Jedro

Pritožnik trdi, da ko je sodišče spoznalo pogodbo za nično, bi moralo po 87. členu OZ odločiti, da toženka vrne vse, kar je prejela. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženki nakazal 1.500,00 EUR iz firme na njen račun za povračilo stroškov, katera je zalagala za njuno skupno življenje. To pomeni, da ni verjelo tožniku, da je nakazal najemnino, ampak je sledilo toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od toženke zahteval plačilo 1.500,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in procesne kršitve določb ZPP. Sodišče je pogodbo razglasilo za nično in da nima pravnih učinkov. Pri tem je spregledalo 87. člen OZ, ki določa, da v primeru nične pogodbe vsaka stranka vrne drugi stranki vse, kar je prejela. Toženka je prejela 1.500,00 EUR in zato jih je dolžna vrniti. Če sta obe stranki zaigrali pogodbo, ni pošteno, da jo toženka obdrži. Sodišče sklepa, da je bil znesek za skupne življenjske stroške, vendar gre preko trditvene podlage in dokazov. Tožena stranka bi morala to podati že v odgovoru na tožbo, kar ni. Sodba je v nasprotju sama s seboj: po eni strani ugotavlja, da naj bi bil sklenjen dogovor za 1.500,00 EUR za kritje stroškov, po drugi strani pa zaključuje, da je pogodba nična. Če bi to bilo res, bi bilo nično tudi 1.500,00 EUR za pokritje stroškov. V takem primeru bi tožnik neupravičeno uporabil sredstva družbe za kritje svojih lastnih osebnih potreb, kar je nično. Toženka bi bila dolžna to vrniti. Družba Š. d. o. o. bi razpolaga s terjatvijo do tožene stranke v višini 1.500,00 EUR, tožeča stranka pa je pravni naslednik. Tožena bi morala specificirati, za katere skupne stroške gre oziroma podati pobotno izjavo. Toženka je najprej izpovedala, da naj bi morala pokriti 1.500,00 EUR iz Eurocarda, nato pa celo dopustila možnost, da je s kartico kupovala darila. V primeru, da bi nastal minus na Eurocardu v višini 1.200,00 EUR iz skupnih stroškov, bi bila dolžna vsaka stranka kriti polovico in ne 1.500,00 EUR.

3. Na vročeno pritožbo je toženka odgovorila in opozarja na zadevo II K 27512/2011 Okrajnega sodišča v Grosupljem, kjer je bila toženka oproščena. Bilo je ugotovljeno, da jo tožnik izkorišča. Izpovedal je na soočenju na socialni službi, da jo je s podpisom pogodbe, ki je bila nična, napeljal v postopek, katerega se danes obravnava. Pogodba pa je bila fiktivna zaradi zmanjšanja stroškov firme in davčne osnove. Ni bila realizirana in znesek je bil dan in porabljen za plačilo obveznosti na Mastercardu. Znesek je bil porabljen za skupno življenje, sicer pa mu je že izročila 600,00 EUR za registracijo kombija. Odnesel je tudi določene stvari, kar vse presega 1.500,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v tej zadevi za plačilo zneska, ki je nižji kot 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti. V takih primerih se sme sodba izpodbijati glede bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa o pritožbi odloča po sodniku posamezniku.

6. Pritožnik graja sodbo predvsem v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila najemna pogodba za poslovni prostor za dne 1. 9. 2010, fiktivna in zato nična. Takšna pogodba nima pravnega učinka med pogodbenima strankama (50. člen OZ). Pritožnik trdi, da ko je sodišče spoznalo to pogodbo za nično, bi moralo po 87. členu OZ odločiti, da toženka vrne vse, kar je prejela. Pri tem spregleda, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženki nakazal 1.500,00 EUR iz firme na njen račun za povračilo stroškov, katera je zalagala za njuno skupno življenje. To pomeni, da ni verjelo tožniku, da je nakazal najemnino, ampak je sledilo toženi stranki. Tožeča stranka pa tekom postopka vse do pritožbe ni zatrjevala, da do najemne pogodbe ni prišlo in da ji mora zato toženka vrniti 1.500,00 EUR. Sodišče ne more soditi mimo trditvene podlage in tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko ji je verjelo, da je tožnik plačal stroške, katere je ona zalagala; toženka je v odgovoru na prvo vlogo tožeče stranke (list. št. 15 – 17) navajala, da je šlo za stroške po računih na Mastercardu za šestmesečno skupno življenje. Ta vloga je bila pravočasna. To pomeni, da toženki ni bilo treba ob takšni obrambi postaviti pobotnega ugovora: toženka je pojasnila, da je šlo za navidezno „najemno pogodbo“ in zakaj je denar prejela. Šlo je za obrambo tožene stranke oziroma pojasnilo, zakaj je prejela 1.500,00 EUR na svoj račun.

7. Zmotno meni pritožba in to uveljavlja kot novoto (enako kot trditev o vračilu 1.500,00 EUR po nični pogodbi), da je bilo nezakonito plačilo z računa družbe Š. d. o. o. toženi stranki, saj ne more iz svojega računa plačati svojih stroškov. Gre za pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ne pojasni, zakaj je ni mogla navajati prej (337. člen ZPP). Materialnopravno pa pritožba nima prav. Če določen znesek kdo nakaže z računa družbe, pa to nima kritja v poslovanju družbe, ne pomeni, da je ta pravni posel oziroma izpolnitev v obliki nakazila ničen. To je stvar davčne zakonodaje oziroma možnih inšpekcijskih postopkov. To vse pa bi šlo v breme oziroma na račun tožeče stranke. Kot pritožbeno novoto in brez pojasnila, zakaj tožnik ne bi mogel tega uveljavljati pravočasno, v pritožbi trdi, da je minus na Eurocardu nastal za življenjske stroške obeh strank, torej za tožnika ½. Pri tem pritožba spregleda, da tega ni navajala prej in da je sodišče sledilo toženki, ki je izpovedala, da je do tedaj vse stroške krila sama in da je bilo 1.500,00 EUR plačano za zapadle tožnikove stroške in kritje minusa na Eurocardu. Sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za tožnikovo polovico, ampak za stroške, ki jih je toženki dolgoval, saj ji ni plačeval za skupne stroške. Zmotno meni pritožba, da je sodba v nasprotju z izpovedbami, ker je toženka izpovedala, da ima na Eurocardu za 1.200,00 EUR minusa. Pritožba spregleda, da je sodišče povzelo in sledilo toženkini izpovedbi, da ji je prostovoljno nakazal 1.500,00 EUR, ker je bila ona dobra do njega do takrat in da pokrije minus na Eurocardu. Tako se izkaže, da ima sodba razloge o pravno odločilnih dejstvih, da ti niso v nasprotju sami s seboj in da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba še trdi, da so razlogi sodbe v nasprotju, ker sodišče ni ugotovilo, kakšna je bila druga pogodba med pravdnima strankama, da je tožnik plačal 1.500,00 EUR. Pritožba spregleda, da je sodišče sledilo toženki, delno je to potrdil tudi tožnik sam, da sta bila v ljubezenskem razmerju oziroma živela skupaj od aprila 2010 do 2. 10. 2010. To pomeni, da je ugotovilo podlago in sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).