Jedro

Trajanje in intenzivnost strahu sta temeljni merili za odmero odškodnine, saj sodišče za strah praviloma prisodi odškodnino, če je ta intenziven in traja dalj časa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka (1. odstavek) tako, da se znesek odškodnine, ki sta jo toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki, zviša za 1.800,00 EUR, - v točki II izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki, zviša za 795,78 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 379,20 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni tožnici plačati odškodnino v višini 3.241,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje (točka I izreka, 1. odstavek). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka, 2. odstavek). Toženkama je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 3.392,55 EUR (točka II izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z zvišanjem odškodnine, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh odškodninskih postavkah prenizka. Toženki sta dolžni sprejeti tožnico takšno kot je, torej njeno občutenje telesnih bolečin in posebno občutljivost. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi začasno nezmožnost v zvezi s poškodbo rame. Tožnica je imela v času zdravljenja težave pri osebni higieni in oblačenju/slačenju. Pri opravljanju daljših in težjih opravil so bolečine postale intenzivnejše, zato se je teh opravil izogibala, oziroma je zanje porabila dalj časa kot pred poškodbo. Okoliščina, da tožnica ni trpela zelo hudega primarnega strahu, ne more biti razlog za delno zavrnitev zahtevka po tej odškodninski postavki. Tožnica zaradi omejene gibljivosti in otekline desnega gležnja duševno trpi; ne more hoditi dalj časa ali po neravnem terenu. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo izvedenca, da zaradi poškodbe rame nima trajnih posledic. Omejitve pri različnih aktivnostih tožnica občuti šele po nesreči. Ker je upravičena do višje odškodnine, je glede na uspeh v pravdi upravičena tudi do povrnitve višjih stroškov postopka.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, ki jih je utrpela, ko je stopila na nestabilen betonski pokrov jaška, ki je zarotiral, tako da je padla v jašek. V pritožbenem postopku odgovornost toženk za škodo ni več sporna.

6. Tožnica, za katero obseg ugotovljenih poškodb ni sporen (v obravnavanem škodnem dogodku je utrpela zvin desnega gležnja in lažji zvin desne rame), meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje glede na dejanski obseg škode prisoditi višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer po vseh odškodninskih postavkah.

7. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo sodi v okvir uporabe materialnega prava. V 179. členu Obligacijskega zakonika so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih).

8. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.200,00 EUR (2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse, ter upoštevaje individualne značilnosti tožnice (tudi njeno starost1), prenizka. Oškodovancem je bila v primerljivih primerih (gre za primere, v katerih so oškodovanci utrpeli le zvin gležnja) prisojena odškodnina v višini 5 povprečnih mesečnih neto plač.2 Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilna uporaba materialnega prava terja zvišanje odškodnine kot celote, ter v tem okviru zvišanje odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, ki imajo dokazno podlago v jasnem in strokovno prepričljivem mnenju izvedenca travmatologa, utemeljujejo višjo odškodnino od prisojene. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno začasno nezmožnost za izvajanje vsakodnevnih opravil zaradi poškodbe desne rame pravilno zajelo v okvir nevšečnosti med zdravljenjem, pritožba pa utemeljeno opozarja, da je bilo to dejstvo pri sami odmeri premalo upoštevano. Glede na ugotovljeni potek zdravljenja in nevšečnosti, povezane z 2 - mesečnim zdravljenjem (pregledi pri zdravnikih, rtg slikanje desne rame in desnega gležnja, nošnja elastičnega povoja, razgibavanje gležnja na fizikalni terapiji, mirovanje, mrzle obloge, začasna nezmožnost za izvajanje vsakodnevnih opravil) ter razpon bolečin in njihovo trajanje (v zvezi s poškodbo gležnja je tožnica 3 - 4 dni trpela srednje hude bolečine, nato občasne srednje hude bolečine, kasneje pa trajne zmerne bolečine, in nato do konca zdravljenja pri obremenjevanju gležnja občasne zmerne bolečine, bolečine pa bo trpela tudi v bodoče, pri večjih obremenitvah; v zvezi s poškodbo rame pa je tožnica najprej teden dni trpela trajne zmerne in občasne srednje hude bolečine, nato pa teden dni trajne zmerne bolečine, ki so jim sledile občasne zmerne bolečine), je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina po tej odškodninski postavki 3.500,00 EUR (torej toliko, kot je tožnica zahtevala).

10. V pritožbi se tožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za strah. Za to obliko škode je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 1.200,00 EUR prisodilo 1.000,00 EUR. Ne drži pritožbeni očitek, da okoliščina, da tožnica ni trpela zelo hudega primarnega strahu, ne more biti razlog za delno zavrnitev zahtevka po tej odškodninski postavki. Trajanje in intenzivnost strahu sta temeljni merili za odmero odškodnine, saj sodišče za strah praviloma prisodi odškodnino, če je ta intenziven in traja dalj časa. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine tudi pravilno upoštevalo, da je ne glede na obstoj več vrst strahu (primarni, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom; sekundarni, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem; terciarni, ki ga doživlja pozneje, v podobnih okoliščinah ali ob spominjanju na škodni dogodek), strah kot pravno priznana škoda enotna oblika škode. Upoštevajoč trajanje in intenzivnost strahu ob nesreči (nekaj ur srednje hud strah) in za izid zdravljenja (14 dni trajen, nato pa občasen zmerno intenziven strah), je bilo tožnici prisojeno primerno zadoščenje.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 200,00 EUR. Odločitev je oprlo na ugotovitve izvedenca travmatologa, da tožnica zaradi poškodbe rame nima trajnih posledic, da degenerativni procesi v desni rami izvirajo iz obdobja pred nesrečo (kar izhaja iz zapisov v medicinski dokumentaciji iz leta 1988 in 2002) in da ima tožnica zaradi desnega gležnja trajne posledice v obliki zmanjšane gibljivosti in manjše otekline. Ugotovitve izvedenca ne dajejo opore pritožbenemu stališču, da je bila poškodba desne rame nekakšen sprožilni faktor za tožničine težave, oziroma da so se degenerativne spremembe začele izražati v obliki zatrjevanih težav prav zaradi poškodbe, sicer se pa ne bi. Ne glede na nedokazanost trajnih posledic v zvezi s poškodbo desne rame pa že ugotovljena zavrta gibljivost desnega gležnja, ki tožnico ovira pri hoji po neravnem terenu, utemeljuje odškodnino, višjo od prisojene, in sicer v zahtevani višini 500,00 EUR.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožnica za celotno nepremoženjsko škodo upravičena do odškodnine v skupni višini 5.000,00 EUR (3.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kar v času sojenja predstavlja približno 4,6 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji.

13. Sprememba odločitve o glavnem tožbenem zahtevku vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Odmera pravdnih stroškov v pritožbi ni bila izpodbijana, zato pritožbeno sodišče nanjo opira tudi spremenjeni stroškovni izračun. Tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (2 %3), zaradi katerega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), zato je upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov v višini 4.188,33 EUR.

14. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I izreka (v 1. odstavku) tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo za 1.800,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP), ter v točki II izreka tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki sta jih toženki dolžni plačati tožnici, zvišalo za 795,78 EUR (iz 3.392,55 EUR na 4.188,33 EUR) (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbenih stroških. Tožnica je s pritožbo v večjem delu uspela (90%), zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženki sta dolžni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v okviru njenega stroškovnega zahtevka, po veljavni Odvetniški tarifi (375 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 165,00 EUR) v višini 379,20 EUR. Priznane stroške ji morata plačati v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 67 let v času škodnega dogodka. 2 Povzetki judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z ovrednotenimi odškodninami - povzetki negmotnih škod (NEGM); objavljeno na spletnem portalu IUS INFO. Prim. npr. II Ips 210/2007 (zvin desnega gležnja s poškodbo vezi med zunanjo stranjo gleženjskih vilic in skočnico), II Ips 553/2007 (lažji zvin desnega gležnja), II Ips 67/2004 (zvin levega stopala in zvin levega gležnja). 3 100 % uspeh po temelju, 96 % uspeh po višini.