Jedro

Materialna procesna legitimacija pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 25.150,00 SIT, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v P. razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 29.1.2003 te zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene zahtevala povrnitev zneska 53.414,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih navedenih datumov, ko naj bi toženec dolgoval navedene dele glavnice; tožeči stranki pa je naložilo, da toženi povrne njej nastale stroške postopka.

Proti taki sodbi se je pritožila tožeča stranka s pomočjo pooblaščenca, ki navaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je menilo, da med lastnikom stanovanja Ž. in toženo stranko obstaja zgolj odvetniško pooblastilno razmerje, čeprav je tožeča stranka, pa tudi sama tožena stranka sodišču predložila številne listine, ki dokazujejo, da je bil med lastnikom stanovanja in toženo stranko sklenjen "dogovor o gospodarjenju z lastnino v funkciji lastnika in prevzemu izpolnitve obveznosti", po katerem ima tožena stranka na nepremičnini vse pravice in obveznosti kot lastnik (tako stanovanje oddaja v najem - torej sestavi in sklene najemno pogodbo, plača državne dajatve ter obratovalne in vzdrževalne stroške, prejema najemnino..). Vse to je tožena stranka potrdila, ko je bila zaslišana, poleg tega pa je tožečo stranko tudi sprotno seznanjala o skleniteljih najemne pogodbe in v času, ko ni bilo najemnikov, plačala obratovalne stroške. Po mnenju pritožbe pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko je na podlagi dopisa tožene stranke z dne 26.3.2003 presodilo, da je tožena stranka plačala račune zgolj kot pooblaščenec, pri tem pa je iz dopisov in ravnanj tožene stranke razvidno, da obstaja med tožencem in lastnikom stanovanja pogodbeno razmerje, ki presega zgolj pooblastilno razmerje. Iz izpisov prometa je namreč razvidno, da je posamezna plačila tožena stranka poravnavala v svojem imenu in za svoj račun in tako bila pri tožeči stranki tudi knjigovodsko vodena; ne gre pa tudi le za posamezna dejanja tožene stranke, kar bi eventuelno še bilo mogoče šteti kot "prijateljske usluge", temveč gre za sukcesivna ravnanja v funkciji lastnika. Pa tudi ne glede na to je po mnenju pritožnika logično, da vtoževani znesek poravna tožena stranka iz prejete najemnine. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo pravo tudi v odločitvi o stroških, saj ni upoštevalo določila odvetniške tarife, ki znaša za sestavo ugovora 100 OT, plačilo sodne takse za ugovor pa znaša 5.700,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Materialna procesna legitimacija pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Pasivno legitimiran v tej zadevi in torej zavezanec za plačilo vtoževanega zneska je lahko le tisti, ki je dolžnik iz materialno pravnega razmerja, iz katerega je tožnik utemeljil svoj tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanega zneska.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno presodilo, da tožeča in tožena stranka med seboj nista v takšnem medsebojnem razmerju, da bi tožeča stranka od tožene utemeljeno terjala plačilo vtoževanega zneska. Tožnik zahteva plačilo neporavnanih obveznosti za dobavljeno vodo in električno energijo ter opravljene storitve upravljanja na stanovanju z naslovom M., katerega lastnik pa ni toženec, prav tako ne najemnik, kar tudi za tožnika ni sporno. Tožnik razen zatrjevanja, da je lastnik nepremičnine, ki živi v tujini, vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v funkciji lastnika stanovanja, zaupal tožencu, in da toženec to funkcijo dejansko izvršuje, ni ponudil nobenih trditev in dokazov, ki bi potrdili, da je toženec tudi vstopil v materialno pravno razmerje s tožečo stranko in da ji je iz takega razmerja zavezan. Že iz navedb tožeče stranke izhaja le to, da je tožena stranka opravljala določene naloge in plačila vezana na nepremičnino na podlagi zaupanja lastnika nepremičnine, ne pa zato, ker bi se tožena stranka to s samostojnim pravnim poslom tožniku zavezala. Zato je pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svojega zahtevka ni usmerila v pravo osebo. Če je toženec kot pooblaščenec materialno pravnega zavezanca za plačilo vtoževanega zneska dejansko plačeval račune in urejal najemno razmerje, ter opravljal druga opravila, vezana na nepremičnino, za kar ga je pooblastil lastnik nepremičnine, pa navedena dejstva nikakor ne pomenijo, da je tudi vstopil v materialno pravno razmerje s tožnikom in prevzel obligacijsko obveznost plačila porabljene vode, elektrike in storitev upravljanja. Kaj takega ne dokazujejo niti navedbe toženca niti njegov dopis z dne 26.3.2003 kot zmotno meni pritožnik. Na naroku dne 19.11.2004 je toženec povsem nedvoumno pojasnil, da je vsa opravila v zvezi s stanovanjem, tako plačilo računov tožeči stranki kot sklepanje najemnih pogodb, opravil v imenu in za račun lastnika stanovanja na podlagi njegovega pooblastila. Kateri dopis tožene stranke ima pritožnik v mislih, ni jasno, saj dopisa z datumom 26.3.2003 med dokaznimi listinami sploh ni; če pa ima tožnik v mislih dopis toženca z dne 26.2.1999 (priloga A2), pa tudi ta dopis v ničemer ne potrjuje trditev tožeče stranke, da ima toženec na nepremičnini vse pravice in obveznosti kot lastnik. Sodišče prve stopnje je vsebino dopisa korektno povzelo v izpodbijano sodbo in jo pravilno pravno ocenilo, ko je ugotovilo, da dokazuje le obstoj pooblastilnega razmerja med lastnikom nepremičnine in tožencem, v okviru katerega je slednji plačeval račune, izvirajoče iz te nepremičnine. Četudi toženec kot pooblaščenec lastnika nepremičnine opravlja namesto lastnika vse funkcije, do katerih je sicer upravičen lastnik - plačuje račune, sklepa najemne pogodbe, plačuje dajatve državi in obratovalne stroške in četudi toženec ta opravila opravlja kontinuirano daljši čas in za opravljeno delo prejme plačilo, to niso dejstva, ki bi dokazovala, da je toženec namesto lastnika vstopil v obligacijsko pravno razmerje s tožnikom.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo; pritožbeno sodišče pa tudi uradoma upoštevnih kršitev postopka ni zasledilo (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari (člen 353 ZPP).

Pač pa je pritožba utemeljena, v kolikor napada sklep o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 44.950,00 SIT. Nagrada za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi res znaša 100 točk Odvetniške tarife (5. točka tarifne številke 27 Odvetniške tarife, ki je veljala v času vložitve ugovora v zvezi s tarifno številko 13 iste, Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 7/95 - 57/00, v nadaljevanju OT) in ne 250 točk OT. Ob vrednosti točke OT, ki znaša 110,00 SIT, znaša nagrada za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi 11.000,00 SIT, 20% DDV na odvetniške storitve pa 2200,00 SIT. Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 25.150,00 SIT in te stroške mu je dolžan povrniti tožnik. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v izreku o stroških tako, kot je razvidno iz izreka. Kljub temu, da je tožnik s pritožbo deloma uspel, je dolžan nositi svoje stroške v zvezi s pritožbo, glede na to, da je uspel le v manjšem obsegu glede stroškov, s pritožbo zoper izrek o glavni stvari pa ni uspel. Odločitev višjega sodišča o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.