Jedro

Za razpisni postopek, kot je obravnavani, je treba upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve.

Pri postopku javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Uspeh na razpisu pa je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten, glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. To pa nikakor še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Tehnološka agencija vlogo tožnika na javni razpis „Spodbujanje procesa prenosa znanja – VALOR 2010“, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 24/2010, zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila vloga tožnika pravočasna, formalno popolna ter skladna s predmetom in namenom razpisa. Prav tako je izpolnjevala pogoje za sodelovanje, ki so navedeni v razpisu, kar je bila podlaga za uvrstitev vloge prijavitelja v postopek ocenjevanja na prvi stopnji. Metodologija in merila za ocenjevanje vlog sta bila v javnem razpisu opredeljena pod točko 7. Ocenjevanje je bilo dvostopenjsko. Vsako vlogo sta na prvi stopnji ocenila dva ocenjevalca. V skladu z razpisnimi pogoji je morala vloga zbrati vsaj 85 točk, da se je uvrstila na ocenjevanje na drugo stopnjo. Tožnikova vloga je prejela skupno 93,5 točk, kar je bila podlaga za uvrstitev na drugostopno ocenjevanje. Na tej stopnji je, skladno z razpisom, predstavitev, ki sta jo izvedla predstavnika prijavitelja, ocenila petčlanska komisija. Ker je vloga prijavitelja na drugi stopnji dosegla končno oceno nižjo od 4 točk (povprečna ocena 1 točka), je bila skladno z določbo javnega razpisa v točki 7, zavrnjena.

2. Ministrstvo za gospodarstvo, kot drugostopni organ, je s svojo odločbo št. 302-15-2009/4 z dne 31. 1. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila v skladu z razpisnimi pogoji vloga na prvi stopnji ocenjena kvantitativno, na drugi pa kvalitativno. Predstavitev na drugi stopnji je bila izvedena v skladu z navedbo v razpisu. Ta v 7. točki določa naslednje: predstavitev na drugi stopnji ocenjevanja izvede projektna skupina dveh predstavnikov prijavitelja, ki bosta neposredno vključena v izvajanje projekta. Predstavitev lahko traja največ 10 minut, čas predstavitve bo natančno odmerjen. Po končani predstavitvi lahko komisija predstavnikoma prijavitelja zastavlja tudi vprašanja. Komisija, ki bo ocenjevala predstavitev, je sestavljena iz petih članov, ki niso predstavniki agencije. Komisijo imenuje direktor agencije s posebnim sklepom. Vsak član komisije izpolni ocenjevalni list v skladu z zgoraj navedenimi merili, pri vsaki oceni pa napiše tudi svoje mnenje oziroma utemeljitev. Vsaka pozitivna trditev se točkuje z eno točko, končna ocena vloga pa se določi kot povprečna ocena vseh petih ocenjevalcev. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožniku pojasnjuje, da na drugi stopnji komisija ocenjuje predstavljene elemente načrta, izvedbe projekta, kompetentnost projektne skupine prijavitelja, zaprtost finančne konstrukcije ter realnost časovne izvedbe. Komisija ne ocenjuje projekta na podlagi podatkov v vlogi, ampak na podlagi izvedene predstavitve in odgovorov, prejetih na njihova vprašanja. Vloga sama je bila namreč že ocenjena na prvi stopnji ocenjevanja. Bistvo je v tem, da ocenjevalci na drugi stopnji projekt ocenijo na podlagi neposrednega zaznavanja in razgovora z ljudmi, ki bodo v projekt neposredno vpleteni in o njem tudi največ vedo. Pritožbeni organ tako ugotavlja, da sta bila tako postopka kot tudi vsebina ocenjevanja na prvi in drugi stopnji v celoti ločena in popolnoma neodvisna, prav tako pa tudi nista imela nikakršnega medsebojnega vpliva. Zato je primerjava ocen iz kvantitativnega in kvalitativnega dela ocenjevanja nepomembna. Kljub temu, da se določena vprašanja iz prvega in drugega dela nanašajo na podobno tematiko, se zaradi metodologije ocenjevanja ne pričakuje istih odgovorov in ne išče istih problemskih sklopov, ki izhajajo iz enega ali drugega dela ocenjevanja. Zato tudi ni mogoče utemeljevati izpolnjevanja enega ocenjevalnega dela z ocenami ocenjevanja iz drugega ocenjevalnega dela.

3. Pritožbeni organ še ugotavlja, da na ocene ocenjevalcev, ki so projekt kvalitativno ocenjevali na osnovi ustne predstavitve, vpliva nima. Presoja lahko le podatke na osnovi prijavne dokumentacije, ne more pa ugotavljati, kakšna je bila predstavitev projekta in odgovori podjetja na vprašanja ocenjevalcev. Zato je za pojasnila in opredelitev do pritožbenih navedb strokovna komisija ponovno pozvala vseh pet ocenjevalcev, ki so ocenjevali predstavitev projekta na drugi stopnji ocenjevanja. Rezultat ponovne presoje je bil, da nobeden od ocenjevalcev ni spremenil prej podanih ocen. Pri tem je pritožbeni organ tudi ugotovil, da odgovori ocenjevalcev na drugi stopnji niso očitno nerazumni. Kažejo na poznavanje področja in ne presegajo polja strokovne presoje o izpolnjevanju pogojev. Ker je to že sistemsko urejeno z metodologijo ocenjevanja z izračunom povprečne ocene, ni mogoče prerekati negativne ocene enega ocenjevalca oziroma utemeljevati izpolnjevanja pogoja z navajanjem pozitivnih ocen drugih ocenjevalcev iz iste komisije za ocenjevanje.

4. Glede vodenja zapisnika pritožbeni organ ugotavlja, da je zapisnik o postopku ocenjevanja bil voden tako na prvi kot tudi na drugi stopnji ocenjevanja. Pri tem se sklicuje na Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju Pravilnik) oziroma njegov 225. in 227. člen. Na koncu še ugotavlja, da bistvena pravila postopka izvedbe javnega razpisa niso bila kršena, prav tako ni bil kršen materialni predpis (javni razpis). Zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

5. Tožnik v tožbi in nadaljnji vlogi meni, da ocenjevalci na drugi stopnji ocenjevanja niso upoštevali objektivnih meril, ki so bila za ocenjevanje na drugi stopnji določena v razpisni dokumentaciji. Obrazložitve iz ocenjevalnih listov so pavšalne, nedorečene ter med seboj nasprotujoče. Napisane so na način, da konkretno ne odgovarjajo na vprašanje, iz kakšnih razlogov je kandidat prejel določeno število točk, prav tako pa praktično onemogočajo medsebojno primerjavo vlog, s čimer je bistveno kršeno načelo enakopravnosti obravnavane kandidature. Prav tako je kršeno načelo transparentnosti odločanja o porabi javnih sredstev, saj iz dokumentov ni jasno razvidno na kakšen način so se ocenjevalci odločali za podporo projektom. V konkretnem primeru tako po mnenju tožeče stranke ni bila spoštovana nobena od ustavnih kategorij transparentnosti ter enakopravnosti. Merila na drugi stopnji niso dopuščala nobene možnosti subjektivne presoje ocenjevalcem, temveč so morali ti zgolj ugotoviti dejansko stanje. Pri tem se tožnik sklicuje na prvi odstavek 225. člena Pravilnika. Ponovno tudi poudarja, da je bil projekt zelo dobro ocenjen na prvi stopnji. Ocenjevanje na drugi stopnji se je opravljalo na podlagi istega dejanskega stanja, kakor ocenjevanje na prvi stopnji. Zato je pojmovno nemogoče, da bi ocenjevalci na drugi stopnji v zvezi z istimi parametri prišli do drugačnih zaključkov, kot ocenjevalci na prvi stopnji. V konkretnem primeru pa se je zgodilo ravno slednje. Tožeča stranka nato vsako od petih meril tudi podrobneje analizira ter pri tem ugotavlja, da iz zapisa ocenjevalcev izhaja, da svojih ocen niso z ničemer obrazložili. Primerja jih tudi z ocenjevalcema, ki sta vlogo tožnika ocenjevala na prvi stopnji oziroma pojasnjuje, zakaj se z ugotovitvijo ocenjevalcev na drugi stopnji ne strinja. Meni, da je v postopku na drugi stopnji ocenjevanja tako prišlo do kršitev pri ocenjevanju vloge tožeče stranke. Praksa, ki jo uveljavlja tožena stranka, namreč ne omogoča razvrščanja ocenjenih vlog po enotnih kriterijih. Tožena stranka tako ni ustrezno presodila, ali je ocenjevalna komisija svoje ocene na drugi stopnji ustrezno utemeljila. Ocenjevalci na drugi stopnji namreč niso enakomerno upoštevali vseh dejstev oziroma ocenjevalnih parametrov. Tožeča stranka je bila dejansko ocenjena mimo vseh realnih parametrov in kazalcev, brez upoštevanja objektivnih in preverljivih kriterijev na način, da je dobila diskriminatorno nizko število točk. Kljub dejstvu, ki ga navaja tožena stranka, da so bili ocenjevalci pri svojem delu samostojni, bi morali ti ocene prilagoditi dejanskemu stanju. V nasprotnem primeru je celoten javni razpis farsa, kjer je denar razdeljen že vnaprej, javni razpis pa je samo krinka za navidezno transparentnost. Namen angažiranja zunanjih ocenjevalcev (ki so ocenjevali na drugi stopnji) ni v tem, da bi imela tožena stranka alibi za razdelitev finančnih sredstev brez upoštevanja razpisnih meril, temveč v tem, da le-ti strokovno ter na podlagi navodil, ki so vnaprej znana vsem udeležencem postopka, ocenijo prispele vloge. Ocenjevalci pri ocenjevanju nimajo diskrecijske pravice, temveč morajo upoštevati dejansko stanje in relevantne podatke, ki so pomembni za vpliv na merilo razpisa. Ocenjevalci na drugi stopnji so podali samo individualne ocene, brez da bi prišlo do skupne konsenzualne ocene posamezne vloge, kar je omogočalo povsem subjektivno oceno posameznega ocenjevalca. Tožena stranka v odločbi o pritožbi ni uspela dokazati, da je bil kriterij ocenjevanja objektiven in enak do vseh prijaviteljev, kar je že samo po sebi razlog za razveljavitev sklepa tožene stranke.

6. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi s sklepom organa druge stopnje odpravi ter s sodbo odloči o stvari, podrejeno pa, naj sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naj povrne stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so očitki tožeče stranke neutemeljeni. Predstavitev na drugi stopnji ocenjevanja je izvedla projektna skupina dveh predstavnikov tožeče stranke, ki je bila neposredno vključena v izvajanje projekta. Na drugi stopnji je bila petčlanska komisija, katere člani niso bili predstavniki agencije. Ocenjevala je elemente načrta, izvedbe projekta, kompetentnost projektne skupine prijavitelja, zaprtost finančne konstrukcije ter realnost časovne izvedbe na podlagi vnaprej znanih meril. Vsak član komisije je izpolnil ocenjevalni list v skladu z merili in svojo odločitev pri posameznem merilu tudi vsebinsko utemeljil, kar je razvidno iz ocenjevalnih listov. Iz obsežnih obrazložitev vseh petih ocenjevalcev izhaja, da so vlogo tožeče stranke ocenili skoraj enako oziroma so jo zavrnili iz vsebinsko enakih razlogov. Očitek kršitve načela enakopravnosti in transparentnosti je tako neutemeljen. Za pojasnila in opredelitev do pritožbenih navedb je strokovna komisija ponovno pozvala vseh pet ocenjevalcev, ki so ocenjevali predstavitev projekta na drugi stopnji, da se do pritožbenih navedb opredelijo. Rezultat ponovne presoje je bil, da nobeden od ocenjevalcev ni spremenil prej podanih ocen. Kljub temu, da se določena vprašanja iz prvega in drugega dela nanašajo na podobno tematiko, se zaradi metodologije ocenjevanja ne pričakuje istih odgovorov in ne išče istih problemskih sklopov, ki izhajajo iz enega ali drugega dela ocenjevanja. Zato ni mogoče utemeljevati izpolnjevanja enega ocenjevalnega dela z ocenami ocenjevalcev iz drugega ocenjevalnega dela. Popolnoma napačna je zato ugotovitev tožeče stranke, da bi ocenjevalci na prvi in drugi stopnji morali priti do istih rezultatov. Ob taki predpostavki ocenjevanje na drugi stopnji sploh ne bi bilo potrebno. Potrebo po kvalitativnem ocenjevanju pa najbolj izkazuje prav primer tožeče stranke, ko gre za očitno ogromen razkorak med pisno predstavitvijo projekta v pripravi, dejanskim stanjem in sposobnostjo izvedbe prijavljenega projekta s strani prijavitelja. Ker tožeča stranka ni dobila ocen, ki si jih je predstavljala, to ne more biti utemeljitev za razveljavitev sklepa, neupravičeno zatrjevane in povsem nedokazane diskriminacije.

8. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka ponovno opozarja, da so bila na predstavitvi projekta predstavljena objektivno preverljiva dejstva, ki jih ni bilo mogoče subjektivizirati. Zato diamentralno nasprotne ugotovitve posameznih ocenjevalcev komisije, po mnenju tožeče stranke na drugi stopnji niso mogoče. Projekt tožeče stranke je na ustni predstavitvi celostno predstavila strokovna in kompetentna ekipa. Tožeča stranka zato pri svoji tožbi vztraja.

9. Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi ponovno zavrača očitke tožeče stranke glede ocenjevanja ocenjevalcev na drugi stopnji. Meni, da tožeča stranka očitno ni razumela namena ocenjevanja na drugi stopnji. Dejstvo, da ocenjevalci niso ocenili predstavljenega projekta v skladu s pričakovanjem tožeče stranke, pa ne pomeni, da so se ocene razlikovale od dejanskega stanja. Strokovna komisija na drugi stopnji ocenjuje kvaliteto predstavitev prijaviteljev na podlagi neposrednega razgovora in zaznavanja. Glede na to, da se je ocenjevalo projekt, ki bo realiziran v prihodnosti, ni mogoče govoriti o objektivno preverljivih dejstvih, temveč se lahko podaja samo ocene o verjetnosti in možnosti izvedbe, kar so ocenjevalci tudi storili. Ocene so se izračunale na podlagi metodologije. Prijavljeni projekti in predstavitve namreč niso matematične operacije, ki bi jih bilo mogoče enostavno in enoznačno oceniti kot pravilen ali nepravilen rezultat. 10. Sodišče o zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Tožba ni utemeljena.

12. Za razpisni postopek, kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Prvostopni organ je namreč v postopku ocenjeval popolnost vlog prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma v skladu z pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. To pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojim projektom tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Sodna presoja je zato v teh primerih zadržana.

13. Po vsebini je med strankama sporno, ali je bila vloga tožnika na drugi stopnji, zlasti tudi v povezavi z oceno na prvi stopnji, ocenjena v skladu z razpisnimi merili ter ustavnopravnimi načeli, predvsem načelom transparentnosti in enakopravnosti subjektov. Iz točke 7 spornega javnega razpisa izhajajo merila za ocenjevanje projektov, ki so objektivno navedena v javnem razpisu in enako veljajo za vse kandidate, ki so se prijavili na omenjeni javni razpis. V točki 7 je opredeljeno, da se bo ocenjevanje prispelih vlog izvedlo dvostopenjsko, pri čemur se bo na prvi stopnji (kvantitativna ocena) in drugi stopnji (kvalitativna ocena) ocenjevalo na podlagi v naprej določenih meril. Pri postopku javnega razpisa gre po mnenju sodišča za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. Prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodeluje v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten, glede na v razpisu v naprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. To pa nikakor še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel, oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini. Tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna je potrebno upoštevati načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Tega načela sicer ni mogoče pojmovati kot splošne enakosti vseh, saj to načelo tudi po ustaljeni ustavno pravni praksi ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati enakih pravnih položajev subjektov, pač pa, da do tega ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni torej nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tudi s strani upravne oblasti. Slednje izhaja tudi iz številnih odločb Ustavnega sodišča, zlasti na primer št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998. Dejstvo, da je bil projekt v postopku ocenjevanja na prvi in drugi stopnji ocenjen različno, pa ugovora enakopravnega obravnavanja oziroma enakosti pred zakonom in transparentnosti ne predstavlja, niti ne pomeni, da je bilo v danem primeru pravo za tožnika uporabljeno arbitrarno. Prvostopni upravni organ je zato po presoji sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna. Upravni organ pa je s svojo odločbo tožečo stranko tudi seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju. Glede ugovora tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, sodišče pripominja, da so ti splošne in pavšalne narave, zato jih sodišče tudi ni moglo konkretno presojati. Po presoji sodišča je bila strokovna komisija, ki je ocenjevala projekt tožnika, sestavljena in je delovala v skladu z določili 218. do 225. člena Pravilnika. Pri ocenjevanju je po mnenju sodišča tudi pravilno upoštevala kriterije in merila, navedena v spornem javnem razpisu. Gre za merila, ki so bila znana v naprej in na katera je tožeča stranka takrat, ko se je na razpis prijavila, tudi pristala.

14. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 15. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.