Jedro

Ker izvedenski organ pri tožniku ni ugotovil bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, so tako še naprej primerne razbremenitve, kot so bile priznane že v letu 2009 (stvarne razbremenitve ter časovna razbremenitev). To pa pomeni, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej ni podana I. kategorija invalidnosti in s tem posledično torej tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ‑2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 11. 5. 2018 in z dne 11. 1. 2018 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je brezposeln ter da se je zaradi starosti in bolezenskih stanj njegova delazmožnost še dodatno zmanjšala. Je invalid III. kategorije invalidnosti. Upoštevaje zdravstveno stanje bi se mu lahko priznale nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Delovna zmožnost je namreč zmanjšana za več kot 50 %. To pa pomeni, da ne more več delati v svojem poklicu, niti v kateremkoli drugem poklicu. V bistvu je trajno brezposelna oseba. Izpodbijana sodba nima razlogov, za koliko odstotkov je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana oziroma če je zmanjšana za več kot 50 %. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 11. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 11. 1. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je izrekel, da kontrolni pregled ni potreben.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 2. 2. 2019 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, zmožen je za delo, pri katerem je potrebna hoja le po istem nivoju in pri katerem ročno prenaša bremena do največ 5 kg, s polovico polnega delovnega časa od 19. 1. 2009 dalje. Nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil podan 30. 8. 2017. Kot je to izpovedal zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je po poklicu varilec, viličarist. Trenutno je nezaposlen. Iz podanega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 25. 4. 2018 izhaja, da gre pri tožniku za stanje po kompresivnem zlomu L3, za lumboishialgijo levo, stanje po operaciji HD L4-L5, za protruzijo diska L2-L5 ter za prilagoditveno motnjo.

7. V zadevi je sporno, ali se je tožniku, ki je že bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo in ali so v tem primeru izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. ZPIZ-2 v 41. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B.. Pri podaji mnenja sta sodelovala specialist ortoped in specialistka psihiatrinja. Iz podanega mnenja izhaja, da je pri tožniku do datuma izdaje dokončne odločbe dne 11. 5. 2018 delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ter da je še nadalje zmožen opravljati delo z omejitvami. Glede na izkazana funkcionalna stanja namreč v novejši medicinski dokumentaciji, upoštevaje tudi izvid osebnega pregleda, pri tožniku ni mogoče ugotoviti pomembnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi strokovno utemeljevalo potrebo po novih trajnih razbremenitvah pri delu. Tako tudi popolne in trajne izgube delazmožnosti pri tožniku zaenkrat ni mogoče ugotoviti.

9. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, in sicer, da gre za prepričljivo, strokovno utemeljeno izvedensko mnenje. Izvedenski organ je preučil medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnika tudi osebno pregledal. Opredelil se je tudi do medicinske dokumentacije v spisu, iz katere je razvidno tožnikovo zdravstveno stanje. Nedvomno gre pri tožniku za večletne težave povezane s hrbtenico, zaradi katerih je bil tudi operiran in mu je bila tudi odstranjena medvretenčna kila ter so bile sproščene ledvene korenine. Posledično ima tožnik občasne bolečine ledveno pri sklanjanju in dvigovanju predmetov. Glede psihičnih težav pa je pri tožniku v ospredju somatoformna motnja oziroma somatizacijska motnja, ki je podkategorija somatoformne motnje. Glavne značilnosti so multipli, ponavljajoči in često spreminjajoči se telesni simptomi, ki trajajo vsaj dve leti, kar je prisotno pri tožniku. Gre za pogosto pojavljanje telesnih simptomov skupaj z vztrajnimi zahtevami po zdravniških preiskavah.

10. Ker izvedenski organ pri tožniku ni ugotovil bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, so tako še naprej primerne razbremenitve, kot so bile priznane že v letu 2009 (stvarne razbremenitve ter časovna razbremenitev). To pa pomeni, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej ni podana I. kategorija invalidnosti in s tem posledično torej tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ‑2. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o tem, za koliko odstotkov je delovna zmožnost pri tožniku zmanjšana oziroma če je zmanjšana za več kot 50 %. Iz izvedenskega mnenja namreč povsem jasno izhaja, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik je namreč po poklicu varilec, viličarist. Že v letu 2009 pa je bilo ugotovljeno, da za delo pod splošnimi pogoji ni več zmožen, temveč so potrebne razbremenitve pri delu, kar pomeni, da je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niti po ostalih alinejah 41. člena ZPIZ-2, saj pri tožniku zaenkrat še ni nastala niti II. kategorija invalidnosti, prav tako tudi še ni dopolnil starosti 65 let, da bi se mu lahko priznala pravica do invalidske pokojnine kot invalidu III. kategorije invalidnosti. Dejstvo, da je tožnik trenutno brezposelna oseba, pa za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Odločilno je zgolj tožnikovo zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njegovo delazmožnost. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.