Jedro

V obravnavani zadevi je sporna predčasna razrešitev tožnika s položaja direktorja A. Predčasna razrešitev direktorja je urejena v 22. členu ZJS-1. Slednji v prvem odstavku določa, da je direktor lahko predčasno razrešen iz razlogov, ki so navedeni, in med katerimi je v tretji alineji kot razlog določeno: - če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada, ali ni izpolnil cilja oziroma ciljev, določenih v poslovnem in finančnem načrtu javnega sklada. Ustanovitelj A. je Vlada RS, ki je na podlagi 13. člena ZJS-1 med drugim pristojna, da razreši direktorja. Nadzorni svet pa je na podlagi 16. člena ZJS-1 med drugim pristojen (5. alineja 16. člena ZJS-1), da predlaga imenovanje in razrešitev direktorja javnega sklada.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika s 3. 7. 2015 razrešila z mesta direktorja A. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS-1), ki v tretji alineji prvega odstavka 22. člena določa, da je direktor lahko predčasno razrešen, če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada, ali ni izpolnil cilja oziroma ciljev, določenih v poslovnem in finančnem načrtu javnega sklada. Na podlagi akta o ustanovitvi in ZJS-1 direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj. Nadzorni svet A. je 2. 7. 2015 podal predlog za tožnikovo predčasno razrešitev iz krivdnih razlogov.

2. Na seji nadzornega sveta so bile ob tožnikovi prisotnosti 2. 7. 2015 obravnavane nepravilnosti na A. Tožniku so bile predstavljene ugotovljene kršitve: nedovoljeno sprejel darila; nezakonito dodeljeval nepovratna javna finančna sredstva; nezakonito zaposlil B.B.; nepravilno izplačal plače javni uslužbenki C.C.; nezakonito izplačal položajni dodatek za javno uslužbenko C.C.; kršil temeljne pravice delavcev; šikaniranje na delovnem mestu; nezakonita sprememba notranje organizacije; organizacija delovnega procesa, ki ne omogoča zakonite izvedbe obdelave vlog za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud po vrstnem redu glede na datum prispetja; izvedel ali odobril nenamensko in nepravilno porabo javnih finančnih sredstev; nezakonito izvedel postopek sprejema Pravilnika o varovanju tajnih podatkov; negospodarno ravnal z javnimi finančnimi sredstvi A. v primeru kreditiranja naložb podjetja D. d.o.o.. Tožnik se je imel možnost izreči glede vsake od navedenih kršitev. Ob upoštevanju tožnikovih izjav in ugotovljenih kršitev tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata ZJS-1, Akt o ustanovitvi javnega sklada, tožnikova pogodba o zaposlitvi in druga zakonodaja s področja delovanja A.. Zato je tožniku izdala izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS U 2819/2006, iz katere izhaja, da je treba pri razrešitvi direktorja javnega sklada spoštovati načelo zaslišanja strank, ki spada med temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik poudarja, da mu niti tožena stranka niti A. nista dala možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o krivdnih razlogih za njegovo razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah. Tožnik se je šele z vročitvijo izpodbijane odločbe seznanil s tem, da sploh teče postopek za njegovo razrešitev iz krivdnih razlogov. Ne v elektronskem sporočilu 24. 6. 2015 in ne na sami seji nadzornega sveta 2. 7. 2015, nadzorni svet tožnika ni obvestil, da se bodo na seji 2. 7. 2015 obravnavali kakršnikoli razlogi za morebitno tožnikovo razrešitev iz krivdnih razlogov, niti ni bil tožnik obveščen, da teče zoper njega postopek razrešitve z mesta direktorja. Prav tako ni bil obveščen, da bo izjave, ki jih je podal na seji 2. 7. 2015, nadzorni svet tolmačil kot tožnikov zagovor v postopku predčasne razrešitve. Tožnik tudi ni bil obveščen o možnosti, da bi ga na seji zastopal profesionalni pooblaščenec. Ker ni vedel vnaprej, da se bodo na seji obravnavali razlogi za njegovo razrešitev, se tožnik ni mogel ustrezno pripraviti in povabiti na sejo ustreznega profesionalnega pooblaščenca, ki bi ga zastopal. 4. Ni resnična obrazložitev tožene stranke, da naj bi predsednica nadzornega sveta tožniku predstavila ugotovljene kršitve in očitke o neizpolnjevanju obveznosti, pri vsaki točki pa naj bi tožnik imel možnost zagovora. Tožnik je namreč razpravljal s prisotnimi o posameznih domnevnih nepravilnostih, ki naj bi se dogajale na A., v nobeni točki pa ni bil tožnik seznanjen s tem, da naj bi nepravilnosti dejansko predstavljale ugotovljene kršitve in očitke o neizpolnjevanju obveznosti. Tožnik je dvanajst obrazloženih točk kršitev, ki so navedene v izpodbijani odločbi, prvič videl, ko mu je bila vročena odločba. Tožnik nadalje opozarja, da ni bil prisoten na seji med razpravo nadzornega sveta o točki „Nepravilnosti na A.“, ki bi se dejansko morala imenovati „Predčasna razrešitev direktorja“, ker je bil pred začetkom razprave poslan ven iz prostora. Tožnik je bil povabljen nazaj na sejo šele, ko je bila razprava zaključena. Tožnik je podajal komentarje na posamezne predočene nepravilnosti, ne da bi vedel, da naj bi bil to pravzaprav njegov „zagovor“ v postopku predčasne razrešitve z mesta direktorja. Tudi iz navedenega izhaja, da tožniku ni bila dana možnost zagovora pred predčasno razrešitvijo z mesta direktorja. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

5. Tožnik nadalje navaja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali je nadzorni svet A. sploh veljavno odločil, saj iz obrazložitve ni razvidno, ali je bil na seji 2. 7. 2015 sploh sklepčen in če je bil, ali je veljavno, torej z večino glasov vseh članov, sprejel odločitev o vložitvi predloga toženi stranki za razrešitev tožnika z mesta direktorja. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba pomanjkljiva in je ni možno preizkusiti. Izpodbijana odločba pa je tudi vsebinsko neutemeljena. Tožnik opozarja na 22. člen ZJS-1, ki se nanaša na predčasno razrešitev direktorja javnega sklada. Tožnik ugotavlja, da je izpodbijana odločba povsem neobrazložena. V njej ni navedeno, katerih konkretnih obveznosti, ki mu jih nalagajo ZJS-1, Akt o ustanovitvi javnega sklad, pogodba o zaposlitvi in druga zakonodaja s področja delovanja A., naj tožnik ne bi izpolnjeval. Očitki o neizpolnjevanju obveznosti so pavšalni in neobrazloženi in jih ni možno preizkusiti. Glede vsake od posameznih očitanih kršitev tožnik navaja svoja pojasnila:

6. Prva tožniku očitana kršitev je „nedovoljeno sprejel darila“, s tem, ko je od podjetja E. d.o.o., ki trži toplotne črpalke, ki so na seznamu ustreznih toplotnih črpalk za subvencije A., sprejel darilo večje vrednosti v obliki letalske karte in nastanitev v hotelu od 2. 6. 2014 do 4. 6. 2014, vse v vrednosti najmanj 623,93 EUR, kar skladno z 11. členom Zakona o javnih uslužbencih in Uredbi o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril ne bi smel storiti oziroma bi moral darilo zavrniti. Tožnik navaja, da je v izpodbijani odločbi napačno navedeno, da naj bi tožnik prejel darilo - letalsko karto s strani podjetja E.. Šlo je za F.. Tožnik je od slednjega dobil vabilo, ki bi se mu tožnik vsekakor odzval, karto in vse ostale stroške službene poti pa bi moral plačati A.. Darilo je torej posredno dobil A.. Navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi tožnik izjavil, da je v prejšnjih službah stalno prejemal darila in potoval na stroške drugih, je neresnična.

7. Druga tožniku očitana kršitev je, da je „nezakonito dodeljeval nepovratna javna finančna sredstva“ z izvedbo javnega razpisa za subvencioniranje tovornih vozil št. 23SUB-CTP13, s tem, ko je A. zaradi napake pri ugotavljanju velikosti podjetja, ki je oddalo vlogo, dodeljeval previsoka sredstva vlagateljem. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v zagovor povedal, da je sicer podpisnik pogodb, vendar jih ne pregleduje. Tožnik navaja, da take izjave ni dal. Pojasnjuje pa, da na dan podpiše preko 500 zadev, zaradi česar je popoln nadzor nemogoč.

8. Tretja tožniku očitana kršitev je, da je „nezakonito zaposlil B.B.“ v nasprotju z 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Javna uslužbenka je bila namreč zaposlena za čas nadomeščanja delavke TG.G., ki po kasnejših ugotovitvah inšpektorata RS za delo v resnici ni bila oz. ni mogla biti nadomeščena, zaradi česar je bila zaposlitev javne uslužbenke za določen čas nezakonita, za odpravo te nezakonitosti pa je moral direktor javno uslužbenko zaposliti za nedoločen čas. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik navedel, da mu pravniki niso povedali, da je omenjeni postopek napačen. Tožnik pojasnjuje okoliščine v zvezi z zaposlitvijo navedene delavke in se sklicuje na mnenje inšpektorice za delo.

9. Četrta tožniku očitana kršitev je, da je „nepravilno izplačal plače javni uslužbenki C.C.“ iz naslova delovne uspešnosti za povečani obseg dela oz. za sodelovanje pri izvajanju posebnega projekta, kar izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru 5. 3. 2015. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v zagovor povedal, da on samo podpisuje uspešnost, da se pa z višino ne ukvarja, da pa mora delavka vrniti denar. Tožnik pojasnjuje razloge za izplačevanje povečanega obsega dela, pri čemer povečan obseg dela predlagajo organizacijski vodje. Na nepravilnosti bi morala opozoriti vodja sektorja za finance, ki pa tega ni storila.

10. Peta tožniku očitana kršitev je, da je „nezakonito izplačal položajni dodatek“ za javno uslužbenko C.C., čeprav ta do tega dodatka ni bila in ni mogla biti upravičena. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v zagovor povedal, da on samo podpisuje oz. odloča o položajnih dodatkih, da se pa z višino in upravičenostjo ne ukvarja, da pa mora delavka vrniti denar.

11. Šesta tožniku očitana kršitev je, da je „kršil temeljne pravice delavcev“ s tem, ko je javni uslužbenki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti z dela pet delovnih deni zaporedoma, čeprav je bila ta z delovnega mesta odsotna v kritičnem času zaradi tožnikove odločitve, ki je izhajala iz pred tem izdane druge izredne odpovedi isti delavki (zaradi nezakonitega posredovanja tajnih podatkov in poslovne skrivnosti). Tožnik je s tem zavestno podal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na temelju dejanskega stanja, ki ga je sam ustvaril, nato pa ga je zlorabil za potrebe nezakonitega prenehanja delovnega razmerja navedeni javni uslužbenki. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v zagovor povedal, da mu je tako svetovala odvetniška pisarna, da pa vsebine ne pozna. Tožnik pojasnjuje okoliščine v zvezi z očitano kršitvijo in okoliščine, zaradi katerih je bilo omenjeni delavki odpovedano delovno razmerje. Omenjena delavka je na delovno sodišče vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki pa je bil zavrnjen. Da se ne bi nadaljevali postopki na sodišču, je A. z njo dosegel poravnavo.

12. Sedma tožniku očitana kršitev je „šikaniranje na delovnem mestu“. Tožniku je očitano, da je izvajal psihično nasilje in neenakopravno obravnaval več zaposlenih javnih uslužbencev. Tako javnima uslužbencema ni odobril dopusta za božično novoletne praznike pod pretvezo, da nista izpolnila zahtevane norme in da ne kažeta dovolj delovne vneme, pri čemer je vedel, da sta bila pred tem v bolniškem staležu oz. da gre za mater samohranilko in starejšega delavca. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v zagovor povedal samo to, da zaposleni niso delali v skladu z navodili, zato jim ni odobril dopusta. Tožnik poudarja, da je inšpektorica opravila razgovore s pritožniki in šikaniranja ni zaznala. Na njeno priporočilo so organizirali izobraževanje o mobingu in imenovali pooblaščenko za mobing. Tožnik navedene očitke zavrača. 13. Osma tožniku očitana kršitev je „nezakonita sprememba notranje organizacije“, ki se kaže v tožnikovi odločitvi, sprejeti na 4. kolegiju 2. 9. 2014, da o vlogah za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud odloča sam ob pomoči vodje sektorja za splošne zadeve in ne preko sektorja za nepovratne finančne spodbude. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik obrazložil, kako je bilo notranjo organizacijo treba spremeniti. Tožnik zavrača navedene očitke.

14. Deveta tožniku očitana kršitev je „organizacija delovnega procesa“, ki ga je tožnik odločil s sklepom kolegija 2. 9. 2014, in predstavlja spremembo procesa na način, ki ne omogoča zakonite izvedbe obdelave vlog za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud po vrstnem redu glede na datum prispetja, s čimer je ravnal v nasprotju z določbami javnega poziva, kjer je to pravilo izrecno določeno. S svojim ravnanjem je tožnik kršil vzpostavljanje učinkovite notranje kontrole pri dodeljevanju javnih finančnih sredstev, katerih vzpostavitev je zahtevala notranja revizija A. kot ukrep omejevanja koruptivnih tveganj. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik obrazložil, kako je „odstavil“ vodjo in jo zamenjal z vodjo splošnega sektorja, kasneje je prvo spet vrnil na delovno mesto. Tožnik poudarja, da je bilo prejšnje dodeljevanje vlog v reševanje po korakih več ljudem, v nasprotju z ZUP, ki izrecno določa, da vlogo od začetka do konca obdela ista oseba. Meni, da navedeni očitki niso utemeljeni.

15. Deseta tožniku očitana kršitev „izvedel ali odobril nenamensko in nepravilno porabo javnih finančnih sredstev“. Očitano mu je, da je 10. 12. 2013 odredil nakup klobas za 2.806,13 EUR pri družbi H. d.o.o. in nakup darilnih bonov v višini 840,00 EUR pri družbi I. d.o.o. v breme reprezentance. Ob pregledu Urada za nadzor proračuna, pa navedene dejanske namenske porabe ni izkazal, zaradi česar je ni mogoče obravnavati kot sredstva reprezentance. Tožnik je s tem kršil določbe Uredbe o stroških reprezentance. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v svoj zagovor povedal, da ni poznal zakonodaje, da se kršitve zaveda in da bo celoten znesek sam povrnil na račun A. v 10 obrokih. Glede očitane kršitve pa pojasnjuje, da so za novoletno obdarovanje poslovnih partnerjev in zaposlenih naročili 70 paketov suhomesnatih izdelkov in za otroke zaposlenih darilne bone I. 16. Enajsta tožniku očitana kršitev „nezakonito izvedel postopek sprejema Pravilnika o varovanju tajnih podatkov“, s tem, ko tega pravilnika ni posredoval v mnenje sindikatu pri delodajalcu, čeprav bi to moral storiti skladno z 10. členom ZDR-1. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik povedal, da je naročil študijo o varovanju tajnih podatkov pri Višji varnostni fakulteti in da naj bi jo prejel enkrat v aprilu 2013. Tožnik pojasnjuje, da je šlo v resnici za sprejem Pravilnika o poslovni skrivnosti. Naročena študija pa ugotavlja, da obstoječi interni akti ne zagotavljajo zadostne varnosti in preglednosti pretoka informacij. Priporočen je bil sprejem več pravilnikov – omenjeni je eden od njih. Tožnik meni, da je navedeni očitek neutemeljen.

17. Dvanajsta tožniku očitana kršitev „negospodarno ravnal z javnimi finančnimi sredstvi“ A., s tem, ko je v primeru kreditiranja naložb podjetja D. d.o.o. odobril izplačilo dodatnega kredita v višini 324.000 EUR, kljub zavedanju, da je podjetje v slabem ekonomskem položaju in da ne more nuditi ustreznega zavarovanja za prejeta finančna sredstva, s čimer je A. povzročil škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik povedal, da gre za poslovno odločitev in da je kredit zavarovan. Tožnik pojasnjuje, da je dikcija dodatni kredit napačna ter da gre za zadnjo tranšo že odobrenega kredita s strani tožnikovega predhodnika. Zato očitano kršitev zavrača. 18. Tožnik tako vse očitane kršitve zavrača kot neutemeljene ter navaja, da ni jasno, katere obveznosti iz zakona ali akta o ustanovitvi javnega sklada naj tožnik ne bi izpolnil. Tožnik nadalje opozarja, da je sporna sestava nadzornega sveta, ki je predlagal tožnikovo razrešitev, zaradi možnosti nastanka nasprotja interesov. Tožnik je 4. 2. 2014 naslovil dopis na Komisijo za preprečevanje korupcije, v katerem je navedel, da je tožena stranka imenovala novega člana nadzornega sveta A. (mag. J.J.), ki je brat javne uslužbenke (K.K.), zaposlene na A., ki zaseda delovno mesto vodje finančnega sektorja z vsemi pooblastili. Iz odgovora navedene komisije (z dne 11. 2. 2014) izhaja, da je član nadzornega sveta javnega sklada uradna oseba in da je dolžan paziti na možnost nastanka nasprotja interesov. Možnosti za ravnanje sta dve, in sicer, da član nadzornega sveta o obstoju okoliščin obvesti predsednika nadzornega sveta, ki o obstoju nasprotja interesov odloči skladno z 38. členom Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZintPK), ali pa se iz oprave dejanj izloči sam. Tožnik opozarja, da je J.J. sodeloval kot član nadzornega sveta tudi na seji 2. 7. 2015. Sodeloval je pri predlogu toženi stranki, da se tožnika razreši kot direktorja A. Tožniku je med drugim očital kršitve iz 2. točke obrazložitve – nezakonito podeljevanje nepovratnih javnih finančnih sredstev zaradi napake pri ugotavljanju velikosti podjetij. Pri tem pa so velikost podjetja preverjale sodelavke iz Sektorja za finance, ki ga vodi K.K., sestra člana nadzornega sveta J.J. Očitno gre za nasprotje interesov, kar je dodaten razlog, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove očitke in dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Med drugim zavrača tožnikove ugovore, da tožnik ni vedel, da gre za postopek presoje nepravilnosti in nezakonitosti njegovega ravnanja. Na seji nadzornega sveta je bil namreč tožnik pozvan, da se izjavi glede očitkov v zvezi z nepravilnostmi, ki mu jih je taksativno predstavila predsednica nadzornega sveta. Tudi ni sporno, da je vse obtožbe glede kršitev oziroma nepravilnosti tožnik dobro poznal, saj je bil med drugim seznanjen s pritožbami sodelavcev in sindikata, inšpekcijskimi postopki, zaključki Urada za nadzor proračuna, postopkom policije in drugimi postopki. Tožnik je v zvezi z vsakim posameznim očitkom kršitve na seji nadzornega sveta podal izjavo oziroma zagovor. Pred sejo nadzornega sveta je tožnik prejel elektronsko pošto predsednice nadzornega sveta A., v katerem ga je le-ta pozvala, naj se na to točko dnevnega reda pripravi oziroma naj poda svoje videnje glede očitkov v zvezi s kršitvami, ki bodo obravnavane na seji. Zato zavrača tožnikove ugovore, da je bil prikrajšan za zastopanje s strani pooblaščenca. Zato niso resnične tožnikove navedbe, da ni bil seznanjen, da gre za postopek, katerega posledica je lahko tudi njegova razrešitev z mesta direktorja. Pri tem sam navede, da je bil po zagovoru odstranjen iz sejne sobe in da je bil po razpravi članov nadzornega sveta pozvan v prostor, kjer mu je bila odločitev nadzornega sveta tudi predočena. Ugotovljene kršitve je tožena stranka celovito in natančno opisala v izpodbijani odločbi, izhajajo pa tudi iz zapisnikov o inšpekcijskih nadzorih ter zapisnika o inšpekcijskem pregledu poslovanja s sredstvi državnega proračuna. Obstoj kršitev so pred tem ugotovili že inšpekcijski in drugi državni organi. Glede tožnikovih vsebinskih pojasnil v zvezi s posameznimi kršitvami pa tožena stranka navaja, da jih v celoti zavrača, če niso enake tistim, ki se nahajajo v zapisniku 8. redne seje nadzornega sveta z dne 2. julija 2015. Vsega, kar tožnik navaja v tožbi na novo oziroma drugače, v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj bi vse to lahko tožnik storil že v postopkih inšpekcijskih in drugih upravnih oziroma državni organov ter pred nadzornim svetom. Podredno in zgolj iz previdnosti pa tožena stranka poudarja, da nobena nova ali drugačna tožnikova navedba v tožbi ne izkazuje, da bi tožnik ravnal zakonito. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

22. V obravnavani zadevi je sporna predčasna razrešitev tožnika s položaja direktorja A.. Predčasna razrešitev direktorja je urejena v 22. členu ZJS-1. Slednji v prvem odstavku določa, da je direktor lahko predčasno razrešen iz razlogov, ki so navedeni, in med katerimi je v tretji alineji kot razlog določeno: - če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada, ali ni izpolnil cilja oziroma ciljev, določenih v poslovnem in finančnem načrtu javnega sklada. Ustanovitelj A. je Vlada RS, ki je na podlagi 13. člena ZJS-1 med drugim pristojna, da razreši direktorja (7. alineja 13. člena ZJS-1). Nadzorni svet pa je na podlagi 16. člena ZJS-1 med drugim pristojen (5. alineja 16. člena ZJS-1), da predlaga imenovanje in razrešitev direktorja javnega sklada.

23. V obravnavani zadevi ni sporno, da je nadzorni svet A. na seji 2. 7. 2015 predlagal toženi stranki tožnikovo razrešitev kot direktorja A. in da je tožena stranka na podlagi navedenega predloga tožniku izdala izpodbijano odločbo. Sporno pa je, ali je bil pred izdajo navedene odločbe postopek voden pravilno in zakonito. Tožnik namreč v tožbi izpodbija pravilnost in zakonitost navedenega postopka. Tožnik meni, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti in da mu ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o krivdnih razlogih za razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Na nadzornem svetu so bile obravnavane nepravilnosti na A., na seji pa je bil prisoten tudi tožnik kot direktor, ki je bil odgovoren za vodenje A.. Tožnik je bil seznanjen z očitanimi kršitvami, v zvezi s katerimi je imel tudi možnost, da se izjasni.

24. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti. Zavrača prav tako tožnikove ugovore, da se je šele z vročitvijo izpodbijane odločbe seznanil s tem, da sploh teče postopek za njegovo razrešitev iz krivdnih razlogov. Glede na funkcijo, ki jo je tožnik opravljal (direktor), tovrstni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Na seji nadzornega sveta so se ob tožnikovi prisotnosti obravnavale nepravilnosti na A., zato se po presoji sodišča tožnik kot takratni direktor A. ne more sklicevati, da ni vedel, da gre za postopek glede njegove odgovornosti (razrešitve). Prav tako ni mogoče slediti njegovim navedbam, da ni bil obveščen o možnosti, da bi ga zastopal profesionalni pooblaščenec. Iz navedenih razlogov so bile po presoji sodišča v predmetnem postopku tožnikove pravice ustrezno varovane ter v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka.

25. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali je nadzorni svet A. sploh veljavno odločil. Izpodbijana odločba je odločitev tožene stranke, ki ji je podal predlog za razrešitev tožnika nadzorni svet. Da je bil le-ta sklepčen in da je odločil soglasno, izhaja iz zapisnika nadzornega sveta z dne 2. 7. 2015. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je izpodbijana odločba povsem neobrazložena ter da so očitki o neizpolnjevanju obveznosti pavšalni in neobrazloženi. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 22. člena ZJS-1, ki med drugim določa, da je direktor lahko predčasno razrešen, če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada, ali ni izpolnil cilja oziroma ciljev, določenih v poslovnem in finančnem načrtu javnega sklada. Glede posameznih kršitev se je tožnik izjavil na seji nadzornega sveta, ki je po presoji tožnikovih izjav in listin, iz katerih izhajajo ugotovljene kršitve (npr. zapisniki o inšpekcijskem nadzoru), soglasno sprejel sklep, da se toženi stranki predlaga tožnikovo razrešitev z mesta direktorja A..

26. Pri večini od očitanih kršitev se tožena stranka sklicuje na listine, iz katerih izhajajo ugotovitve o navedenih kršitvah. Tako iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru 0611-196/2014/22 z dne 5. 3. 2015 izhajajo ugotovitve inšpektorice, ki se nanašajo na tožniku očitano kršitev – nedovoljeno sprejemanje daril. Iz navedenega zapisnika med drugim izhaja, da je inšpektorica tožnika opozorila na 11. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) in Uredbo, ki ju je tožnik kršil, in mu naložila, da v prihodnje dosledno spoštuje 11. člen ZJU in Uredbo. Iz navedenega zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 5. 3. 2015 izhaja tudi, da je tožnik nepravilno izplačal plače javni uslužbenki C.C. (kar je tožniku očitana kršitev). Inšpektorica je ugotovila nepravilnosti pri izdanih sklepih javni uslužbenki C.C., na podlagi katerih je le-ta prejela delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Iz sklepov namreč ni bilo razvidno kolikšen delež povečanega obsega dela je omenjena javna uslužbenka opravila v okviru rednih delovnih nalog in kolikšen delež v okviru sodelovanja pri izvajanju posebnega projekta. Iz navedenega zapisnika o inšpekcijskem nadzoru pa tudi izhaja, da je tožnik javni uslužbenki C.C. nezakonito izplačal položajni dodatek (dodatna tožniku očitana kršitev). Inšpektorica je ugotovila, da omenjena javna uslužbenka na podlagi Uredbe do položajnega dodatka ni bila in še vedno ni upravičena. Med drugim je tožniku očitana kršitev, da je izvedel ali odobril nenamensko in nepravilno porabo javnih finančnih sredstev. Navedena kršitev je bila ugotovljena v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 9. 1. 2015. Iz navedenega zapisnika izhaja, da je družba H. d.o.o. izdala 10. 12. 2013 A. račun v višini 2.806,13 EUR za salame, slanine in klobase. Za dobavo navedenega blaga je bila 10. 12. 2013 izstavljena naročilnica. Družba I. pa je A. 10. 12. 2013 izdala račun v višini 840,00 EUR za darilne bone. Za dobavo navedenega blaga je bila 5. 12. 2013 izstavljena naročilnica. Plačilo blaga (mesnin in bonov) je A. izvršil iz sredstev reprezentance. Za tožnika pa je ugotovljeno, da je s tem kršil določbe Uredbe o stroških reprezentance.

27. Na podlagi takih ugotovitev, ki izhajajo tudi iz zapisnikov o opravljenih inšpekcijskih nadzorih, tožnik s pojasnili, ki jih navaja v tožbi, ne more biti uspešen. Na dejstvo, da so bile kršitve storjene, tudi ne vpliva tožnikova navedba, da mora javna uslužbenka C.C. vrniti denar, ki ji je bil nepravilno izplačan iz naslova delovne uspešnosti ter da mora omenjena vrniti denar iz naslova nezakonito izplačanega položajnega dodatka. Slednje namreč ne opravičuje dejstva, da so bile kršitve storjene. Tudi glede očitane kršitve, ki se nanaša na izvedbo ali odobritev nenamensko in nepravilno porabo javnih finančnih sredstev (nakup mesnin in darilnih bonov), na storjeno kršitev ne vpliva dejstvo, da bo tožnik celoten znesek sam povrnil na račun A.(v 10 obrokih). Tudi glede vseh ostalih očitanih kršitev tožnik ni navedel razlogov, iz katerih bi izhajalo, da za očitane kršitve ni odgovoren.

28. Tako mu je utemeljeno očitano, da je nezakonito izvedel postopek sprejema Pravilnika o varovanju tajnih podatkov, saj ga ni posredoval v mnenje sindikatu, kar bi moral storiti v skladu z 10. členom ZDR-1. Tožnikove navedbe, da je naročil študijo pri Višji varnostni fakulteti na ugotovljeno kršitev ne vplivajo. Tožnik sicer navaja, da za vse očitane kršitve ni odgovoren, vendar tega z ničemer ne izkaže. V zvezi z očitkom, da je tožnik kršil temeljne pravice delavcev, s tem, ko je javni uslužbenki podal izredno odpoved delovnega razmerja, na tožnikovo odgovornost za navedeno ravnanje ne more vplivati tožnikova navedba, da je omenjena delavka poiskala sodno varstvo na delovnem sodišču in da je A. z njo dosegel poravnavo. Tožnik se pri očitani kršitvi negospodarnega ravnanja z javnimi finančnimi sredstvi A., s tem, ko je odobril izplačilo dodatnega kredita v višini 324.000 EUR podjetju D. d.o.o., ki je bilo v slabem ekonomskem položaju, neutemeljeno sklicuje na svojo poslovno odločitev. Tudi pri očitanih kršitvah v zvezi s spremembo organizacije delovnega procesa, tožnik ni pojasnil relevantnih razlogov, s katerimi bi utemeljeval svojo odločitev. Po presoji sodišča sta nadzorni svet, kot pristojni organ za predlagani ukrep kot tožena stranka, oba na podlagi zakonskih pooblastil, pravilno ocenila tožnikovo odgovornost in v skladu s svojimi pooblastili navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na nasprotje interesov pri članu nadzornega sveta, za katerega navaja, da je brat javne uslužbenke zaposlene na A.. Slednja naj bi bila po mnenju tožnika odgovorna za kršitev, ki se tožniku očita pod 2. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da se tožnik na navedeno sklicuje šele v tožbi, zaradi česar gre za nedovoljeno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1. Slednji določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tudi sicer pa se tožnik na navedeni tožbeni razlog sklicuje le v povezavi z eno od vseh očitanih kršitev iz izpodbijane odločbe.

29. Na podlagi vsega povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 30. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

31. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj v zadevi po presoji sodišča niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki so ugotovljene v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem tožene stranke o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.