Jedro

Predpostavka za veljavnost pogodbe je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18 let starosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M. K. ne spada 1/2 stanovanja ... v stanovanjski hiši v Brežicah.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da izročilna pogodba med M. K. in tožnico ne velja, ker se z njo niso strinjali vsi zapustničini otroci. Višje sodišče je v svoji sodbi menilo, da to sicer ni res, vendar pa pogodba ni bila sklenjena v pravilni obliki, to je sporazuma pred sodnikom in zato ne velja. Tožnica je že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi navajala, da gre v tem primeru bodisi za darilno pogodbo ali pogodbo o preživljanju (preužitkarsko pogodbo), za katero so izpolnjeni vsi obličnostni pogoji. O teh okoliščinah se sodišči nista opredelili. Kot drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka sta obe sodišči sprejeli dokazno oceno, da pokojna M. K. v času sklenitve pogodbe (15.11.1991) ni bila sposobna razsojanja in izražanja svoje volje, zaradi česar ni mogla veljavno skleniti pogodbe. Tako razlogovanje je ne le napačno, pač pa tudi protispisno, saj sodišče v zvezi s tem ni ocenjevalo vsakega dokaza posebej in potem celoto, pač pa je le nekritično sprejelo nekaj izjav, vse argumentirane drugačne izjave in listine ter izid pa ignoriralo in se do njih ni opredelilo. Tožnici se zdi v tem postopku bistveno vprašanje razmerja med zdravstvenim stanjem pokojne M. K. in njeno sposobnostjo oblikovati in izraziti voljo. O zdravstvenem stanju so izvide ugotavljali in zapisovali trije izvedenci, pri čemer je ob njihovi primerjavi očitno, da je imel dr. F. na voljo največ medicinske dokumentacije in je tudi edini opredelil njeno bolezen po tistem, kar je zapisano v kartotekah in ne po nekaterih izjavah. Že po splošno znanih primerih takšne bolezni, kakršno je imela pokojna, ni moč zaključiti, da takšen človek ni sposoben oblikovati in izraziti svoje volje, zlasti v pravnem smislu. O teh okoliščinah se sodišče sploh ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo in upoštevalo okoliščine, da je oblikovanje in izraz volje pokojne, izražena v pogodbi, potrdil odvetnik in kvalificirani priči. Več kot jasno in nedvomno je, da listina ne bi bila sestavljena in podpisana, če M. K. ne bi bila prisebna in ne bi zmogla oblikovati svoje volje. Prav to vseskozi potrjuje A. K., ki je imela s pokojno vsakodnevne stike. Po drugi strani pa, če bi bilo njeno stanje res takšno, kot zaključuje izvedenec K. in za njim deloma izvedenka F. Z., bi bilo tako stanje gotovo zabeleženo v zdravstveni dokumentaciji. Sodišče se torej o navedenih okoliščinah sploh ni izjasnilo oziroma jih ocenjevalo, kar pomeni, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in neobrazloženi.

Toženka je v odgovoru na revizijo navedla, da je tožničina revizija zmotna in neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M. K. (umrli dne 2.11.1994) ne spada 1/2 stanovanja ... v Brežicah, utemeljila na trditvi, da je tožnica postala lastnica te polovice stanovanja na podlagi izročilne pogodbe med zapustnico in tožnico z dne 3.10.1991 oziroma 15.11.1991. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zavrnili zato, ker je navedena pogodba neveljavna, in sicer ker zapustnica v času sklepanja pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja in ker izročilni pogodbi manjka obličnost, to je, ni je overil sodnik.

V času sklenitve sporne izročilne pogodbe je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki je v 26. členu določal, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Podano mora biti soglasje volj, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem, izjava volje pa mora biti svobodna in resna (28. člen ZOR). Predpostavka za veljavnost pogodbe je zato sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči (glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 188). Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18 let starosti (117. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR - UPB1, Ur. l. RS, št. 69/2004). Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt, ki izjavlja poslovno voljo, tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ker tako poslovno nesposobna oseba, kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična (glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 328 in 329; primerjaj II Ips 13/99 in II Ips 476/97).

Sposobnost razsojanja je torej dejanska lastnost. Gre za dejstvo, ki ga ugotovi sodišče po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da M. K. ob sklenitvi izročilne pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja. Pritožbeno sodišče je to ugotovitev preizkušalo v pritožbenem postopku in se je z njo strinjalo. Gre torej za dejstvo, ki ga v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) in na katero je revizijsko sodišče vezano.

Tožnica v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih opredelila, očitno pa ima v mislih bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je mogoče povzeti iz revizijskih trditev o protispisnem razlogovanju, o nekritičnem sprejemanju določenih izjav, o neopredelitvi glede določenih dokazov, o nasprotju zaključkov sodišča z izvedenimi dokazi in o neobrazloženosti. V delu revizije, kjer naj bi bilo pravkar navedeno konkretno obrazloženo, pa tožnica razpravlja o zdravstvenem stanju pokojne M. K., o treh izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatrov, o izpovedbah prič, zdravstveni dokumentaciji in podobnem. Tožničin očitek procesnih kršitev je v tem delu revizije le navidezen. Tožeča stranka dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, potrjeno s strani pritožbenega sodišča. Okoliščine, ki jih navaja v reviziji, so namreč natančno in podrobno obravnavane v prvostopenjski sodbi, ki dejansko stanje ugotovi na podlagi proste presoje dokazov. Vsi dokazi, ki jih navaja revizija, so bili obravnavani in ocenjeni, tako vsa izvedenska mnenja, izpovedi strank in prič ter listine, zato so očitki neopredeljenosti neutemeljeni. Ob nasprotujočih si dokazih je logično, da je dokazna ocena v nasprotju z nekaterimi od njih, vendar je za obstoj uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka bistveno, da se sodba ne da preizkusiti. V obravnavanem primeru pa sta sodbi nižjih sodišč sposobni preizkusa, saj je iz njiju razvidno, kakšno je dejansko stanje in kako je ugotovljeno, temu pa sledi pregleden materialnopravni sklep. Ne drži, da bi bili zaključki neobrazloženi, saj ima prvostopenjska sodba na četrti do osmi strani argumentirano in razumno obrazložitev vseh pravno odločilnih dejstev in svoje končne dokazne ocene. Revizijsko sodišče skratka zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Na podlagi ugotovljenega dejstva, da zapustnica M. K. ob sklepanju izročilne pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja, je pravilna materialnopravna presoja o ničnosti izročilne pogodbe, zaradi česar tožnica na njeni podlagi ni mogla pridobiti lastninske pravice na polovici spornega stanovanja. Glede na to je bil materialnopravno pravilno zavrnjen zahtevek, da ta polovica stanovanja ne spada v zapuščino po pokojni M. K. Nižji sodišči sta ugotovili še dodaten razlog neveljavnosti izročilne pogodbe, to je pomanjkanje obličnosti. Ker za odločitev o tožbenem zahtevku zadošča ugotovitev o neveljavnosti pogodbe iz zgoraj obrazloženih razlogov, revizijsko sodišče vprašanja neveljavnosti pogodbe iz drugega razloga ni obravnavalo.

Iz navedenega izhaja, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Glede stroškov odgovora na revizijo je odločilo, da jih tožena stranka trpi sama, saj jih spričo vsebine ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP).