da so pravilne v materialnopravnem in procesnem pogledu. Zato pritožbeno sodišče vanje ni posegalo.

13.Izpodbijani sklep je torej pravilen v dejanskem in pravnem pogledu. Prav tako ni obremenjen z uveljavljanimi niti z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

14.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona).