Jedro

Tožnik je vztrajal, da se mu podržavljeno stavbno zemljišče vrne v obliki nadomestnega zemljišča, taka oblika vračanja pa ni možna, saj je pogojena s poravnavo, ki jo o tem lahko skleneta upravičenec in zavezanec. Ta poravnava ni bila sklenjena. Ker kljub pozivu, naj spremeni zahtevek na vračilo v obliki obveznic SOD in opozorilu, da bo v primeru vztrajanja pri predlagani obliki vračanja njegov zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, tožnik zahtevka ni spremenil, je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen. Prvostopni organ ni mogel odločiti drugače, saj je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek in je upravni organ vezan na zahtevek stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1213/2000-15 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.11.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostava M.P., Oddelek za okolje in prostor ter premoženjske pravne zadeve z dne 22.10.1999. Prvostopni organ je zavrnil zahtevek tožnika za vračilo v last in posest dela podržavljenega premoženja parc. št. 540/38 k.o. M., ki je bilo v času odločanja del parcele 385/2 - hiša in dvorišče, vpisano pri vl. št. 1020 k.o. M. kot družbena lastnina v upravi Občine L.M. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom za odločitev, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Upravni postopek na prvi stopnji je bil izveden v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Pravilno je bila uporabljena določba 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter na tej podlagi sprejeta ugotovitev, da podržavljene nepremičnine, ki je predmet obravnave v tem postopku, ni mogoče vrniti v naravi. Na to dejstvo je bil tožnik v postopku opozorjen s pozivom, da spremeni zahtevek in da namesto zahtevka za vračanje premoženja v naravi oziroma za vračanje v obliki nadomestne nepremičnine, postavi zahtevek za vračanje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Vračanje v obliki nadomestnega zemljišča je, kot pravilno ugotavljata organ prve stopnje in tožena stranka, možno le na podlagi sporazuma z zavezancem. Gre za možnost poravnave, ki jo predvideva 69. člen ZDen, ki se razlikuje od ureditve po 134. členu ZUP/86. V postopku denacionalizacije organ, ki vodi postopek, stranko opozori na možnost poravnave in mu pri tem niso naložene obveznosti posebnega prizadevanja za njeno sklenitev. Ker torej tožnik ni postavil ustreznega zahtevka za vračilo podržavljene nepremičnine v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada (SOD) je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tožnik v pritožbi izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlaga njeno razveljavitev ter odpravo drugostopne in prvostopne odločbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor glede bistvene kršitve določb upravnega postopka, ki je bilo storjeno s tem, da je upravni organ vabil na narok samo upravičenca, ne pa tudi zavezanca in tako ni omogočil, da bi lahko upravičenec in zavezanec sklenila poravnavo. Upravni organ bi moral omogočiti vračilo premoženja v obliki nadomestnega premoženja in si prizadevati, da bi bile krivice popravljene na najustreznejši način. Brez vabljenja upravičenca in zavezanca ni možno ugotoviti, ali zavezanec nudi upravičencu nadomestno nepremičnino v skladu z 42. členom ZDen. Določbe 69. člena ZDen so bile sprejete zato, da bi z uporabo določil 134. člena ZUP med strankami prišlo do poravnave. Iz navedenih razlogov ni bilo pogojev za odločanje po skrajšanem postopku na podlagi 141. člena ZUP. Prvostopno sodišče in upravni organi so kršili materialno pravo z napačno uporabo 3. odstavka 42. člena ZDen, ki določa, da se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da zavezanec upravičencu da nadomestno nepremičnino. Zato je napačna odločitev, da je v tem denacionalizacijskem postopku možno samo vračanje v obliki odškodnine v vrednostnih papirjih, ne pa tudi v obliki nadomestnega premoženja. Šele po pravilno izvedenem postopku bi lahko upravni organ utemeljeno zahteval od upravičenca, naj spremeni svoj zahtevek. Tako pa njegova zahteva za spremembo zahtevka ni bila utemeljena, prav tako pa tudi ne zavrnitev zahteve za denacionalizacijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo tudi prepričljive odločilne razloge. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je bil upravni postopek na prvi stopnji pomanjkljiv in da so bile kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) s tem, ko upravni organ na ustno obravnavo ni povabil zavezanca. V postopku na prvi stopnji je bilo izdelano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju in izveden ugotovitveni postopek. Pri odločanju so bile pravilno uporabljene določbe 2. odstavka 32. člena ZDen in ugotovljena ovira za vračanje podržavljenega zemljišča v naravi, saj je taka oblika vračanja možna samo v primeru, če na zemljišču stoji objekt v lasti upravičenca. Da to dejstvo ni podano, izhaja prepričljivo iz podatkov v upravnih spisih. Zato gre v takih primerih na podlagi 42. člena ZDen upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Tretji odstavek tega člena res določa možno obliko vračanja z nadomestno nepremičnino, vendar pa morata v tem primeru upravičenec in zavezanec skleniti sporazum.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču pomanjkljivo presojo ravnanja upravnih organov v zvezi s prizadevanjem, da bi bila med upravičenci z zavezancem sklenjena poravnava. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe o tem, da je pobuda za sklenitev poravnave po 1. odstavku 69. člena naslovljena izključno na upravičenca in zavezanca. Prvostopni upravni organ je z zahtevo za denacionalizacijo seznanil pravne naslednice Občine L.M.P. in jim vročil tudi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju. Prvostopni upravni organ je na zaslišanju dne 17.5.1999 obvestil tožnikovega pooblaščenca, da je njegovo zahtevo za vrnitev nadomestnega zemljišča odstopil Mestni občini L., Oddelku za gospodarjenje z nepremičninami, ki na to zahtevo ni odgovorila, pri tem pa je pooblaščencu postavil tridesetdnevni rok, da doseže sporazum z opozorilom na posledice, če ta sporazum ne bo sklenjen. Mestna občina L. na zahtevo ni odgovorila, zato je upravni organ obvestil tožnika z dopisom dne 23.7.1999, da vračilo v naravi ni možno in da bo zahtevek v taki obliki zavrnjen ter ga pozval naj v roku osmih dni spremeni zahtevek in zahteva odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninskega sklada. Tej zahtevi tožnik ni sledil. Ker ni bilo zakonske podlage za vračilo premoženja v predlagani obliki, je imel tožnik možnost, da dobi vrnjeno premoženje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada.

Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, vezan na zahtevek stranke (126. člen ZUP/86) in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. Obveznost postavitve zahtevka določa tudi 1. odstavek 42. člena ZDen, po katerem upravičencu, v primerih ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v last in posest, pripada odškodnina v obveznicah na njegovo zahtevo. Te zahteve, pa kot je bilo ugotovljeno, tožnik ni postavil in zato je temu sledila pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).