Jedro

Delavcem pripada terenski dodatek, kadar so napoteni na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega bivališča ter sta tam organizirana prenočišče in prehrana. Namen priznavanja terenskega dodatka ni samo pokritje dejanskih neposrednih stroškov delavcev za prehrano, ampak na splošno povečanih in nedefiniranih stroškov (kot oblika žepnine), ki jih je delavec imel zaradi dela izven stalnega bivališča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 31.787,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.414,00 SIT od 16.12.1995 dalje do plačila in od zneska 16.464,00 SIT od 20.7.1996 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 44.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 39.680,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo terenskega dodatka tožniku v skupnem znesku 31.787,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.414,00 SIT od 16.12.1995 dalje do plačila in od zneska 16.464,00 SIT od 20.7.1996 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 65.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Za sodišče ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju to je od 2.12. do 15.12.1995 in od 6.7. do 19.7.1996 napoten na terensko delo v V. kar pomeni, da je šlo za napotitev izven kraja njegovega stalnega bivališča, kot tudi sedeža organizacijske enote kjer je redno opravljal svoje delo. Le deloma točen pa je zaključek sodišča, da mu je tožena stranka zagotavljala brezplačno hrano. Sodba temelji tudi na zmotni uporabi določb Zakona o delavcih v državnih organih in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Zakon o delavcih v državnih organih nima podrobnejših določb o teresnekm dodatku, Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti pa izrecno določa, da velja za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba niso z zakonom drugače urejena. Torej je potrebno uporabiti določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, akt delodajalca pa teh vprašanj ne sme urediti slabše za delavca, kot jih ureja kolektivna pogodba. Kolektivna pogodba v 3. tč. 42. čl. določa, da je delavec upravičen do terenskega dodatka, kadar je napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebivališča ter sta tam organizirana prehrana in prenočišče, pri čemer se pogoji za izplačilo določijo s kolektivno pogodbo dejavnosti oz. zavoda. Sodišče iz navedene določbe napačno izvaja, da so pogoj za izplačilo terenskega dodatka povečani oz. dodatni stroški bivanja. Tudi iz določbe 29. čl. pravilnika tožene stranke zaključek sodišča ne izhaja. Po določbi 30. čl. pravilnika terenski dodatek pripada delavcu, ki je iz svoje enote začasno napoten na delo v drugo enoto, kar je bilo v primeru tožnika. Opozarja, da je potrebno uporabiti pravilnik iz leta 1994 in ne iz leta 1997. Sodišče tudi ni upoštevalo stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 884/2000 med istima pravdnima strankama zaradi izplačila dnevnic, kjer je sodišče izrecno navedlo, da bi tožniku glede na dejansko stanje pripadal za to obdobje terenski dodatek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilno opozarja pritožba na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) ki določa pravico do terenskega dodatka delavcem, ki jim je na terenu zagotovljeno prenočišče in prehrana. V takih primerih delavcem ne pripadajo dnevnice, kot je to tožnik vtoževal v predhodnem postopku, ki se je vodil na prvi stopnji pod opr. št. II Pd 50/96 in je bil tak zahtevek zavrnjen, temveč takim delavcem pripada terenski dodatek, kot je to navedlo že Višje delovno in socialno sodišče, ko je reševalo pritožbo v navedeni zadevi in sicer v svoji sodbi opr. št. Pdp 884/2000. Da je tako stališče višjega sodišča pravilno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 165/2000, ko je reševalo zahtevo za varstvo zakonitosti. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da izplačilo terenskega dodatka pripada delavcem kadar so napoteni na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega bivališča ter sta tam organizirana prenočišče in prehrana, kot je določeno v 42. čl. KPND. Pogodbeni partnerji, ki so sklepali KPND so bili soglasni, da ni bil namen priznavanja terenskega dodatka samo pokritje dejanskih neposrednih stroškov delavcev za prehrano, ampak na splošno povečanih in nedefiniranih stroškov (kot oblika žepnine), ki jih je delavec imel zaradi dela izven stalnega bivališča. Pravica do terenskega dodatka pa tožniku pripada tudi na podlagi Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve iz avgusta 1994, kot je to določeno v 29. in 30. čl. navedenega pravilnika.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo. V posledici tega je spremenilo tudi izrek o stroških postopka in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka, ki jih je odmerilo na podlagi 154. in 155. čl. ZPP in Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 7/95 - 78/2001). Za sestavo tožbe je priznalo 100 točk, za vsak pristop na obravnavo 50 točk, 2 % za administrativne stroške, 20 % za DDV in stroške sodnih taks (brez stroškov opomina) za vložitev tožbe in sodbo, tako da znašajo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 44.880,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Sodišče ni priznalo zaznamovanih potnih stroškov in odsotnosti iz pisarne odvetnika, ker to niso potrebni stroški v smislu 155. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo v višini 125 točk za pritožbo, čemur je prištelo 2 % zaznamovanih administrativnih stroškov in 20 % za DDV, tako da znašajo potrebni stroški odvetnika 16.830,00 SIT in 22.800,00 SIT sodnih taks za pritožbo (brez stroškov opomina). Tako znašajo potrebni stroški za pritožbo, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 39.630,00 SIT.