Jedro

Po 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), sta za izdajo začasne odredbe alternativno predpisani dve predpostavki in sicer preprečitev samovoljnega ravnanja ali odvrnitev nenadomestljive škode. Verjetno mora biti izkazana vsaj ena od obeh navedenih predpostavk. Samovoljno ravnanje je takšno dejanje toženca, ki pomeni očitno protipravno ravnanje, npr. vsebinska odločitev v popolnem nasprotju z jasno pravno normo.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.

Pritožbi se v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov, ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog, da izda začasno odredbo, s katero naj tožencu naloži, da tožnici plača v roku treh dni pod izvršbo znesek 4.000.000,00 SIT (sklep na l. št. 12 - 16 v spisu sodišča prve stopnje). Zavrnilo je tudi tožničin predlog za zavarovanje dokazov z računalniškim pregledom NMR slik tožničine medenice z dne 7.10.1998 v A., z zaslišanjem dr. E.B., vse v navzočnosti sodnika Delovnega in socialnega sodišča in tožnice, kar naj bi potrdilo dejanski obseg poškodbe medenice in s tem prizadetosti živčevja, muskulature medenice ter nog (sklep na l. št. 10-11 v spisu sodišča prve stopnje).

Zoper oba sklepa se pritožuje tožnica (pritožba na l. št. 21-22) iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe prava.

Pritožba je deloma utemeljena.

Utemeljena je v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov. Neutemeljena pa je v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Po 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) sta za izdajo začasne odredbe alternativno predpisani dve predpostavki in sicer preprečitev samovoljnega ravnanja ali odvrnitev nenadomestljive škode. To pomeni, da mora biti verjetno izkazana vsaj ena od obeh navedenih predpostavk. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da ni izkazana nobena od predpostavk. Samovoljno ravnanje bi bilo lahko takšno dejanje toženca, ki bi pomenilo očitno protipravno ravnanje, npr. vsebinska odločitev v popolnem nasprotju z jasno pravno normo. V konkretnem primeru je bil toženec glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji, z izdajo dokončne odločbe, št. 507-..../97, z dne ...1999 (priloga B/1 v spisu sodišča prve stopnje) sicer res v zamudi, ki pa glede na zahtevnost zadeve, razvidne tudi iz obrazložitve navedene odločbe, po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja očitnega protipravnega ravnanja v prej navedenem smislu.

Zato pritožbeno stališče o samovolji, ki naj bi bila podana z dolgotrajnim postopkom, nima podlage. Enako tudi ne, da naj bi bila samovolja podana s tem, ker je toženec upošteval mnenji X.Y., ne pa mnenje dr. J.N.C. iz klinike v tujini z dne 10.5.1995, za kar se zavzema pritožba. Toženec je imel pravno podlago za pridobitev obeh navedenih mnenj v določbah 226. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 3/98). Po teh mora o upravičenosti napotitve na zdravljenje v tujino pridobiti pisno mnenje ustrezne klinike oz. inštituta, da so pri nas izčrpane možnosti zdravljenja bolezni ali stanja zavarovane osebe in da je z zdravljenjem v tujini pričakovati uspešno zdravljenje oz. vsaj preprečitev slabšanja zdravstvenega stanja; za mnenje lahko zaprosi tudi več klinik ali inštitutov. Pravila torej ne določajo, da bi moral toženec pridobiti mnenje klinike iz tujine. Po mnenju pritožbenega sodišča pa lahko prav o tem, da so pri nas izčrpane možnosti zdravljenja, podajo mnenje naše klinike, saj najbolje poznajo možnosti zdravljenja v naši državi. Za pavšalno pritožbeno navedbo, s katero se poskuša prav tako izkazati samovolja toženca, da naj bi bili mnenji subjektivni, ker je tožnica pač v sporu s X.Y. pa pritožba ne ponuja konkretnih dokazov in ne navaja, v čem naj bi bila konkretno subjektivnost obeh mnenj.

Glede vprašanja nenadomestljive škode pritožbeno sodišče povdarja, da mora biti izkazano, da bi se s predlagano začasno odredbo odvrnila iz ravnanja toženca neposredno izvirajoča in sedaj, torej ta čas grozeča nenadomestljiva škoda. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnica navedenega ni izkazala. Pritožba se, ko skuša izkazati grozečo nenadomestljivo škodo, sklicuje na pismo z dne 10.5.1995, ki ga je tožnici poslal dr. J.N.C. iz X.Y. (prevod pri prilogi A/6 v spisu sodišča prve stopnje). Glede navedenega pisma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se nanaša na čas dva tedna po tedaj izvršeni operaciji v tujini. V pismu je med drugim navedeno, da bo potrebno še sledenje v naslednjem letu (pomeni torej v letu 1996), da bi se registriral dokončni izhod opravljenega posega ter povdarjeno, da je za tožnico potrebno da pride zaradi svojih težav na zdravljenje v navedeno bolnišnico v tujini, kjer imajo specializirani center za obravnavanje tovrstnega tipa težav. Torej v navedenem pismu niso obravnavane sedanje tožničine težave in iz njega ni moč zaključiti, da bi trenutno tožnici zaradi zavrnitve zahtevka za odobritev zdravljenja v tujini s strani toženca, grozila nenadomestljiva škoda v smislu določb 19. čl. ZDSS. Ostale navedbe v pismu, torej, da navedeni zdravnik dvomi o tem, da bi lahko takšen kirurški poseg trenutno izvedli kje drugje na svetu in da bi bilo najbolj upravičeno, da zdravstveno zavarovanje, ki ga ima tožnica v Sloveniji, krije stroške zdravstvenih uslug, ki jih je bila deležna v navedeni bolnišnici v tujini, pa se očitno torej nanašajo na že opravljen poseg v letu 1995 in ne na sedanje stanje. Zato za presojo upravičenosti predloga za izdajo začasne odredbe ne morejo biti upoštevne.

Pritožba povdarja tudi, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da sta po tako zahtevni operaciji tožnici potrebna kontrola in nadaljnja terapija ter da naj bi bila že več kot 4 leta brez specialistične zdravniške pomoči, s čimer skuša prav tako dokazati predpostavko nenadomestljive škode. Vendar pa v predloženih spisovnih podatkih po mnenju pritožbenega sodišča za navedeno ni podlage. Očitno je npr., da je tožnici X.Y. npr. izdelal NMR slike medenice dne 7.10.1998. Iz obrazložitve že navedene dokončne odločbe toženca pa izhaja tudi, da je toženec tožnici predlagal, da opravi pregled v X.Y. dne 19.8.1998, in bi stroške pregleda ter potne stroške poravnal toženec, to možnost pa je tožnica odklonila, čemur tudi v pritožbi ne oporeka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov. Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v 266. čl. določa, da mora predlagatelj v vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja.

Tožnica je navedeni predlog, enako kot predlog za izdajo začasne odredbe, podala v tožbi, oddani priporočeno na pošto 30.6.1999. O njem pa je prvostopenjsko sodišče odločilo preuranjeno. Ni namreč jasno, v kakšni zvezi je predlagani dokaz z obravnavano zadevo, ki predstavlja po vsebini spor o pravici do napotitve na zdravljenje v tujini. Tožnica v tožbi s tem v zvezi navaja le, da naj bi predlagani dokaz potrdil dejanski obseg poškodbe medenice in s tem prizadetosti živčevja ter muskulature njene medenice in nog, enako pa tudi v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče pa se v vprašanje, ali je predlagani dokaz v zvezi z obravnavano zadevo, torej s pravico do zdravljenja v tujini, glede katere pravila v 134. čl. določajo, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oz. pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oz. preprečitev nadaljanjega slabšanja, sploh ni spuščalo. Zato bo moralo predhodno v novem sojenju pozvati tožnico, da pojasni, kaj naj bi se v tem sporu s predlaganim dokazom dokazalo, po potrebi pa zaslišati tudi dr. E.B.; tudi o vprašanju, ali dejansko obstoja nevarnost, da bi sicer prišlo do uničenja NMR slik in da kasnejši računalniški pregled slik ne bi bil mogoč, ter šele nato o predlogu znova odločiti.

Zato je bilo potrebno pritožbi v delu, ki se nanaša na navedeni sklep ugoditi ter ga razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.