Jedro

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je na parc. št. 173 k.o. A. v času podržavljenja stala vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska in ni bila v lasti upravičenca. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju osnovnega namena ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice, je tožena stranka pravilno odločila, da se v denacionalizacijskem postopku vrne le premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika tako, da se prizna odškodnino za odvzeta zemljišča, ne pa tudi za objekt, ki je v času podržavljenja stal na parc. št. 173 k.o. A.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, v točki 1. izreka ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., v točki 2. izreka, odpravilo delno odločbo Upravne enote Idrija št. 32100-0051/92 z dne 18.2.2008 in to izreka v delu, ki navaja višino obveznic, ki jih je zavezanec dolžan izročiti skrbniku za poseben primer v korist upravičenca tako, da je znesek 61.004,00 DEM nadomestila z zneskom 4.501,45 DEM oziroma 2.876,14 EUR, v točki 3. izreka pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Z odpravljeno delno odločbo je prvostopni organ odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d.d. dolžna izročiti v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe, obveznice v višini 61.004,00 DEM skrbniku za poseben primer (1. točka izreka); da se obveznice izročijo kot odškodnina za upravičencu podržavljene nepremičnine, vpisane v z.k. vl. št. 41 k.o. A., ki mu jih ni mogoče vrniti v naravi, t.j. del parcele številka 111/2 – pašnik 3 v izmeri 3680 m2 in parc. št. 173 – stavbišče v izmeri 890 m2 (2. točka izreka) in da se za skrbnika za poseben primer imenuje B.B. z nalogo, da upravlja s sprejetimi obveznicami do zaključka zapuščinskega postopka (3. točka izreka). Navedeni zemljišči sta bili podržavljeni pokojnemu C.C. na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list LRS št. 10/48) z odločbo OLO Gorica št. II/8-2246/1-241/53 z dne 24.3.1953 in odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo LRS št. I/2-285/3-53P/K z dne 19.2.1955. Zaradi ovir po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 97-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 67/98 – odl. US, 66/00, 11/01 – odl. US, 54/02 – odl. US in 18/05 – odl. US – ZDen) ju ni mogoče vrniti v naravi, zato sta predmet vračanja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, kar oboje med strankama ni sporno, sporna pa je višina odškodnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil na parceli številka 173 k.o. A. v času podržavljenja že zgrajen objekt – vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska in objekt ni bil v lasti upravičenca. Objekt na tem zemljišču je bil zgrajen pred koncem druge svetovne vojne, v kataster pa je bila parcela številka 173 – stavbišče, vpisana šele na podlagi naznanilnega lista številka 6 z dne 28.3.1952. Iz fotokopije arhivske karte z vrisanimi spremembami je razvidno, da je parcela številka 173 nastala pretežno iz parcele številka 111 k.o. A., manjši delček pa iz parcele številka 112 iste k.o. Iz dokumentov pristojne geodetske uprave (dopis GURS, OGU Nova Gorica, šifra 35312-425/2008-2 z dne 3.7.2008) izhaja, da je bila parcela številka 111 pred to spremembo po katastrskih podatkih njiva petega katastrskega razreda. V zadevi ni sporno, da so Italijani med vojno brez pravnega naslova prejšnjemu lastniku odvzeli določene parcele in jih pozidali. To pa po stališču dosedanje sodne prakse ne more biti podlaga za zaključek, da je prejšnji lastnik postal lastnik pozidanega zemljišča in da mu je bilo zemljišče v takšnem svojstvu odvzeto s strani povojnih državnih organov. Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njihovi pomagači (Uradni list FLRJ št. 64/46) je določal, da je moral lastnik vrnitev premoženja zahtevati pred sodiščem, ki je odločilo, da se premoženje vrne lastniku, izjemoma pa tudi, da preide v državno last. Tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi sprožila tak postopek. Glede na vse navedeno torej ni mogoče upoštevati stanja zemljišč ob izdaji odločb o podržavljenju iz leta 1953 in 1955 ampak stanje zemljišč, ko so bila ta dejansko vzeta iz posesti in pozidana. Iz navedenega torej sledi, da so bile predmetne parcele ob podržavljenju oziroma v času dejanskega odvzema iz posesti kmetijsko zemljišče in ne stavbno. Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 16.10.2010 tudi izrecno pozvana, da dokaže, da so imela predmetna zemljišča ob podržavljenju status stavbnih zemljišč, vendar takih dokazov, niti v podaljšanem roku, ni predložila, niti ne zatrjuje njihovega obstoja. Predlaga pa ugotavljanje statusa zemljišč z izvedencem po merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000). Na predlagani način pa ni mogoče ugotavljati statusa zemljišč ob podržavljenju, kajti takšno stališče ni v skladu z stališčem Ustavnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe št. U-I-42/93-15 (Uradni list RS, št. 3/95) s katero je bilo odločeno, da je vprašanje statusa zemljišč ob podržavljenju pravno in ne tehnično strokovno vprašanje, ter je odvisno le od pravnega temelja podržavljenja nepremičnin oziroma od planskih aktov za predmetno območje, veljavnih v času podržavljenja. V nadaljevanju pa še navaja, da Zakon o denacionalizaciji v 1. odstavku 44. člena, glede določitve vrednosti podržavljenega premoženja, določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Za določitev vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ki se v postopkih denacionalizacije ne vračajo, je Vlada Republike Slovenije na podlagi 44. člena ZDen izdala Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), po katerem se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo in za katastrski razred in katastrski okraj, ne glede na to ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost (1. člen Odloka). Zaradi povedanega je potrebno taka zemljišča posebej vrednotiti v okviru kmetijskih zemljišč in gozdov, ter jih izločiti od vrednotenja po kriterijih, po katerih se vrednotijo stavbna zemljišča. Na osnovi navedenega je bila izračunana vrednost dela parcele številka 111/2 pašnik 3 v izmeri 3680 m2 in parcela številka 173 stavbišče v izmeri 890 m2 k.o. A., ki sta bili po podatkih katastra v času dejanskega odvzema iz posesti del parcele številka 111 njiva 5 v izmeri 4570 m2, v višini 4.501,00 DEM oziroma 2.876,17 EUR (3680 m2 + 890 m2 x 0,250 x 3,94).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil A. od Rapalske pogodbe 1920 del italijanske države, zato ni mogoče trditi, da sta bili sporni zemljišči 1939 odvzeti očetu tožeče stranke s strani okupatorja. Italija je kapitulirala septembra 1943, tedaj je oče tožeče stranke ponovno pridobil v posest vsa odvzeta zemljišča z objekti vred in jih imel v lasti in posesti do podržavljenja 1953 in 1955. Zaradi povedanega je treba parceli številka 173 in 111/2 k.o. A. šteti za stavbno zemljišče. V nadaljevanju navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-42/93. Ob tem pa je potrebno poudariti, da ni kogentnega predpisa, ki bi določal kot pogoj za priznanje statusa stavbnega zemljišča, da je bilo le–to kot tako opredeljeno v prostorskem dokumentu, veljavnem v času podržavljene nepremičnine. Praksa upravnih organov, ki vodijo denacionalizacijske postopke pa je pokazala, da bi s strogim upoštevanjem pogoja opredeljenosti zemljišča kot stavbnega v prostorskem aktu prihajalo do krivic v mnogih primerih, ko prostorskega akta za določena območja ni bilo, zemljišča v naravi pa so po svoji legi in komunalni opremljenosti, enako ali še bolj ustrezala statusu stavbnega zemljišča kot tista, ki so bila kot taka opredeljena v prostorskem aktu. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da ugotovi, da se parceli številka 173 in 111/2 k.o. A. v času podržavljenja štejeta kot stavbni.

Slovenska odškodninska družba, d.d., kot prizadeta stranka, v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka, v ponovljenem postopku v skladu z napotki Upravnega sodišča RS, zunanji oddelek v Novi Gorici, v sodbi št. U 700/2008-7 z dne 1.9.2009, ugotovila, da za območje, kjer ležijo predmetne parcele, v času podržavljenja niso bili sprejeti ustrezni planski akti, ki bi opredeljevali namembnost zemljišča. V predmetni zadevi namreč ni sporno, da je italijanska vojska med vojno brez pravnega naslova prejšnjemu lastniku odvzela določene parcele in zgradila na njih vojaške objekte, to pa ne more biti podlaga za zaključek, da je prejšnji lastnik postal lastnik pozidanega zemljišča in da mu je bilo zemljišče v takšnem svojstvu tudi odvzeto s strani povojnih državnih organov. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe v tožbi neutemeljene zato sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Kot izhaja iz upravnih spisov sta bili upravičencu pokojnemu C.C. iz A., poleg ostalih zemljišč, z odločbo državnega sekretariata za gospodarstvo LRS št. I/2-285/3-53P/K z dne 19.2.1955 podržavljeni na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list LRS št. 10/48) parceli številka 111/2 – pašnik in 173 – stavbišče, obe v vložni številki 41 k.o. A. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je na parceli številka 173 k.o. A. v času podržavljenja stala vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska in ni bila v lasti upravičenca. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju osnovnega namena Zakona o denacionalizaciji, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice, je tožena stranka pravilno odločila, da se v denacionalizacijskem postopku vrne le premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika. Tako je odločitev tožene stranke, da v denacionalizacijskem postopku prizna odškodnino za odvzeta zemljišča, ne pa tudi za objekt, ki je v času podržavljenja stal na parceli številka 173 k.o. A., pravilna.

V odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. 490-33/2008/4 z dne 8.7.2008 pa je bila sporna kategorizacija zemljišč, zato je to sodišče s sodbo št. U 700/2008-7 z dne 11.9.2009 tožbi ugodilo in navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS v ponoven postopek, ker je ugotovilo, da je bilo stališče tožeče stranke, da odvzetih zemljišč ni mogoče vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča, vsaj preuranjeno, saj je za vrednotenje podržavljenega zemljišča odločilno njegovo stanje ob podržavljenju, ki pa ne izhaja vedno iz namena podržavljenja, temveč iz takrat obstoječih in takrat veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, česar pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala. V ponovljenem postopku je tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpravila s tem, ko je ugotovila, da na območju, kjer ležijo predmetne parcele, v času podržavljenja ni bilo planov, ki bi opredeljevali namembnost zemljišč. To izhaja iz odgovora Občine Idrija številka 3501-0529/2009-3 z dne 23.11.2009, ki navaja, da je najstarejša informacija, ki izkazuje status predmetnih zemljišč, iz prostorskega dela družbenega plana občine za obdobje 1980 – 1985. Iz izpiska navedenega prostorskega akta izhaja, da so bila predmetna zemljišča po namenski rabi še v obdobju 1980 – 1985 opredeljena kot druga kmetijska zemljišča – ostale kmetijske površine. Šele od leta 2003 so po prostorskem planu predmetna zemljišča opredeljena delno kot drugo kmetijsko zemljišče in delno kot stavbno zemljišče – druga proizvodna območja. Poleg tega je bila tožeča stranka z dopisom z dne 16.10.2009 pozvana, da dokaže, da so imela predmetna zemljišča ob podržavljenju status stavbnih zemljišč, vendar takih dokazov tožeča stranka niti v podaljšanem roku ni predložila, niti ne zatrjuje njihovega obstoja.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

V skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka, kadar sodišče zavrne tožbo, trpi svoje stroške postopka.