P-13/02

16. 1. 2003

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Domžalah, na seji dne 16. januarja 2003

odločilo:

Za odločanje o zahtevi A. A. za denacionalizacijo hiše z gospodarskim poslopjem, stoječe na parc. št. 3604, in zemljišča parc. št. 3604 k.o. Ž. je pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

Obrazložitev

A.

1.A. A. je pri upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. Upravna enota Domžale je z dopisom št. 35101-277/93-230737 z dne 10. 12. 1996 zadevo v delu, ki se nanaša na v izreku navedeni nepremičnini, odstopila sodišču.

2.Okrajno sodišče v Domžalah v zahtevi za odločitev o sporu glede pristojnosti navaja, da je zemljišče parc. št. 3604 pred prenumeracijo pomenilo del zemljišč s parc. št. 455/1 in 455/2 k.o. Z. Z. Ti dve zemljišči pa sta bili nacionalizirani B. B. z odločbo Občinskega ljudskega odbora Domžale št. 06/2-1191/10-59 z dne 15. 6. 1959. Odločba je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNNZGZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Zemljišče je ob nacionalizaciji ostalo v uporabi bivše lastnice, hiša z gospodarskim poslopjem pa v njeni lasti. Po nacionalizaciji sta se navedeni zemljišči prenumerirali v zemljišče s parc. št. 3604. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je navedene nepremičnine pridobil na podlagi darilne pogodbe iz leta 1967. Predmet kupoprodajne pogodbe med vlagateljem zahteve za denacionalizacijo in Občino Domžale št. 465/A-04-2/87-3/10 z dne 7. 3. 1988 je bila hiša z gospodarskim poslopjem, stoječa na parc. št. 3604 k.o. Ž. (z.k. telo II), in pravica uporabe na zemljišču parc. št. 3604 (z.k. telo I).

3.Okrajno sodišče meni, da je v obravnavani zadevi podana pristojnost upravnega organa, ker je bilo zemljišče nacionalizirano na podlagi ZNNZGZ.

B.

4.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

5.V 9. točki 3. člena ZDen določa, da so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, upravičenci do denacionalizacije. Na podlagi ZNNZGZ so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Do njihovega odvzema iz posesti pa je lahko prišlo tudi kasneje. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve citirane odločbe). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve).

6.Če je bila na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni bila nacionalizirana, je imel njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča vse dotlej, dokler je na tem zemljišču stala zgradba (37. člen ZNNZGZ). To pomeni, da imetniku pravice brezplačnega uživanja oziroma uporabe zemljišča ni bilo mogoče odvzeti, dokler je na njem stala zgradba v njegovi lasti. Do odvzema zemljišča je lahko prišlo le ob podržavljenju zgradbe.

Prav tako je do prenosa pravice na zemljišču prešlo vedno ob prenosu lastninske pravice na stavbi. Okoliščina, da je bilo zazidano zemljišče nacionalizirano, pa na pravni promet z zgradbami ni vplivala.

7.V obravnavanem primeru gre za zahtevo za denacionalizacijo ne le nacionaliziranega zemljišča, temveč tudi zgradbe, ki pa ni bila nacionalizirana ne na podlagi ZNNZGZ ne na podlagi kakšnega drugega predpisa iz 3. in 4. člena ZDen. Pravni naslov za prenos lastninske pravice na tej nepremičnini je bil pravni posel, tj. kupoprodajna pogodba št. 465/A-04-2/87-3/10 z dne 7. 3. 1988, za katero (kot je razvidno iz spisa Okrajnega sodišča) vlagatelj zahteve trdi, da je bila sklenjena zaradi grožnje, sile in zvijače državnega organa. Za odločanje o denacionalizaciji hiše z gospodarskim poslopjem je tako nedvomno lahko pristojno le sodišče. Glede na to, da vlagatelj zahteva denacionalizacijo hiše z gospodarskim poslopjem in zemljišča, na katerem je ta zgradba stala, je za odločanje o takem zahtevku kot celoti lahko pristojno le sodišče.

8.Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku navedenih nepremičnin pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in pete alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić