Jedro

Postopek odločanja o ukrepih zaradi nasilnih dejanj iz ZPND je nujen in prednosten, ker je treba hitro in učinkovito zaščititi žrtev nasilja pred povzročiteljem nasilja in na ta način, sicer za časovno omejeno obdobje, zavarovati temeljne pravice in dobrine posameznika, ki je žrtev nasilja. V teh postopkih zato sodna praksa dopušča nižji dokazni standard. Odločilna dejstva je treba ugotoviti s stopnjo verjetnosti. Sodišče zato izvede le tiste dokaze, ki z navedeno stopnjo materialne resnice dokazujejo (ne)obstoj nasilja v družini. Sodišče iz teh razlogov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu N 82/2016 z dne 27. 9. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za čas od 29. 9. 2016 do 29. 3. 2017 prepovedalo vstopiti v stanovanje, v katerem živijo predlagateljica in mld. hčeri prve predlagateljice in nasprotnega udeleženca ter njun sin (drugi predlagatelj), in da se zadržuje na razdalji, manjši od 100 m od stanovanja. Nasprotnemu udeležencu je še prepovedalo, da se zadržuje in približuje krajem na razdaljo, manjšo od 100 m, kjer se predlagateljica in mld. otroka nahajajo in sicer na delovnem mestu predlagateljice in šoli, ki jo obiskujeta mld. otroka, hkrati pa mu je bilo prepovedano navezovati stike s predlagateljema in mld. otrokoma na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komunikacijo na daljavo, ter vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljema in mld. otrokoma, zlasti se jim približati na razdaljo, manjšo od 100 m. Odločeno je še bilo, da mora nasprotni udeleženec za čas 6 mesecev prepustiti stanovanje v skupni rabi predlagateljema in mld. otrokoma v izključno uporabo, v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam, in da opusti dejanja, ki bi otežila ali ovirala takšno uporabo.

2. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku(2). Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, saj ni zaslišalo mld. otrok (ni tudi pridobilo njunih izjav), njegove sestre in socialnega delavca iz CSD X. A. A., ki bi potrdili, da fizičnega ali psihičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca ni bilo. Sodišče bi moralo pridobiti zdravstveni karton za drugega predlagatelja, ki bi potrdil, da drugi predlagatelj ni imel do prometne nesreče njegovega prijatelja v oktobru 2015 nobenih psihičnih in drugih zdravstvenih težav ter da je bil sposoben za zaposlitev. Zaposlitev mu je priskrbel nasprotni udeleženec julija 2016. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca medicinske psihološke stroke, ki bi podal mnenje o zdravstvenih težavah drugega predlagatelja. Prvo sodišče si zmotno razlaga nižji standard materialne resnice, saj to ne pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec. Iz izpovedbe drugega predlagatelja izhaja, da naj bi obstajali prepiri med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem že pred zdravstvenimi težavami drugega predlagatelja. Iz njegove izpovedbe izhaja, da „so se pred začetkom decembra 2015 on in njegovi sestri z nasprotnim udeležencem ne razumeli preveč dobro, vendar tudi ne preveč slabo“. Na vprašanje, ali je oče kričal na otroke in jim grozil, pa je drugi predlagatelj odgovoril, „da je sestro prigovarjal, da naj hodi v šolo“, kar potrjuje, da predlagateljica otrokom vseskozi daje potuho, nasprotnega udeleženca pa želi izseliti iz stanovanja in družinskega okolja. Iz izpovedbe drugega predlagatelja ne izhaja, da bi bila predlagatelja žrtvi prepirov. Neresnična je njegova izpovedba, da naj bi pred nasiljem nasprotnega udeleženca zbežal od doma k starim staršem, saj je izpovedal, da ima pri njih svojo sobo že od 5. razreda osnovne šole. Razmere v družini so bile v zadnjih letih neugodne, ker je nasprotni udeleženec izgubil zaposlitev, nove pa ni mogel dobiti. Prenehala mu je tudi pravica do denarne pomoči, zato je bila družina v finančni stiski in v dolgovih. Vse te okoliščine so povzročile občasne prepire med predlagateljico in nasprotnim udeležencem. Vloga predlagateljice je bila v teh prepirih enakovredna. Okoliščine v družini so bile kaotične, vendar ne zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec ni izvajal psihičnega nasilja, zahteval pa je od predlagateljev, da se zaradi prikrivanja obstoja poškodb pri drugem predlagatelju ugotovi vzrok nastanka poškodb, vseskozi pa je tudi „pridigal“ mld. B. B., da mora hoditi v osnovno šolo in jo dokončati. Legitimne vzgojne zahteve nasprotnega udeleženca so tako postale neutemeljeno moteče, nasprotni udeleženec pa označen kot nasilnež.

3. Predlagatelja sta v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek odločanja o ukrepih zaradi nasilnih dejanj iz ZPND je nujen in prednosten(3), ker je treba hitro in učinkovito zaščititi žrtev nasilja pred povzročiteljem nasilja in na ta način, sicer za časovno omejeno obdobje, zavarovati temeljne pravice in dobrine posameznika, ki je žrtev nasilja. V teh postopkih zato sodna praksa dopušča nižji dokazni standard. Odločilna dejstva je treba ugotoviti s stopnjo verjetnosti. Sodišče zato izvede le tiste dokaze, ki z navedeno stopnjo materialne resnice dokazujejo (ne)obstoj nasilja v družini. Sodišče iz teh razlogov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka. Pritožba opredeljeno izpodbija dokazni postopek in s tem odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo predlaganih dokazov nasprotnega udeleženca. Pritožba tudi opredeljeno navaja, katera dejstva nasprotni udeleženec dokazuje s temi dokazi, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti argumentacije sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva, zaradi katerih je nasprotnemu udeležencu izreklo ukrepe iz 19. in 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini(4).

6. Na podlagi drugega odstavka 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(5) so starši dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok, glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Pravica in dolžnost nasprotnega udeleženca (in prve predlagateljice) je, da pomaga otrokom pri šolanju, še posebej v fazi pridobitve osnovnošolske izobrazbe. Pri uveljavljanju teh pravic in dolžnosti prihaja med otroci in starši (in med starši) do konfliktov, še posebej takrat, ko starši nimajo enotnega pristopa k reševanju teh problemov, na kar upravičeno opozarja nasprotni udeleženec. Nobenega dvoma ni, da je pravica in dolžnost nasprotnega udeleženca (in predlagateljice), da zahteva od mld. B. B., da ne izostaja iz pouka in da uspešno zaključi osnovnošolsko izobrazbo ter da spori in konflikti med staršema glede tega vprašanja ne predstavljajo nasilja v družini(6). Konflikti v družini (sami po sebi) tudi še ne predstavljajo nasilja v družini, kot ta pravni institut opredeljuje 3. člen ZPND, ki tudi opredeljeno določa ravnanja, ki predstavljajo nasilje v družini.

7. Izvedeni dokazi so z visoko stopnjo verjetnosti potrdili, da ravnanj nasprotnega udeleženca ni moč šteti le kot izvrševanje njegovih roditeljskih pravic in dolžnosti. Psihično nasilje nasprotnega udeleženca do predlagateljev in mld. otrok je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo iz pisem in SMS sporočil, ki jih je poslal drugemu predlagatelju, ki karakterizirajo psihično nasilje nasprotnega udeleženca do predlagateljev in mld. otrok. Prvo sodišče iz vsebine teh sporočil utemeljeno ugotavlja očitajoč in grozeč ton nasprotnega udeleženca, ki je do doživljanja otrok neobčutljiv in jih kritizira, ker verjamejo materi in starim staršem. Pri tem ne gre le za pretirano kritičnost, gre za zastraševanje, kjer se postavljajo neprimerni ultimati, ki vzbujajo občutek krivde, s tem pa se posega v samospoštovanje članov družine. Prav navedena sporočila in pisma dodatno potrjujejo izpovedbo predlagateljice, ki je opisala psihično nasilje nasprotnega udeleženca. Opis incidenta z dne 30. 7. 2016 je simbolni prikaz neprimernih vzorcev vedenja nasprotnega udeleženca, s katerimi je povzročal (oziroma še vedno povzroča) psihično nasilje v družini. V navedenem incidentu drugi predlagatelj ni sprejel predloga nasprotnega udeleženca, da sprejme zaposlitev, ki mu jo je zagotovil nasprotni udeleženec, pri tem pa ga je podprla predlagateljica, zato je nasprotni udeleženec predlagateljico žalil z neprimernim izrazom, drugi predlagatelj pa se je zaradi konflikta zaklenil v kopalnico, zato je nasprotni udeleženec štirikrat udaril po vratih.(7)

8. Izpovedba drugega predlagatelja je nekoliko nasprotujoča, saj ocenjuje odnos z očetom „kot ne preveč dober, ne preveč slabo. Srednje.“(8), hkrati pa izpoveduje, da so bile razmere v družini stresne in neznosne(9). Tudi nasprotni udeleženec priznava psihično nasilje, ki ga je izvajal v družini, saj iz zapisa multidisciplinarnega tima CSD Y. z dne 5. 8. 2016(10) izhaja, da je nasprotni udeleženec po strokovnem razgovoru navedel, da obžaluje svoje nasilno vedenje do žene in do njunih otrok. Nasprotni udeleženec je tudi poiskal pomoč v okviru programa Trening veščin za osebe, ki povzročajo nasilje (TSV). Iz poročila strokovnega sodelavca, ki vodi program, izhaja, da nasprotni udeleženec ne prevzema odgovornosti za povzročanje nasilja do partnerice in otrok, temveč ga minimalizira in išče opravičila v tem, da ga provocirajo, da je to, kar zahteva od otrok, normalno (da hodijo v šolo in si poiščejo zaposlitev) in to potem opravičuje njegove vzgojne metode (žaljenje, ustrahovanje, fizično nasilje).(11) Iz mnenja CSD Y. z dne 25. 11. 2016 izhaja, da se je nasprotni udeleženec po izdaji sklepa N 82/2016 z dne 27. 9. 2016 vključil v obravnavo pri Društvu za nenasilno komunikacijo, vendar je sodelovanje po lastni odločitvi prekinil, kar po mnenju CSD kaže na opustitev aktivnosti, ki so jo pričakovali družinski člani in pristojne institucije, da bi nasprotni udeleženec opustil prejšnje neprimerne vedenjske vzorce oziroma da bi sprejel nenasilne vedenjske vzorce. CSD ocenjuje, da je ogroženost družine srednje stopnje.(12) Nasprotni udeleženec je nekritičen do psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga sicer priznava v svoji izpovedbi(13), ki je povezano s partnerskim odnosom med predlagateljico in nasprotnim udeležencem in ki se je dogajalo pred incidentom 30. 7. 2016(14). Zaradi opisanega nasilja nasprotnega udeleženca so (bili) družinski člani v strahu, napetosti in imajo duševne travme(15), kar potrjujejo tudi izjave drugega predlagatelja v psiholoških poročilih v letu 2015(16), iz katerih izhaja, da nasprotni udeleženec izvaja psihično nasilje nad vsemi družinskimi člani, zato tudi zapis psihologinje v zdravniškem poročilu,(17) da je drugi predlagatelj dne 25. 2. 2016 izjavil, da so njegove zdravstvene težave „posledica kreganja staršev in da ga mama in sestre vlečejo na svojo stran. O očetovih težavah ni želel govoriti.“, ne more spremeniti pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec izvajal nasilje v družini. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeni ukrepi iz 19. in 21. čl. ZPND, ki so tudi primerno določeni po trajanju, kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi predlagatelja, saj odgovor na pritožbo glede na vsebino ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZNP.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je prejelo zadevo v pritožbeno obravnavanje šele 22. 3. 2017, izrečeni ukrepi pa se iztečejo 29. 3. 2017, s tem, da sta bila predloga vložena že 19. 9. 2016 oz. 26. 9. 2016. Op. št. (4): V nadaljevanju ZPND.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (6): To izhodišče je treba upoštevati tudi ob odločanju o predlogu za podaljšanje ukrepov, ki sta ga predlagatelja vložila v tem postopku 17. 3. 2017 in o katerem bo sodišče prve stopnje moralo odločati. Pri postopkih iz ZPND gre za varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve, ne pa za urejanje konfliktov med zakonskimi partnerji (oziroma otroci), ki nimajo podlage v 3. členu ZPND. Ukrepi iz ZPND posegajo tudi v roditeljsko pravico, zato je sodno varstvo po tem zakonu omejeno izključno le na primere nasilja v družini, kot jih opredeljuje 3. člen ZPND.

Op. št. (7): Glej izpoved nasprotnega udeleženca na str. 79 sodnega spisa.

Op. št. (8): Glej stran 72 sodnega spisa.

Op. št. (9): Glej stran 72 sodnega spisa.

Op. št. (10): Priloga A6. Op. št. (11): Glej prilogo A7. Op. št. (12): Glej str. 51-52 sodnega spisa.

Op. št. (13): Glej stran 79 sodnega spisa.

Op. št. (14): Glej izpovedbo nasprotnega udeleženca na strani 79: „Za očala vem, da sem jo tako zgrabil, pa so ji nekako počila ... ampak to je vse navedeno iz tega, da žena z mano že dve leti ne spi, že dve leti ne funkcionira z mano.“ Op. št. (15): Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da v postopku ni bilo nobene potrebe, da se postavi izvedenec psihološke stroke, kot je to predlagal nasprotni udeleženec, da bi ugotavljal vzroke duševno travmatičnega stanja drugega predlagatelja.

Op. št. (16): Glej npr. prilogi A10 in A11. Op. št. (17): Glej prilogo B4.