Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnik 31.5.1998 telesno poškodoval (prisklepni zlom v levem komolcu in zvin levega zapestja), ko je ob raztovarjanju pri toženi stranki iz naslova t.i. avtomobilske odgovornosti zavarovanega tovornjaka, stoječ na kesonu, zaradi premika tovornjaka padel in z levo roko udaril ob stranico kesona. Sam je priznaval 15%-ni lastni prispevek k nastali škodi, kar je tožena stranka sprejela in kar se je že v postopku na prvi stopnji rezultiralo v soglasju pravdnih strank o podlagi odškodninskega zahtevka tožnika. S sodbo sodišča prve stopnje tožniku prisojeni znesek 5,695.000 tedanjih SIT s pripadki je (upoštevaje 15%-ni delež njegovega lastnega prispevka) 85% priznane mu odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 6,700.000 tedanjih SIT. V presežku je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (na podlagi njegove pritožbe je delno poseglo le v prvostopenjsko odločitev o zamudnih obrestih), delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku s sodbo sodišča prve stopnje prisojeni znesek odškodnine 5,695.000 tedanjih SIT znižalo na 4,752.500 tedanjih SIT - kar je posledica delno drugače (nižje) denarno ovrednotenega obsega nepremoženjske škode tožnika, sicer pa je v ostalem delu tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe (to je za znesek 1,847.500 tedanjih SIT oziroma sedaj 7709,48 EUR s pripadki) iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prva. Slednje navedeni revizijski razlog tožnik utemeljuje v reviziji s ponovnim nizanjem, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vseh tistih okoliščin, ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje po njegovem mnenju bodisi nista ustrezno bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Za sleherno od štirih ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju prisojene odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožnik utemeljuje z očitki predvsem sodišču druge stopnje,da v svoji sodbi ni navedlo "zadostnih razlogov" in da so "iz obrazložitve napadene višje sodbe ... razvidne napake"; ta očitek tožnik nato konkretizira z navedbami, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti napačno povzelo v postopku izveden dokaz o stopnji zmanjšanja gibljivosti tožnikovega komolca (saj za ugotovitev o zmanjšanju "gibljivosti komolca le do 20%" ni v zbranem dokaznem gradivu nobene opore), da je napačno tolmačilo in s tem predrugačilo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovi opustitvi poklicne dejavnosti avtoprevoznika kot posledice njegove poškodbe ter da je v obrazložitvi svoje sodbe napačno denarno ovrednotilo uspeh tožene stranke z njeno pritožbo v postopku na drugi stopnji, saj tožniku s sodbo sodišča prve stopnje prisojene odškodnine nikakor ni znižalo le "za znesek 587.500 SIT", kot je to navedeno v drugem odstavku na zadnji strani sodbe sodišča druge stopnje, temveč za 942.000 SIT (očitno zaokrožena razlika med zneskoma tožniku na prvi in drugi stopnji prisojenih odškodnin glede na primerjavo izrekov sodb sodišč obeh stopenj). Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da se "celotno zadevo odstopi nazaj v nadaljnje postopanje in odločanje".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. V predzadnjem odstavku na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje je sicer res zapisano, da je pri tožniku "gibljivost komolca omejena le do 20%". Da gre za očitno pomoten zapis (najverjetneje kot posledica zamenjave s podatkom o ocenjeni stopnji zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti na 20%), je razvidno iz po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno povzetega opisa vrst in stopenj omejitev gibljivosti komolca v začetku istega odstavka na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da pravkar predstavljen pomotni zapis nima nikakršnih upoštevnih posledic - ne procesnopravnih niti materialnopravnih. Enako velja za zapis denarno izraženega uspeha tožene stranke z njeno pritožbo v drugem odstavku obrazložitve na zadnji strani sodbe sodišča druge stopnje, ki je glede na izrek sodbe in z njim skladne ostale konsistentne razloge sodbe prav tako posledica očitne pomote.

Tožnik utemeljuje kot revizijski razlog uveljavljano procesno kršitev tudi z očitkom sodišču druge stopnje, da je napačno tolmačilo in s tem predrugačilo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovi opustitvi poklicne dejavnosti avtoprevoznika. Da tožnik zaradi posledic poškodbe ni bil primoran opustiti poklicne dejavnosti avtoprevoznika, je sodišče druge stopnje ugotovilo z ločenim upoštevanjem razlogov prvostopenjske sodbe v delu, v katerem jih je štelo le za povzetek tožnikove izpovedbe o tem in v delu, ki ga je upoštevalo kot dejanski sklep sodišč o tožnikovi le "vsakodnevni omejenosti v njegovem poklicu", pri čemer je ta del prvostopenjske obrazložitve dobesedno povzelo v razlogih svoje sodbe (glej zaključni del predzadnjega odstavka na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje). Tak pristop sodišča druge stopnje ne more biti deležen očitka nekorektnosti v procesnopravnem pomenu; vprašanje njegovega rezultata v smislu pravilnosti dejanske ugotovitve o tožnikovi sposobnosti nadaljnjega opravljanja poklicne dejavnosti avtoprevoznika pa je že vprašanje, ki presega meje dovoljenega preizkusa, predvidenega v postopku z revizijo (kot izrednim pravnim sredstvom) spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik ne more uspešno uveljaviti revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za sleherno izmed oblik nepremoženjske škode, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v pravnomočni sodbi neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin. Pri tej primerjavi je treba izhajati iz zneska tožniku po višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo brez upoštevanja odbitka na račun tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi (v obravnavanem primeru med pravdnima strankama sporazumno ocenjenega na 15%), kar pomeni, da je bila tožniku skupno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5,591.176,47 tedanjih SIT (1,900.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah, 2,941.176,47 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 250.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) oziroma 38,8 povprečnih neto mesečnih plač, upoštevaje 15%-ni odbitek pa prisojena v znesku 4,752.500 tedanjih SIT (85% od 5,591.176,47 SIT je 4,752.500 SIT) oziroma 33 povprečnih neto mesečnih plač (kot primerjalno neupošteven podatek, naveden v razlogih sodbe sodišča druge stopnje).

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z izpodbijano odločitvijo o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni podan, in ker velja enako tudi za kot revizijski razlog uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.