Jedro

Sodišče prve stopnje bi za potne stroške, ki so tožniku nastali za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca, lahko priznalo največ 2 x 115 km kot najkrajšo pot, ugotovljeno iz podatkov, objavljenih na spletni strani, to je v obe smeri 230 km po ceni 0,118 EUR za vsak kilometer, kar znaša 8 % od cene 95 oktanskega bencina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 267,85 EUR zniža na znesek 240,91 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2012 in št. ... z dne 24. 10. 2011 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela v okviru samostojne dejavnosti z omejitvami: brez daljše prisilne drže ledvene hrbtenice, brez pogostega pripogibanja in ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, s polnim delovnim časom od 26. 9. 2011 dalje ter tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Obenem je odločilo, da bo o odmeri, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec (I. točka izreka). V delu, ko tožnik uveljavlja razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in II. kategorijo invalidnosti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 267,85 EUR v roku 15 dni, po izteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper III. točko izreka sodbe glede stroškov postopka je toženec vložil pritožbo s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da mu naloži povračilo stroškov postopka v višini 240,91 EUR in ne 267,85 EUR. Meni, da je odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na povrnitev potnih stroškov za prihod tožeče stranke na pregled k izvedencu na relaciji A. - B. - A., ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, ali je sodišče tožeči stranki potne stroške priznalo za stroške prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi ali stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Po mnenju toženca bi sodišče tožeči stranki lahko za potne stroške, ki so nastali dne 30. 9. 2013 zaradi potovanja od njegovega stalnega prebivališča do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca, priznalo največ 27,36 EUR in sicer 2 x 115 km, upoštevaje najkrajšo pot in 8 % cene 95 oktanskega bencina na dan 30. 9. 2013. Sodišče bi moralo o povrnitvi stroškov postopka odločati upoštevaje 5. in 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Sodišče je zmotno uporabilo tudi ZOdvT in predpise, ki se nanašajo na DDV, ko je 22 % po tar. št. 6007 ZOdvT priznalo tudi na potne stroške tožeče stranke. Po mnenju toženca bi sodišče potnim stroškom lahko prištelo 22 % DDV le v primeru, da bi šlo za potne stroške, priznane odvetniku za poslovno potovanje z uporabo lastnega motornega vozila. Za takšno situacijo pa v danem primeru ne gre. Meni, da je odločitev sodišča v III. točki izreka nepravilna in nezakonita ter jo je zato potrebno v pritožbenem postopku spremeniti.

Pritožba je utemeljena.

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (151. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP).

Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 155. členom ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Skladno s 5. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik) v zvezi s III. točko 2. člena in 19. člena Pravilnika potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oz. stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom in sicer od stalnega oz. začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje oz. opravljeno dejanje. Potni stroški se povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika). Glede na drugi odstavek 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugimi prejemki za zaposlene v državni upravi. Razdalja, za katero se povrnejo stroški za prevožene kilometre, se ugotovi po uradnih podatkih pristojnega organa.

Glede na takšno pravno podlago in ob smiselni uporabi 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZUJF), pritožba pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje za potne stroške, ki so tožniku nastali za potovanje od stalnega prebivališča (A.) do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca (B.) lahko priznalo največ 27,36 EUR in sicer 2 x 115 km kot najkrajšo pot, ugotovljeno iz podatkov, objavljenih na spletni strani, to je v obe smeri 230 km po ceni 0,118 EUR za vsak kilometer, kar znaša 8 % od cene 95 oktanskega bencina, ki je dne 30. 9. 2013 znašala 1,487 EUR.

Na podlagi ugotovljenih potnih stroškov iz naslova prevoženih kilometrov v višini 27,36 EUR, skupaj z ostalimi priglašenimi in nespornimi stroški postopka v višini 454,45 EUR, skupni stroški postopka znašajo 481,81 EUR, oz. ob delnem uspehu v pravdi v višini 240,91 EUR.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 267,85 EUR nadomestilo z zneskom 240,91 EUR.