Jedro

O tem, da je tajni policijski sodelavec izzval obsojenčevo kriminalno dejavnost, ni mogoče sklepati na podlagi enega samega stavka (sicer grožnje), iztrganega iz celotnega telefonskega pogovora med njim in obsojencem ter brez upoštevanja celotnega dogajanja (istega dne sta se že sestala, obsojenec je preverjal verodostojnost "kupca").

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 1.12.2003 obsojene D.Š., T.K. in B.Z. spoznalo za krive kaznivega dejanja ponarejanja denarja v sostorilstvu po 1. odstavku 249. člena KZ (pravilno bi bilo tudi v zvezi s 25. členom KZ). Obsojenima D.Š. in T.K. je z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ izreklo, prvemu sedem, drugemu pa šest mesecev zapora, obsojenemu B.Z. pa po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 5. odstavku 249. člena KZ je obsojencem odvzelo ponarejeni denar - 51 bankovcev po 10.000 SIT s serijsko številko .... Po 49. (pravilno bi bilo 69.) členu KZ je obsojenemu T.K. odvzelo računalnik, miško, tipkovnico, monitor in rezalec za papir. Odločilo je tudi, da sta obsojena D.Š. in T.K. po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna nerazdelno poravnati stroške kazenskega postopka: stroške za izvedence v znesku 152.317 SIT, pričnine v znesku 1.120 SIT ter vsak po 50.000 SIT povprečnine, obsojenega B.Z. pa je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbama zagovornikov obsojenih D.Š. in T.K. ter tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tema dvema obsojencema po 50. členu KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo enaki kazni zapora kot v prvostopenjski sodbi in preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 49. členu KZ je obsojenima D.Š. in T.K. v določeni kazni vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu, prvi od 21.1.1998 od 8.15 ure do 20.2.1998, drugemu pa od 21.1.1998 od 9.00 ure do 20.2.1998. V ostalem je pritožbe zagovornikov teh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega D.Š. zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče kot edini, predvsem pa temeljni dokaz štelo, da je bila obsojenemu D.Š. zasežena barvna fotografija bankovca za 1.000 SIT, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je kot dokaz storitve kaznivega dejanja upoštevalo, da je bila temu obsojencu zasežena barvna fotokopija bankovca za 10.000 SIT, pri čemer vložnik napačno navedeno nominalno vrednost bankovca pripisuje očitni pisni napaki v zapisu številke. Obsojenčev zagovornik opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa da ni odgovorilo na trditev, da obsojencu noben ponarejen denar ni bil odvzet, ker pri kaznivem dejanju ni bil udeležen. Izpostavlja, da so policisti obsojencu zasegli fotokopijo bankovca za 1.000 SIT in mu jo proti potrdilu vrnili, saj je šlo zgolj za reklamo za žvečilni gumi. Drugih dokazov, ki bi obsojenega D.Š. obremenjevali, po vložnikovem mnenju ni in bi zato sodišče v skladu z domnevo nedolžnosti moralo obsojenca oprostiti obtožbe.

Točno je, kar navaja zahteva, da je bila obsojenemu D.Š. zasežena barvna fotokopija ene strani bankovca za 1.000 SIT (potrdilo o zasegu predmetov na list. št. 17 spisa). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (2. odstavek na 7. strani) navedlo, da je iz potrdila o zasegu predmetov razvidno, da je policija obsojenemu D.Š. zasegla barvno fotokopijo bankovca za 1.000 SIT. Zaradi opustitve navedbe, da je šlo le za enostransko fotokopijo, ni mogoče govoriti o nasprotju med vsebino potrdila in povzetkom njegove vsebine v prvostopenjski sodbi, zato je zahteva v tem delu neutemeljena. Sodišče druge stopnje je navedlo (3. odstavek na 9. strani sodbe), da je bila obsojenemu D.Š. nenazadnje zasežena barvna fotokopija bankovca za 10.000 SIT, pri čemer zahteva sama napačno nominalno vrednost jemlje kot pisno napako in navedbe s tega vidika ne izpodbija. Iz enakega razloga kot to velja za prvostopenjsko sodbo je zato treba ugotoviti, da zatrjevano nasprotje ni podano niti v sodbi sodišča druge stopnje. Pritrditi je treba zahtevi, da navedeni bankovec v dokaznem pogledu nima nobene teže, ne drži pa navedba, da je sodišče obsodilno sodbo oprlo le na ta dokaz. Obsojenčevo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja je sodišče ugotovilo na podlagi zagovorov drugih dveh obsojencev, vsebine telefonskih pogovorov, pridobljenih z izvajanjem ukrepa iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP, med obsojenim D.Š. in tajnim policijskim sodelavcem A., poročila o tajnem sodelovanju in navideznem odkupu 50 ponarejenih bankovcev za 10.000 SIT s serijsko številko ... dne 20.11.1997, za katere je Banka Slovenije ugotovila, da so ponarejeni. S sklicevanjem na dejstvo, ki ni odločilno, da je bila obsojencu zasežena barvna fotokopija bankovca za 1.000 SIT, pri čemer ponarejanje bankovcev v taki nominalni vrednosti sploh ni bilo predmet postopka, vložnik zato ne more izpodbiti zakonitosti sodbe. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je enaka bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi zato, ker da izrek napadene sodbe v celoti nasprotuje razlogom. To procesno kršitev vložnik utemeljuje z navedbami, da je v izreku zapisano, da sta obsojena D.Š. in T.K. preko različnih oseb spravila v obtok ponarejen denar, pri čemer da sta dne 20.11.1997 prodala tajnemu policijskemu sodelavcu 50 bankovcev. Vložnik zatrjuje, da ni nikjer navedeno, kje so tisti bankovci, ki "bi naj" bili spravljeni v obtok in kdo jih je dobil, prav tako pa da v pravnomočni sodbi ni razlogov o tem, da je obsojenec skupaj s T.K. prodal tajnemu policijskemu sodelavcu 50 bankovcev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da med izrekom in obrazložitvijo ni zatrjevanega nasprotja, saj je v izreku navedeno, da sta obsojenca dne 20.11.1997 prodala tajnemu policijskemu sodelavcu 50 bankovcev po 10.000 SIT s št. ... za 100.000 SIT, prav tako pa da sta spravila v obtok še 32 bankovcev v enakih apoenih z isto številko in št. ... Tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (3. odstavek na 8. strani) izhaja enako, le da pri spravljanju v obtok 32 ponarejenih bankovcev niso navedene njihove številke, vendar zato o tem, da ni razlogov ali o kakršnemkoli nasprotju med izrekom in razlogi sodbe ni mogoče govoriti. V sodbi je tudi navedeno, da sta obsojena T.K. in B.Z. v svojih zagovorih povedala, da sta M.T., s katerim je bil po ugotovitvah sodišča v družbi tudi obsojeni D.Š., izročila 40 ponarejenih bankovcev za 10.000 SIT, tako da je ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bilo teh najmanj 32, za obsojenega celo ugodnejša. Glede prodaje 50 bankovcev tajnemu policijskemu sodelavcu pa je iz obrazložitve jasno razvidno, da je šlo za prodajo zaradi zaslužka proti dogovorjenemu plačilu 20 % od nominalne vrednosti ponarejenega denarja. Zato je treba tudi zavrniti navedbe v zahtevi, ko na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni se mogoče strinjati z vložnikom niti ko zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se pravnomočna sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je bila v obravnavanem primeru izzvana kriminalna dejavnost. V 4. odstavku 151. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku je bilo predpisano, da se z odkupom predmetov ne sme izzvati kriminalne dejavnosti.

Z odredbo z dne 14.11.1997 je preiskovalna sodnica zoper obsojena D.Š. in T.K. odredila ukrepe iz 1., 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 150. člena takrat veljavnega ZKP. Zahteva ne zatrjuje, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev teh ukrepov, ampak navaja, da ugotavljanje zakonitosti izvajanja ukrepov zgolj s sklicevanjem na ugotovitve preiskovalne sodnice, da so bili ti izvedeni zakonito, ne zadošča. Tako stališče je pravilno, vendar pa bi moral vložnik v zahtevi izrecno povedati, zakaj so bili ti ukrepi izvedeni nezakonito, česar pa razen glede ukrepa navideznega odkupa ni z ničemer konkretiziral. Glede slednjega je navedel, da je bila kriminalna dejavnost, "če je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno", izzvana, saj da je policijski sodelavec obsojencu zagrozil, kar izhaja tudi iz zvočnega zapisa telefonskih pogovorov, "A ej, sad ću ja doć kod tebe i upucat ću te ko majmuna, jel ti jasno", v odgovor na obsojenčeve navedbe, da denarja ne bo mogel preskrbeti. Obe sodbi sta z jasnimi in prepričljivimi razlogi ugotovili, da na podlagi navedene izjave tajnega policijskega sodelavca ni mogoče sklepati o tem, da je ta izzval obsojenčevo kriminalno dejavnost. V prvostopenjski sodbi je naveden celovit opis poteka kriminalne dejavnosti obsojencev in dokazno ustrezno utemeljena ugotovitev o skrbi obsojenega D.Š. za unovčevanje ponarejenih bankovcev, sodba sodišča druge stopnje pa argumentirano opozarja, da samo na podlagi tega dela pogovora, iztrganega iz celotnega konteksta, ni mogoče zaključiti, da je tajni policijski sodelavec v nasprotju z zakonom izzval kriminalno dejavnost. Tako oceno pritožbenega sodišča potrjuje tudi zapis navedene izjave (izpis pogovora z dne 20.11.1997 ob 14.41 uri na telefon ... v prilogi F, stran 5, priloženega spisu ... o izvajanju ukrepov), iz katerega je razvidno, da sta se obsojenec in tajni policijski sodelavec A. v zvezi z načrtovanim odkupom ponarejenih bankovcev istega dne že sestala. Iz poročila o izvajanju ukrepov in nadaljnjega pogovora med navedenima pa izhaja, da je obsojenec preverjal verodostojnost "kupca" in njegove morebitne povezave s policijo, da je šlo za običajne previdnostne ukrepe in ne za njegov morebitni odstop od načrtovane prodaje, ki je bila dogovorjena in pozneje istega dne tudi opravljena. Kot je razvidno iz poročila, do odkupa v lokalu N. v L. ni prišlo, ker sta obsojena D.Š. in T.K. posumila, da je tajni sodelavec povezan s policijo. Vložnik, ki sicer zadeve ne problematizira zaradi tega, ker tajna policijska sodelavca v kazenskem postopku nista bila zaslišana in tudi ne z vidika dokazne vrednosti poročil o izvedenih prikritih ukrepih, na katere se sodbi sklicujeta, s sklicevanjem na samo en stavek, iztrgan iz celotnega telefonskega pogovora med obsojencem in tajnim policijskim sodelavcem A. in brez upoštevanja celotnega dogajanja, zakonitosti pravnomočne sodbe ne more omajati.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je že v številnih odločbah razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem njihove utemeljitve ni mogoče preizkusiti.

Katera kršitev zakona naj bi bila podana zato, ker je pritožbeno sodišče zavrnilo navedbe pritožbe, da so se poročila prilagajala temu, kar naj sodišče vidi in sliši, kar da dokazuje poročilo z dne 20.11.1997, zahteva ne obrazloži. Prav tako vložnik ne pove katere kršitve zakona uveljavlja z navedbami, da bo v kontekstu izvajanja ukrepov s tajnim sodelavcem vedno ostalo odprto vprašanje zaradi higiene kazenskega postopka ali je lahko sodelavec tisti, ki je prej sostorilec ali storilec, ne gre mešati sodelavca in skesanca ter da je vprašanje ali je lahko sodelavec preobrnjeni storilec, ki kot "v danem primeru" izziva kriminalno dejavnost in napeljuje k storitvi kaznivega dejanja z grožnjami. Na splošni ravni ostaja tudi z navedbo, da ne sme biti "predpostavka" odkrivanja kaznivih dejanj, da delavci policije najprej kazniva dejanja storijo, napeljujejo in izzivajo, da jih policija nato lahko odkrije. S posplošenim sklicevanjem na "zagarantirane ustavne svoboščine človeka in občana" pa tudi ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega D.Š., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni D.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000 EUR. Pri določanju višine pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.