Jedro

Določitev potreb otroka in razporeditev preživninskega bremena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžan toženec plačevati za mladoletnega tožnika od 10.12.2008 dalje na 200,00 EUR zvišano mesečno preživnino, ki je bila določena s sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Črnomlju P 149/96 z dne 7.11.1996 in nazadnje valorizirana z obvestilom o uskladitvi preživnine CSD Černomelj na znesek 85,23 EUR mesečno od 1.4.2008 dalje. Tožencu je naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 183,32 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo v napadenem delu tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo vseh tožnikovih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo višino potreb mladoletnega tožnika. Neutemeljeno ni vpogledalo pisnega seznama njegovih potreb. Izdatek za mestni promet bi moralo sodišče priznati. Prenizko je priznana postavka za frizerja in kozmetiko. Nujni izdatek za srednješolca je tudi nakup računalnika in pohištva njegove sobe v novem stanovanju. Takšni izdatki se morajo odraziti v mesečni preživnini. Sodišče je spregledalo izdatke za GSM. Ni res, da bi imel tožnik vsak teden brezplačen prevoz iz Ljubljane. Skupaj znašajo tožnikove potrebe okoli 800,00 EUR mesečno. Napačno so ugotovljene tudi dohodkovne zmožnosti toženca. Njegovi neto dohodki mesečno presegajo 1.500,00 EUR. Dela brez računov, zato ne prikazuje realnega dohodka. S predlaganimi poizvedbami o vseh bančnih računih toženca in vpogledom v izpis prometa na teh računih bi se sodišče lahko prepričalo, da so toženčevi denarni prilivi znatno višji, kar bi dokazalo njegove visoke zaslužke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno opustilo izvedbo predlaganih dokazov, česar v razlogih sodbe ni obrazložilo. Toženčev poklic in njegove sposobnosti so takšni, da mu omogočajo dovolj visoke zaslužke. Tudi ob morebitni pravilni ugotovitvi tožnikovih potreb in toženčevem zaslužku pa sodišče prve stopnje ni ustrezno porazdelilo bremena denarnega preživljanja med starša. Pri določitvi višine prispevka vsakega od staršev je sodišče upoštevalo le razmerje ugotovljenih dohodkov, ne pa tudi ostale okoliščine. Toženec ima dovolj časa za dodatno delo, tožnikova mati pa ne, ker skrbi za tožnika in mlajšo hčerko. Zanjo mora tudi denarno prispevati k njenemu preživljanju. Če bi morala zakonita zastopnica prispevati k tožnikovemu preživljanju 136,00 EUR mesečno, bi za preživljanje nje same in hčerke ostalo le okoli 345,00 EUR mesečno. Zato je pretežni del denarnega preživljanja tožnika dolžan nositi toženec, ne pa le 60 %. Ker je bila tožba za zvišanje preživnine vložena pred zapadlostjo zneska za december 2008, je tožnik utemeljeno zahteval zvišanje preživnine za celoten mesec december 2008. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da višino določene preživnine zniža na 110,00 EUR mesečno, temu ustrezno pa spremeni tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo stroške, povezane s šolanjem. Ti stroški nastajajo le 10 mesecev v letu, sodišče pa je štelo, da nastajajo celo leto. Pri stroških za obvezno izbirno vsebino ni upoštevalo, da polovico stroška plača toženec. Glede drugih tožnikovih osebnih stroškov je sodišče napačno upoštevalo med temi stroški tudi žepnino, saj je spregledalo, da tudi toženec daje tožniku žepnino v enakem znesku kot zakonita zastopnica. Zato bi bilo treba to postavko pri oceni stroškov izpustiti. Skupaj znašajo stroški tožnikovega preživljanja 482,10 EUR mesečno. Pri ugotavljanju toženčevega dohodka sodišče ni upoštevalo uradnih podatkov o poslovanju tožene stranke. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo podatkom AJPES, da znaša toženčeva povprečna plača 360,00 EUR mesečno. Nesprejemljivo je, da je sodišče upoštevalo toženčevo izpoved, da znaša njegova mesečna plača 1.000,00 EUR bruto, pri čemer toženec kot samostojni podjetnik sploh ne prejema plače, temveč lahko razpolaga s prihodki po poravnavi obveznosti iz dejavnosti samostojnega podjetnika. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju toženčevega dohodka oprlo le na izpoved samega toženca. Sodišče je bilo povsem nekritično do izpovedbe zakonite zastopnice tožnika o njeni plači. Očitno prejema dodatna sredstva, saj je zaposlena v družinskem podjetju, ki posluje zelo dobro, poleg tega pa je lastnica stanovanja, ki ga ne oddaja. To pomeni, da ima očitno dovolj prihodkov. Zato je mogoče zaključiti, da so preživninske zmožnosti obeh staršev povsem enakovredne. Sodišče ne obrazloži, zakaj bi bile toženčeve možnosti dodatnega zaslužka boljše od možnosti tožnikove matere, poleg tega pa ne upošteva trenutnega gospodarskega stanja. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami je tudi zaključek sodišča, da je mati bolj obremenjena od očeta s skrbjo za tožnika. Tožnik je med tednom odsoten od doma, konec tedna pa preživlja z obema staršema. Pri določitvi preživnine bi bilo potrebno izhajati s stališča, da znašajo stroški tožnikovega preživljanja 502,19 EUR mesečno, da so preživninske zmožnosti obeh staršev enake in da bi bila primerna preživnina, ki jo je dolžan plačevati toženec, 115,00 EUR mesečno.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so se po prvi določitvi preživnine za mladoletnega tožnika s sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Črnomlju P 149/96 z dne 7.11.1996 spremenile okoliščine, ki v pomenu 132. člena ZZZDR vplivajo na višino preživnine. Sporno pa je med pravdnima strankama, koliko znaša ustrezna preživnina za mladoletnega tožnika v novih razmerah, upoštevajoč določila 129. in 129.a člena ZZZDR.

Obe stranki, vsaka v svojo korist, izpodbijata dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik napada odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaza s pisnim seznamom njegovih potreb, zaradi tega pa je tudi napačno ugotovilo njihovo višino. Očitek ni utemeljen, saj takšen seznam ne more predstavljati dokaza, ampak je le del strankinega trditvenega gradiva, katerega resničnost je sodišče ugotavljalo z izvedenimi dokazi. Glede posameznih izdatkov pritožbeno sodišče soglaša s tožnikovo trditvijo, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrača izdatke za prevoz (z mestnim prometom vred). Povsem življenjsko je, da se tožnik med bivanjem v Ljubljani ne giblje le na relaciji med šolo in dijaškim domom v bližini, ampak hodi tudi v družbo in s tem na razne prireditve ali zaradi svojih drugih potreb na različne lokacije na širšem območju Ljubljane. Zato mu nedvomno nastajajo stroški z mestnim prevozom. Tega potrebuje tudi za prevoze od železniške postaje do dijaškega doma, to pa v obe smeri, kadar se ob koncu tedna ne vrača domov z dedom ali toženčevo sosedo, zato mu tedaj nastajajo stroški tudi s prevozom na relaciji Ljubljana – Černomelj. Izkustveno gledano je zato mesečni strošek prevozov tožnika v času šolskega pouka (10 mesecev v letu) v znesku 60,00 EUR ustrezen (na letni ravni, preračunano na 12 mesecev, pa zato 50,00 EUR), ne pa zgolj 25,00 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Izdatke za osebno nego (frizer, kozmetika) je sodišče prve stopnje priznalo v zatrjevanem mesečnem izdatku v višini 15,00 EUR, zato v tem delu tožnik za pritožbo ne more imeti pravnega interesa. Nakup računalnika ni izkazan (za tožnikove šolske obveznosti tudi ni nujen, kot smiselno izhaja iz dopisa SŠTS Š. na list. št. 21). Enako velja tudi za pohištvo za tožnikovo sobo v novem stanovanju, zato sodišče prve stopnje slednjega utemeljeno ni upoštevalo v okviru tožnikovih potreb. Tožnikova zakonita zastopnica je izpovedala, da načrtuje nabavo novega pohištva, ko se bo preselila v novo stanovanje, zato tega zatrjevanega stroška pred tem ni mogoče upoštevati. Izdatkov za GSM tožeča stranka ni zatrjevala, tudi tožnikova zakonita zastopnica o njih ni izpovedala ničesar, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi jih zajelo v okviru tožnikovih potreb.

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno ugotovitev toženčevih dohodkovnih zmožnosti. S tem ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za poizvedbe o bančnih računih in stanju na njih kot nespecificiran, je sodišče prve stopnje očitno menilo, da ta dokazni predlog ni dovolj obrazložen oziroma substanciran, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Razen tega pa zgolj podatek o višini prometa na toženčevih bančnih računih tudi ne more dokazovati višine njegovega mesečnega neto dohodka, ob tožnikovih trditvah, da toženec dela „na črno“ (kar pomeni, da dela brez računov in zato tudi plačil za takšno delo ne dobiva na svoj bančni račun). Ker je toženec s.p., seveda ni mogoče pridobiti podatkov o njegovi mesečni plači, kot je to npr. običajno mogoče za delavca v delovnem razmerju pri njegovem delodajalcu. Toženec je predložil podatke iz izkaza poslovnega izida za leto 2007, davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2008 (ki izhaja iz podatkov o poslovanju, ki jih je davčnemu organu predložil toženec kot davčni zavezanec) in izpis obračunov prispevkov za leto 2008. Gre za računovodske dokumente, ki praviloma ne kažejo prave oziroma zanesljive slike o premoženjskem stanju posameznika, ki je s.p. Za potrebe tovrstnih pravd je možno v takšnih primerih, kot je obravnavani, ugotavljati zavezančeve materialne zmožnosti za preživljanje mladoletnih otrok na druge načine, med njimi tudi z ugotavljanjem načina življenja (življenjskega stila) preživninskega zavezanca, ki kot indikatorno dejstvo odkriva zavezančeve večje materialne zmožnosti preživljanja od prikazovanih. Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo (kot je omenjeno še v nadaljevanju), s čimer je posamezna za to pravdo pomembna dejstva v potrebnem obsegu ugotovilo dovolj zanesljivo. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi toženčeve pridobitne zmožnosti v pomenu 129. člena ZZZDR (4. odstavek 5. strani sodbe).

Toženec v zvezi z ugotovljenimi potrebami tožnika utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da znašajo stroški, povezani s šolanjem, mesečno 344,49 EUR. Drži, da nastajajo ti stroški le 10 mesecev v letu, zato jih je potrebno preračunati na 12 mesecev v koledarskem letu, Ob tem, da znašajo stroški na račun prevozov (vlak, mestni promet) 60,00 EUR, ne pa 25,00 EUR, kot je bilo že povedano, znašajo stroški šolanja v povprečju 316,24 EUR mesečno, saj ostali stroški v zvezi z šolanjem za toženca niso sporni. Pri tem pa je neupoštevna toženčevega trditev, da prispeva polovico mesečnih stroškov za izbirno vsebino (kitara), saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre v tem delu za toženčevo darilo tožniku in ne za del prispevka v okviru preživnine.

Glede drugih tožnikovih osebnih stroškov (obleka, obutev-frizer, kozmetika, pri čemer toženec v pritožbi pozablja tudi na stroške letnega dopusta, ki ga je ob zaslišanju priznal – mesečno 20,00 EUR) toženec neutemeljeno izpostavlja, da se žepnina 50,00 EUR ne more upoštevati kot del stroškov tožnikovega preživljanja, ker tudi sam daje sinu enak znesek žepnine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tudi to pomeni toženčevo darilo tožniku in ne del preživninskega prispevka. Navedeni osebni stroški (zadnji odstavek 2. strani toženčeve pritožbe) zato mesečno ne znašajo le 215,00 EUR, ampak 235,00 EUR, skupaj z nespornimi kolektivnimi stroški (30,00 EUR mesečno) pa 265,00 EUR na mesec. Tako znašajo skupni mesečni stroški tožnikovega preživljanja 581,24 EUR, ne pa 482,10 EUR, kot napačno trdi toženec.

Toženec neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati za ugotovitev njegovih mesečnih dohodkov podatke iz uradnih evidenc o njegovem poslovanju kot s.p. Sodišče je obrazložilo, zakaj ne verjame tožencu, da znaša njegova mesečna plača le 360,00 EUR (4. odstavek 5. strani sodbe) in je toženčeva drugačna trditev neutemeljena. Podatki AJPES, na katere se sklicuje toženec, glede na ugotovljena dejstva ne morejo imeti nobenega pomena za to pravdo. Toženec je izpovedal, da daje sinu vsak mesec 50,00 EUR žepnine, 35,00 EUR za interesno dejavnost in 20 – 25,00 EUR za GSM, poleg tega pa živi v svoji hiši in plačuje mesečno 40,00 EUR za elektriko, 15,00 EUR za RTV in 10,00 EUR za komunalne storitve. Ob njegovi trditvi, da znaša njegova neto plača mesečno 360,00 EUR, bi mu ostalo za vse njegove ostale potrebe mesečno le 185,00 do 190,00 EUR. S tem bi moral toženec med drugim kriti stroške svoje prehrane, obleke in obutve ter stroške svojih dejavnosti v prostem času (smučanje pozimi, obisk dirke v M., druženje s prijatelji, s katerimi je kupil play station za 250,00 EUR, igranje namiznega tenisa), poleg tega pa uporablja tudi osebno vozilo, katerega je zamenjal pred letom dni (na podlagi pogodbe o leasingu). Iz narave stvari same in osnovnih pravil logičnega mišljenja je tako povsem jasno, da toženčeva trditev o le 360,00 EUR mesečne neto plače glede na njegov življenjski slog in potrebe ne more vzdržati resne presoje, predloženi toženčevi računovodski dokumenti pa ob doslej povedanem res ne morejo imeti nobene dokazne vrednosti, kot je očitno štelo (in to pravilno) tudi sodišče prve stopnje. Toženec je izpovedal, da znaša njegova plača okoli 1.000,00 EUR bruto (mesečni bruto prihodek), kar vključuje razne prispevke, z obveznostmi do dobaviteljev (toženec niti ne pove, katere so te in v kakšni višini) pa ta računovodska kategorija nima nobene zveze, čeprav pritožba (neuspešno) trdi drugače. Zato je ugotovitev sodišča o toženčevih mesečnih prejemkih 1.000,00 EUR pravilna.

Toženčeva trditev, da ima tožnikova zakonita zastopnica poleg plače še dodatne prejemke, ker dela v družinskem podjetju (pri očetu), je pavšalne narave in toženec zanjo ne ponuja nobenih dokazov, zato je neupoštevna. Tožnikova mati je izpovedala, da načrtuje preselitev v svoje novo stanovanje, zato njegova oddaja za krajši čas očitno ni aktualna.

Mesečni stroški tožnikovega preživljanja znašajo 581,24 EUR, glede na njegove dohodke (štipendija, otroški dodatek) v višini 273,50 EUR pa sta njegova starša dolžna zagotoviti za njegovo preživljanje 307,74 EUR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova mati bolj obremenjena s skrbjo za tožnikovo vzgojo in razvoj, saj tožnik živi pri njej, kadar ni v šoli (protispisna je toženčeva trditev, da tožnik vikende preživlja pri obeh starših, saj sam o tem ni izpovedal ničesar, tožnikova zakonita zastopnica pa je izpovedala, da je tožnik od petka popoldne do nedelje zvečer doma) in mora poskrbeti za vsa potrebna gospodinjska dela tudi zanj, med šolskim letom pa hodi v Ljubljano na roditeljske sestanke in govorilne ure. Ob tem skrbi še za 7 letno hči N. (zanjo prejema otroški dodatek okoli 106,00 EUR in preživnino 138,85 EUR, jasno pa je, da mora tudi sama zato denarno prispevati za hčerino preživljanje, glede na splošno znana dejstva o okvirni višini stroškov preživljanja otroka te starosti). Toženec nima drugih preživninskih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo, da ima toženec boljše možnosti dodatnega zaslužka od tožnikove matere, saj bi glede na svojo dejavnost lahko delal tudi v popoldanskem času in ob sobotah (toženec je keramik in ne gradbenik, zato lahko dodatno delo lažje poišče), pritožbene trditve pa te ugotovitve ne morejo omajati. Glede višine dohodkov tožnikovih staršev je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da znaša njun količnik 1,61 v toženčevo korist. Ob takšnem dejanskem stanju je zato neutemeljena toženčeva trditev o enakovrednih preživninskih zmožnosti tožnikovih staršev. Upoštevajoč navedene okoliščine se zato pokaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi bremena tožnikovega preživljanja na toženca v znesku 200,00 EUR (za zakonito zastopnico zato v znesku 107,74 EUR), saj tudi nekoliko nižji mesečni stroški tožnikovega preživljanja od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (581,24 EUR, ne pa 609,49 EUR oziroma 307,74 EUR, kolikor morata zagotoviti starša, ne pa 336,00 EUR), po oceni pritožbenega sodišča ne morejo privesti do drugačne odločitve o zvišanju preživnine (navedeno pomeni, da mora toženec prispevati približno 65 % nepokritih stroškov preživljanja, tožnikova mati pa okoli 35 %). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačevati zvišano preživnino od 10.12.2008 dalje, to je od dneva vložitve tožbe dalje, saj je možno uveljaviti spremembo že določene preživnine le za naprej. Dan zapadlosti mesečnega preživninskega zneska nima nobenega vpliva na to (za december 2008 bo toženec zato dolžan plačati zvišano preživnino, sorazmerno dnevu vložitve tožbe v tem mesecu).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP). Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Toženec ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.