Jedro

Davčna organa sta kot razlog za zavrnitev zahtevka za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin navedla neizpolnitev pogojev po prvem odstavku ter nepredložitev pisnih dokazil glede izpolnitve pogojev po drugem odstavku 16. člena ZDPN-2, in to ne glede na to, da je tožnica predložila več listin. Po presoji sodišča zato niti izpodbijana, niti drugostopenjska odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve v smislu 214. člena ZUP in se tako odločitve ne da preizkusiti. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ presoditi vse predložene listine in v zadevi ponovno odločiti, zlasti glede na določilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 o vračilu davka zaradi nezmožnosti izpolnitve podobe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4236-358/2010 08141-15 z dne 12. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z odločbo št. DT 4236-358/2010 08141-15 z dne 12. 8. 2010 odločil, da se zahtevi tožnice za vračilo davka na promet nepremičnin, plačanega po odmeri po prodajni pogodbi z dne 5. 3. 2007 in po prodajni pogodbi z dne 2. 3. 2007, ne ugodi.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 6. 7. 2010 vložila vlogo za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin z utemeljitvijo, da je za obe kupljeni nepremičnini na zemljiško knjigo poslala zahtevek za vknjižbo lastništva, vendar vpis prenosa lastninske pravice ni bil realiziran, ker je bil pred tem s strani Davčne uprave RS vložen zahtevek za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve obeh nepremičnin, kar je bilo tudi izvedeno. Zaradi tega vpis prenosa lastninske pravice na tožnico v zemljiški knjigi ni mogel biti izveden.

Prvostopenjski organ se sklicuje na 16. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki določa, da ima davčni zavezanec v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da predmetni pogodbi o prenosu nepremičnin nista bili razdrti in ju tudi sodišče z odločbo ni izreklo za neveljavni, niso izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin po 16. členu ZDPN-2. Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organa ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-18-60/2010-2 z dne 7. 10. 2011 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe ob navedbi, da je bil tožnici po dveh prodajnih pogodbah odmerjen davek na promet nepremičnin v višini 5.007,51 EUR in 2.086,46 EUR, ki je bil plačan dne 25. 5. 2007, sklicuje na 16. člena ZDPN-2. Po navedenem členu je vračilo davka na promet nepremičnin možno v dveh primerih, in sicer v primeru sporazumnega razdora pogodbe oziroma s sodbo sodišča ugotovljene neveljavnosti ter v primeru nemožnosti izpolnitve pogodbe. V obravnavanem primeru pa pogoji za vračilo davka na promet nepremičnin niso bili izpolnjeni, saj pogodbi, na podlagi katerih je tožnica kupila nepremičnini, nista bili razdrti in ju tudi sodišče s sodbo ni izreklo za neveljavni. Glede ugovora, da bi moral prvostopenjski organ pri svoji odločitvi upoštevati drugi odstavek 16. člena ZDPN-2, pa navaja, da tožnica v zahtevku za vračilo davka na promet nepremičnin ni predložila nobenih pisnih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je upravičena do vračila davka zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej pojasni potek dogajanj od nakupa nepremičnin od družbe A. d.o.o. do vložitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Meni, da prvostopenjski organ ni ravnal pravilno, ko je tožnici odmeril davek na promet nepremičnin, obenem pa je za iste nepremičnine v zemljiški knjigi vložil predlog za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve, čeprav je vedel, da je tožnica nepremičnini kupila. Po tem, ko je tožnica s strani zemljiške knjige prejela sklep, po katerem se vpis lastninske pravice ne more izvršiti, ker je že vpisana prepoved obremenitve in odtujitve v korist Davčne uprave RS, je tožnica družbi A. d.o.o. sicer poslala zahtevek za vračilo kupnine in razdrtje obeh pogodb, vendar je ob tem ugotovila, da je bila družba dne 7. 4. 2010 izbrisana iz sodnega registra. Nato je na Davčno upravo dne 5. 7. 2010 vložila zahtevo za vračilo plačanih davščin iz lastništva nepremičnin, vendar je bila njena zahteva za vračilo davka na promet nepremičnin, zavrnjena. Zavrnjena pa je bila tudi pritožba zoper prvostopenjsko odločitev. Drugostopenjski organ se je sicer v svoji odločbi z dne 7. 10. 2011 skliceval tudi na drugi odstavek 16. člena ZDPN-2, a je pri tem navedel, da tožeča stranka ni predložila nobenih pisnih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je upravičena do vračila davka zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe. S tako opredelitvijo se tožnica ne strinja, saj je že v zahtevi navedla in priložila dokaz, da ni lastnica nepremičnin, ker ni mogla vpisati lastninske pravice za nepremičnini, ki ju je kupila in za kateri je pred overitvijo predmetnih pogodb o nakupu nepremičnin, plačala tudi odmerjen davek iz naslova prometa z nepremičninami. Vpisa v zemljiško knjigo ni mogla opraviti, kajti Davčna uprava je pred njenim vpisom obe kupljeni nepremičnini obremenila s prepovedjo obremenitve in odtujitve.

Sklicuje se na Obligacijski zakonik, in sicer na 435. in 448. člen in na določbe 11., 40. in 49. člena Stvarnopravnega zakonika, in meni, da je evidentno, da pogodba med prodajalcem in kupcem ni legitimna, saj prodajalec kupcu ni izročil predmeta prodaje, obenem pa je kupec ravnal pravilno in v skladu s 468. in 470. členom OZ, ko je prodajalca pozval k vrnitvi kupnine in razdrtju pogodbe. Sodišču smiselno predlaga da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov.

Tožba je utemeljena.

V zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica vložila napoved za odmero davka na promet nepremičnin po dveh prodajnih pogodbah, s katerima je kot kupovalka tudi prevzela obveznost plačila tega davka in ta davek dne 25. 5. 2007 in 4. 6. 2007 tudi plačala. Nato pa je, ker se kot lastnica ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, dne 6. 7. 2010 vložila zahtevo za vračilo plačanega davka. Navedeno med strankama tudi ni sporno. Sporno med strankama je, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega davka.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj navedel, da pogodbi o prenosu nepremičnin nista bili razdrti in zato niso izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin v skladu s 16. členom ZDPN-2. Drugostopenjski organ se je nato, v smislu tožničine zahteve v zadevi opredelil tudi glede na določbo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 in dodal, da tožnica v zahtevi za vračilo davka ni predložila nobenih pisnih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je upravičena do vračila zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe.

Po navedenem je predmet tega upravnega spora zahteva tožnice za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin. Kot izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, sta davčna organa kot razlog za zavrnitev zahtevka navedla neizpolnitev pogojev po prvem odstavku ter nepredložitev pisnih dokazil glede izpolnitve pogojev po drugem odstavku 16. člena. ZDPN-2, in to ne glede na to, da je tožnica, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov v zadevi predložila več listin (npr. sklep sodišča z dne 13. 11. 2009 kot priloga zahteve – list. št. 1). Po oceni sodišča zato v danem primeru niti izpodbijana, niti drugostopenjska odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po navedeni določbi ZUP mora namreč obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Glede na ugotovljeno se torej odločbe organa prve stopnje tudi ob upoštevanju drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Po mnenju sodišča je zato odločba organa prve stopnje nezakonita. Nezakonitosti prvostopenjske odločbe pa tudi drugostopenjski organ, s tem, ko postopka v smislu 251. člena ZUP ni v zadostni meril dopolnil (navedel je zgolj, da tožnica ni predložila nobenih pisnih dokazil) ni odpravil. V primeru, če obrazložitev odločbe zahtevane vsebine nima, stranka tudi nima možnosti, da razloge izpodbija, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Šele navedba vseh ugotovljenih dejstev in razlogov, zaradi katerih kakšnemu zahtevku strank ni ugodeno predstavlja podlago za odločitev. Prvostopenjski organ bo tako moral v ponovnem postopku presoditi vse predložene listine in v zadevi ponovno odločiti, zlasti glede na določilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Ker po navedenem v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organa glede na stališča te sodbe v roku 60 dni o zadevi ponovno odločil. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.