Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, pri čemer ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik se je v Zvezni republiki Nemčiji nahajal 1 leto in 11 mesecev, v tem času je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, v kolikor bi jo potreboval. Prejemal je denarno pomoč, ki jo je koristil za prehrano. Omogočen mu je bil dostop do trga dela, vendar se v času svojega bivanja tam ni zaposlil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 13. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito že vnesen in sicer s strani Zvezne republike Nemčije. Glede na navedeno je pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. S strani Zvezne republike Nemčije je prejela 13. 10. 2025 odgovor, da Zvezna republika Nemčija na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6.Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da se tožnik ne želi vrniti v Zvezno republiko Nemčijo, ker je tam prejel zavrnilno odločitev, pri čemer tožena stranka pojasnjuje, da to, da je bila njegova prošnja zavrnjena, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je v Zvezni republiki Nemčiji imel možnost pravnega varstva, katerega pa ni izkoristil.

7.Bistveno pri presoji konkretnega primera je ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema v Nemčiji. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, pri čemer ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik se je v Zvezni republiki Nemčiji nahajal 1 leto in 11 mesecev, v tem času je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, v kolikor bi jo potreboval. Prejemal je denarno pomoč, ki jo je koristil za prehrano. Omogočen mu je bil dostop do trga dela, vendar se v času svojega bivanja tam ni zaposlil. Nobenih težav ni navajal v zvezi z nastanitvijo, s prehrano ali zdravstveno oskrbo. Prav tako ni omenil, da bi imel težave z uradnimi osebami, ki so vodile postopke za mednarodno zaščito, niti s policijo ali komerkoli drugim. V postopku mednarodne zaščite je imel zagotovljenega tolmača. Navedel je tudi, da ima težave z želodcem, zaradi česar pa obiska pri zdravniku ni potreboval. V Zvezni republiki Nemčiji pa mu je bil dostop do zdravstvene oskrbe omogočen.

8.Tožena stranka se je po preučitvi predmetne zadeve odločila, da tožnikove prošnje ne bo prevzela, saj je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila Zvezna republika Nemčija. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali poniževalno ravnanje. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi v Zvezno republiko Nemčijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

9.Tožnik v tožbi meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno niti materialno pravo pravilno uporabljeno. V spis vlaga dokument z naslovom "Komentar na informacije o stanju v Nemčiji" z dne 21. 5. 2024, iz katerega izhaja, da se v Zvezni republiki Nemčiji na regionalni in lokalni ravni vodijo različne politike, da ni enotnega postopka za sprejem in nadaljnjo obravnavo dublinskih povratnikov. Izpostavljen je obstoj neprimerno dolgotrajnih začasnih rešitev, ki onemogočajo integracijo prosilcev, posledično pa se jim onemogoča tudi dostop do trga dela. Zvezna republika Nemčija se spopada s številnimi prosilci za azil in prezasedenostjo azilnih domov. Za vse prosilce ni prostora za nastanitev, zato tožnik meni, da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve. Oblasti na lokalni, državni in zvezni ravni druga drugo krivijo za pomanjkljivosti. V zadnjem času se je zaostrila tudi azilna politika, na nemških mejah se uvaja strožji mejni nadzor in uvajanje zavračanja posameznih skupin prosilcev za azil, tudi če bodo ti želeli zaprositi za azil. Tožena stranka ni dobila ustreznih pojasnil in zagotovil s strani pristojnih nemških organov glede dublinskih povratnikov z že izdanimi zavrnilnimi odločbami. Tožnik je prepričan, da bi kot dublinski povratnik ob vrnitvi v Zvezno republiko Nemčijo bil prepuščen ulici brez nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe, kar kaže na sistemske pomanjkljivosti, posebej v prezasedenosti nastanitvenih kapacitet in spremenjeni azilni politiki. Tožena stranka ni presodila morebitnega tveganja verižne deportacije v izvorno državo, prav tako pa se ni spustila v oceno ustreznosti in pridobitev individualnih jamstev glede življenjskih pogojev, ki naj bi jih bil deležen tožnik ob povratku v Nemčijo in posledično ob vrnitvi v izvorno državo. Meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Tožena stranka se ni opredelila do načela nevračanja. Tožnik se v Nemčiji ni mogel pritožiti zoper zavrnilno odločbo, ker ni imel denarja. Tožena stranka ni preverila vseh tveganj, ki grozijo tožniku ob deportaciji v Nemčijo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

10.Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži predajo do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Z izvršitvijo sklepa bi mu nastala težko popravljiva škoda in sicer že s samo predajo Zvezni republiki Nemčiji, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene, ker bi ga ta brez jamstev vrnila v izvorno državo. Če bi bil predan Zvezni republiki Nemčiji pred pravnomočno odločitvijo o njegovi tožbi, je jasno, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, javni interes pa z izdano začasno odredbo nikakor ne bi bil prizadet. Brez začasne odredbe bi tožnik bil že lahko predan Zvezni republiki Nemčiji in posledično tudi že izvorni državi, s tem pa bi mu nastala težko popravljiva škoda.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka in zavrača navedbe tožnika in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

12.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 5. 1. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

13.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri izjavah, kot jih je podal že na zaslišanju pri toženi stranki. V Nemčiji se zoper zavrnilno odločbo ni pritožil zato, ker bi moral plačati nekomu, da bi mu pomagal napisati pritožbo, tega denarja pa ni imel. Plačati bi moral 1000 EUR. To informacijo je dobil od ljudi, ki so že imeli tak primer, na kakšno uradno osebo pa se v zvezi s pritožbo ni obrnil, ker mu to ni prišlo na misel. Bilo je težko priti do teh oseb, ker je bilo treba zaprositi za sestanek. Za sestanek se ni dogovoril zato, ker si je razlagal, da če je njegova prošnja zavrnjena, je edina možnost , da se vrne v izvorno državo. Niso mu pojasnili, kaj se bo zgodilo, če se vrne v Nemčijo. V Nemčiji z uradnimi osebami ni imel nobenih težav. Imel je tudi hrano in nastanitev. Glede dostopa do zdravstvene oskrbe pa je povedal, da je bil postopek tak, da se je treba obrniti na socialne delavce, ki so poskrbeli za naročanje pri zdravniku, vendar se včasih niso razumeli. Še vedno ima tudi sedaj zdravstvene težave in sicer z ranami na glavi, zaradi česar je bil pri zdravniku. V Sloveniji je bil seznanjen s postopkom mednarodne zaščite in z namenom osebnega razgovora.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Zvezna republika Nemčija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Zvezna republika Nemčija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

Tožnik v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Tožeča stranka skupaj s tožbo vlaga v spis "Komentar na informacije o stanju v Nemčiji" z dne 21. 5. 2024, iz katerega izhaja problematika prezasedenosti azilnih domov v Nemčiji ter težave z nastanitvijo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik te dokumentacije ni predložil že v upravnem postopku, čeprav je imel to možnost. V upravnem postopku ga je namreč zastopala pooblaščenka, kar pomeni, da je imel strokovno pomoč in ni nobenega razloga, zakaj ne bi mogel te dokumentacije predložiti že v postopku do izdaje sklepa. Tudi v tožbi ne navaja razloga, zakaj tega ni predložil že v postopku do izdaje izpodbijanega akta, na glavni obravnavi pa je pooblaščenka tožnika pojasnila, da ne ve točno, zakaj jih niso že prej predložili, možno pa je, da z njimi niso razpolagali, gre pa za informacije, ki so toženi stranki znane. V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko namreč tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tudi če bi se k tožbi priloženo gradivo upoštevalo, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Azilni centri se ne samo v Nemčiji ampak tudi drugod (tudi v Republiki Sloveniji) pogosto srečujejo zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito s prezasedenostjo in s tem povezanimi težavami. Iz predloženega gradiva še vedno ne izhaja, da bi v Nemčiji bile sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogoji za sprejem prosilcev, zato tožniku v primeru vrnitve ne grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Poleg tega glede na to, kaj je tožnik povedal o svojem bivanju v Zvezni republiki Nemčiji, ni doživel ničesar takega, da bi bilo lahko govora o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju. Imel je zagotovljeno nastanitev in prehrano, omogočen mu je bil tudi dostop do trga dela. V azilnem postopku je imel zagotovljenega tolmača.

Glede tožbenega očitka o nezmožnosti pritožbe zoper zavrnilno odločbo, pa je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da se za pomoč ni obrnil na uradne osebe, ampak je zgolj od drugih slišal, da je treba plačati za pomoč pri pisanju, zato po mnenju sodišča ni izkazano, da bi mu bila onemogočena pravica do pritožbe.

1.Tožnik tudi očita toženi stranki, da ni pridobila ustreznih pojasnil in zagotovil s strani pristojnih nemških organov glede dublinskih povratnikov z že izdanimi zavrnilnimi odločbami. Nadalje očita toženi stranki, da ni preverila vseh tveganj, ki grozijo tožniku ob deportaciji v Nemčijo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju nemškega azilnega sistema. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sklepa I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (točka 15 obrazložitve). V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja, ki se nanašajo na njegovo bivanje v Zvezni republiki Nemčiji in na tamkajšnje obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Zvezni republiki Nemčiji ali pridobiti še dodatna zagotovila.

2.Nadalje tožnik očita toženi stranki, da ni presodila morebitnega tveganja verižne deportacije v izvorno državo in da se ni opredelila do načela nevračanja. Ta tožbeni očitek je po presoji sodišča neutemeljen, saj se je tožena stranka v izpodbijanem aktu do tega opredelila, sodišče pa se z njenim stališčem strinja. Na tretji strani sklepa namreč piše, da četudi je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami. Poleg tega bo imel tožnik možnost vložiti zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, če bodo za to izpolnjeni predpisani pogoji. Če bo imel v Zvezni republiki Nemčiji status tujca, ga bo še vedno varovalo načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

3.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

1.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

2.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

3.Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da mu v primeru izvršitve sklepa lahko nastane težko popravljiva škoda, ker bi se ga lahko v Nemčiji vrnilo v njegovo izvorno državo. Do nevarnosti vrnitve v njegovo izvorno državo se je sodišče opredelilo že pod točko 21 obrazložitve te sodne odločbe, ko je navedlo, da je tudi Zvezna republika Nemčija dolžna upoštevati načelo nevračanja, kar pomeni, da nihče ne more biti vrnjen v izvorno državo, če bi mu tam grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Tudi če bi se postopek deportacije začel, tožnika še vedno ščiti načelo nevračanja. Prav tako bo imel v primeru vračanja posebno sodno varstvo tudi zoper tako odločitev. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da tožniku v primeru izvršitve sklepa ne grozi težko popravljiva škoda.