Jedro

Prosilec, ki mu je bila prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, lahko doseže ponovno obravnavo svojega primera, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve in so relevantna za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Če gre za taka nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj, da jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena (sodba tega sodišča I U 1970/2013 z dne 8. 1. 2014 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 71/2014 z dne 19. 2. 2014) in da je navajal le dejstva, ki so bila podana že v prejšnjem postopku za priznanje mednarodne zaščite. Ker s svojimi pavšalnimi navedbami ni uspel dokazati, da obstaja bistveno povečana verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je upravni organ njegov zahtevek zavrgel na podlagi tretjega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila z njo kršena njegova pravica iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). V izvorni državi (Tuniziji) je njegovo življenje iz razlogov, ki jih je natančno opisal v prošnji za mednarodno zaščito in so navedeni v zapisniku o osebnem razgovoru, še vedno ogroženo. To mu je povedal tudi njegov brat, ki se je v Tunizijo vrnil, potem ko je bil tožnikov prejšnji postopek za mednarodno zaščito pravnomočno končan. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena ZMZ ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali pa je bil ta postopek ustavljen, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZMZ predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz opravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (drugi odstavek). V 57. členu je določeno, da mora oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v tem zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka prejšnjega člena, s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom tega zakona, v nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (tretji odstavek).

Iz navedenih določb izhaja, da lahko prosilec, ki mu je bila prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena (kot je to v obravnavanem primeru), doseže ponovno obravnavo svojega primera, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve in so relevantna za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Če gre za taka nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj, da jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal. To pomeni, da zgolj zatrjevanje okoliščin (njihovo ponavljanje), ki so bile predmet presoje v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito, za uvedbo ponovnega postopka same zase ne zadostujejo, saj ne morejo bistveno povečati verjetnosti, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je breme za uspešno uveljavljanje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v celoti na strani vlagatelja zahtevka, ki mora ponuditi taka nova dejstva ali dokaze, da upravičujejo uvedbo tega postopka, v nadaljevanju pa vložitev ponovne prošnje.

Po presoji sodišča je toženka vse navedeno upoštevala, zato se sodišče strinja z izpodbijanim sklepom in njegovimi razlogi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je pojasnjeno, zakaj tožnikove navedbe, in sicer da še vedno obstajajo razlogi za preganjanje v izvorni državi, ki ga je deležen s strani nedržavnega subjekta (lastnika zemljišča, ki da mu grozi s smrtjo), ne pomenijo novih dejstev in dokazov iz drugega odstavka 56. člena ZMZ. Te trditve so bile namreč presojene in zavrnjene že v prejšnjem postopku, v tem pa zanje tudi ni predložil nobenih novih dokazov.

Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pri podaji ponovne prošnje navedel, da se okoliščine v času od podaje njegove prve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji niso spremenile, razen tega, da je v vmesnem času v Berlinu spoznal dekle, ki je z njim noseča, vendar je moral zapustiti Nemčijo, dekle pa da bo naredilo splav, če se v petnajstih dneh ne vrne. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 71/2014, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih (z njo je bila zavrnjena pritožba zoper sodbo tega sodišča I U 1970/2013 z dne 8. 1. 2014), je razvidno, da je bil tožnikov prejšnji zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker zaradi spreminjanja svojih izjav ni bil ocenjen kot verodostojen, zato kot takih ni bilo mogoče sprejeti niti njegovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

To pomeni, da bi se verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje te zaščite v konkretnem primeru bistveno povečala, če bi tožnik navedel taka nova dejstva ali predložil take nove dokaze, ki bi lahko ovrgli oceno o njegovi neverodostojnosti iz prvega postopka in s tem povečali verjetnost, da mu res grozi preganjanje s strani lastnika zemljišča, kot je to navajal v prejšnjem postopku, država pa mu ni sposobna nuditi zaščite. Tudi po presoji sodišča tožnik takih dejstev in dokazov v zahtevku, ki je bil dan 5. 3. 2015 ustno na zapisnik, ni navedel. Tožnik namreč s pavšalnim zatrjevanjem, da je njegovo življenje v Tuniziji ogroženo in da mu je brat rekel, naj ne hodi domov, ker se grožnje nadaljujejo, ni izkazal bistveno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik omenjenega ne more izpodbiti z edino tožbeno navedbo, in sicer da naj bi informacije o grožnjah, ki da se še vedno nadaljujejo, pridobil od brata (ta tudi v tožbi ni imenovan), ki se je v Tunizijo vrnil, potem ko je bil tožnikov prejšnji postopek že pravnomočno končan. Ta trditev je v bistvenem enaka tisti v tožnikovem zahtevku (zapisnik z dne 5. 3. 2015), dopolnjena je le z navedbo obdobja, iz katerega izvira informacija o nadaljevanih grožnjah, vendar za nič od tega tožnik ni predložil dokazov. Ker jih ni, njegove navedbe ostajajo na ravni golih, nekonkretiziranih trditev, ki kot take ne povečujejo ne njegove verodostojnosti niti obstoja okoliščin za priznanje mednarodne zaščite zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju status begunca) ali zaradi utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (status subsidiarne zaščite).

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da izpodbijana odločitev pomeni vrnitev v izvorno državo in da krši prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena EKČP. Do tožnikove vrnitve v Tunizijo bo prišlo zaradi pravnomočne odločitve v prejšnjem postopku, v katerem je bila prošnja vsebinsko obravnavana in zavrnjena, medtem ko je bila predmet obravnavanega postopka le presoja predpostavk za vložitev ponovne prošnje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.