Jedro

Tožnik ne navaja, da je bila gradnja stanovanjskih objektov kakorkoli dovoljena na njegovih zemljiščih oz. da so bili zaradi nje dovoljeni posegi na njegovi nepremičnini, ali pa da so bili z njimi dovoljeni sicer prepovedani vplivi na njegovo nepremičnino. Zato niti škoda, ki mu nastaja domnevno zaradi gradnje na podlagi spornih gradbenih dovoljenj, še ne daje podlage za njegov pravni interes. Zgolj dejanski interes, da se gradbena dovoljenja izrečejo za nična, pa ne zadostuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanimi sklepi v 2. točki izreka zavrgla tožnikov predlog za izrek ničnosti posameznega od gradbenih dovoljenj, in sicer št. 351-307/2007-8, 351-305/2008-13 in 351-114/2007-7. Iz obrazložitve sklepov izhaja, da tožnik v postopku izdaje posamičnega od gradbenih dovoljenj, ki naj bi bila nična, ni imel statusa stranke ali stranskega udeleženca, zato je bil pozvan, da izkaže pravni interes za izrek ničnosti odločbe. Po mnenju upravnega organa s sklicevanjem na Ustavo RS in Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), zlasti na njegov 2., 5., 11. in 37. člen, tega interesa ni izkazal, saj svoje pravne koristi ne opira na materialni ali procesni zakon, ki je veljal v postopku izdaje spornih gradbenih dovoljenj. Zgolj trditev, da bi moral upravni organ pridobiti vodno soglasje v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1, namreč še ne pomeni, da ima nepridobitev tega soglasja za posledico ničnost odločbe. Prav tako sklicevanje na škodo zaradi dviga podtalnice kot posledice izdaje spornih dovoljenj ni dejstvo, ki bi obstajalo v trenutku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja. Varstvo lastninske pravice pred posegi, kot to zahteva predlagatelj na podlagi prej navedenih predpisov, ne sodi v postopke pred upravnimi organi, ampak se to vprašanje rešuje pred pristojnim sodiščem. Na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ tožnikovo vlogo zavrgel. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Strinja s presojo prvostopenjskega organa, pri čemer pa tudi po vsebini ugotavlja, da uveljavljeni ničnosti razlogi niso izpolnjeni.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je solastnik zemljišča parc. št. 572/3 k.o. ... V skladu s 33. členom Ustave RS je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Sklicuje se na 5., 2., 37. člen SPZ. Poudarja, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj v primerih, ki so opredeljeni v 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je upravni spor izenačen z ustavno pritožbo. Meni, da je njegov pravni interes izkazan s škodo na njegovi nepremičnini, saj je kot posledica izdaje spornih gradbenih dovoljenj prišlo do dviga podtalnice, v prej omenjenih postopkih pa mu ni bilo omogočeno, da bi lahko zavaroval svojo pravno korist na nepremičnini parc. št. 572/3. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011. Izpostavlja kršitve ustavno varovanih pravic iz 2., 14., 15., 22., 33. in 67. člena Ustave. V nadaljevanju se ukvarja z vprašanjem vplivnega območja gradnje in se sklicuje na tretji odstavek 70. člena ZGO-1 in s tem povezanim vprašanjem stranskega udeleženca. Meni tudi, da bi se morala upravna organa opredeliti do predloženih ekspertnega mnenja izvedenca gradbene stroke ... z dne 5. 11. 2009, njegovega cenitvenega izračuna z dne 20. 4. 2010 in do ocene vrednosti sanacije zunanjega zidu objekta, ki stoji na parc. št. 572/2 k.o. ... Poudarja, da gre v tem primeru za nedopusten poseg v lastninsko pravico in povzročitev škode z izdanimi gradbenimi dovoljenji.

Opozarja še, da bi moralo biti v omenjenih postopkih pridobljeno vodno soglasje. Ker ni bilo, gre za ničnosti razlog po 6. točki 279. člena ZUP. Poleg tega projektant v projektni dokumentaciji ni upošteval obstoječih naprav za odvodnjavanje na državni in lokalni cesti 1262 k.o. ..., njegovo stališče pa je tudi, da je prišlo pri izdaji spornih gradbenih dovoljenj do „posledično rekonstrukcije državne in lokalne ceste parc. št. 1262 k.o. ..., za kar pa ni imel investitor potrebnega dovoljenja oziroma soglasja“. Iz prej omenjenega ekspertnega mnenja izhaja, da je imela navedena lokalna cesta urejeno odvodnjavanje preko parcel 494/13, 494/14 in 494/16 k.o. ... V postopku je bilo kršeno načelo zakonitosti, saj upravni organ v svoji obrazložitvi ni ponudil razlogov o tem, zakaj tožnik ne more biti stranka. Predlaga, naj sodišče izpodbijane sklepe odpravi, podrejeno naj ugotovi, da je toženka s sklepi kršila tožnikove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 15., 22., 25., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba izreče za nično med drugim tudi na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. V zadevi ni sporno, da tožnik v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj, ki naj se izrečejo za nične, ni sodeloval. Ker je Ustavno sodišče v odločbi Up-666/10-14 in Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011 zavzelo stališče, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo ne le v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ampak tudi v pravni položaj tretjih, ki v tem postopku niso bili udeleženi, je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika pozval, naj izkaže pravni interes za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva – predloga za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj.

S tem v zvezi se sodišče strinja z izpodbijanimi sklepi, da tožnik v svojem odgovoru pravnega interesa ni izkazal, zato ni upravičena oseba za vložitev izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je pravilna tudi odločitev, da je treba njegove predloge zavreči. Sodišče se na te razloge, ki so potrjeni z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi se sodišče prav tako strinja, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: Sodišče uvodoma poudarja, da je prvostopenjski upravni organ odločil o tožnikovem pravnem interesu na podlagi njegovih navedb v vlogi za izrek ničnosti in v njeni dopolnitvi z dne 22. 2. 2013, poslani po pozivu upravnega organa. Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov zato ni mogoče upoštevati kasnejših tožnikovih navedb, s katerimi je dodatno utemeljeval svoj pravni interes. V tem pogledu so kot nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1) neupoštevne tudi navedbe o vplivnem območju gradnje in glede projektne dokumentacije.

Ker so v izpodbijanih sklepih navedeni razlogi, zaradi katerih je upravni organ menil, da tožnik ni upravičen vlagatelj predlogov za izrek ničnosti, ne drži, da o tem nimajo razlogov. Vprašanje, ali se tožnik z njimi strinja ali ne, pa ni stvar pomanjkanja razlogov.

Iz predloženih upravnih spisov, v katerih se nahajajo tudi obravnavana gradbena dovoljenja, je razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje št. 351-305/2008 z dne 19. 9. 2008 izdano investitorju za gradnjo dveh stanovanjskih stavb na parc. št. 494/21 in 494/22 k.o. ..., gradbeno dovoljenje št. 351-114/2007 z dne 18. 6. 2007 za stanovanjsko stavbo na parc. št. 494/16 k.o. ... in gradbeno dovoljenje št. 351-307/2007 z dne 4. 12. 2007 za gradnjo stanovanjske stavbe na parc. št. 494/17 k.o. ... Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti z dne 28. 12. 2012, ki ga je upravni organ prejel 8. 1. 2013, navedel, da v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj ni bilo pridobljeno vodno soglasje. V dopolnitvi z dne 22. 2. 2013 je dodatno navedel, da mu v postopkih izdaje spornih gradbenih dovoljenj ni bilo omogočeno, da bi lahko zavaroval svojo pravno korist na nepremičnini parc. št. 572/3 k.o. ..., ki jo uresničuje na podlagi Ustave RS in SPZ. Zaradi izdaje gradbenih dovoljenj je namreč prišlo do škode – dviga podtalnice, zato meni, da je upravičen predlagati izrek ničnosti teh gradbenih dovoljenj.

Lastniki nepremičnin, tako tudi tožnik, imajo možnost varovanja lastninske pravice v skladu z določbami Ustave RS in SPZ. Vendar pa navedeno samo zase še ne zadostuje za izkaz njegovega pravnega interesa za vložitev predlogov za izrek ničnosti konkretnih gradbenih dovoljenj za gradnjo stanovanjskih stavb na drugih – netožnikovih – zemljiščih. Tožnik namreč ne navaja, da je bila gradnja stanovanjskih objektov kakorkoli dovoljena na njegovih zemljiščih oz. da so bili zaradi nje dovoljeni posegi na njegovi nepremičnini, ali pa da so bili z njimi dovoljeni sicer prepovedani vplivi na njegovo nepremičnino. Zato niti škoda, ki mu nastaja domnevno zaradi gradnje na podlagi omenjenih gradbenih dovoljenj, še ne daje podlage za njegov pravni interes. Zgolj dejanski interes, da se gradbena dovoljenja izrečejo za nična, pa ne zadostuje. V tem primeru bi tožnik izkazal pravni interes, če bi zatrjeval, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost gradbenih dovoljenj in so taksativno naštete v prvem odstavku 297. člena ZUP, posegajo v njegov pravni položaj lastnika zemljišča parc. št. 572/3 k.o. Veliki Gaber. To pa po prepričanju sodišča ne izhaja iz omenjenih navedb o škodi zaradi dviga podtalnice, o pomanjkanju vodnega soglasja in iz tožbenih trditev, ki jih tožnik v svoji zahtevi niti ni navajal, in sicer da naj bi prišlo pri izdaji gradbenih dovoljenj posledično do „rekonstrukcije državne in lokalne ceste parc. št. 1262 k.o. ..., za kar pa ni imel investitor potrebnega dovoljenja oziroma soglasja“, zaradi česar državna in lokalna cesta naj ne bi imeli odvodnjavanja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (med drugim načelna stališča o splošnem načelu enakosti), je sodišče ob ugotovitvi, da so izpodbijani sklepi pravilni in zakoniti, zaradi česar ni bilo poseženo niti v tožnikove ustavno varovane pravice in temeljne svoboščine, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).