Jedro

Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine, temveč spremenjena ocena izvedenih dokazov, ki jo napravi državni tožilec in se tako pokaže, da je podano drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnega akta.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje Višjemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Litiji je s sodbo z dne 25.10.2005 A.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ: "ker je protipravno zadrževal mladoletno osebo in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje s tem, da je potem, ko je dne 20.8.2001 v kraju S. za en teden odpeljal k sebi otroka G.V. (roj. 26.7.1996), ki je bil s pravnomočnim sklepom in sodbo po razvezi Okrožnega sodišča v Novem mestu dodeljen materi I.V., otroka G.V. po preteku enega tedna ni vrnil I.V. in do 11.11.2004 protipravno zadrževal ml. G.V. in preprečeval, da bi se vrnil k I.V.". Sodišče je A.V. za to dejanje izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo 2 leti.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.1.2007 ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčeve zagovornice odločbo o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je izreklo: "da se obdolženi A.V. spozna za krivega, da je protipravno zadrževal ml. osebo in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje s tem, da je potem, ko je dne 20.8.2001 v kraju S. za en teden odpeljal k sebi otroka G.V., roj. 26.7.1996, ki je bil s pravnomočnim sklepom in sodbo po razvezi Okrožnega sodišča v Novem mestu dodeljen materi I.V., otroka po preteku enega tedna ni vrnil I.V. in ga je do 11.11.2004 protipravno zadrževal in preprečeval, da bi se vrnil k I.V.". To dejanje je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 200. člena KZ in obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leto.

3. Zagovornica obsojenca je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da jo Vrhovno sodišče spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. V obrazložitvi zahteve vložnica opozarja, da je bil A.V. s prvo sodbo sodišča prve stopnje obsojen zaradi protipravnega odvzema mladoletnega sina za čas od 20.8.2001 od 30.6.2003. To sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 22.1.2004 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je štelo, da je vprašljivo, ali je prišlo do protipravnega odvzema že 20.8.2001 in navedlo, da gre verjetno le za protipravno zadržanje in to od takrat, ko je bilo dogovorjeno, da bi moral obdolženec sina vrniti materi. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da obdolžencu v času od 20.8.2001 dalje do preteka enega tedna ni moč očitati protipravnega ravnanja, saj je imel za to obdobje dovoljenje matere, da otroka odpelje.

4. Državni tožilec je v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi dne 25.10.2005 obtožni predlog spremenil tako, da je obdolžencu očital: "da je protipravno zadrževal mladoletno osebo in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, s tem, da je potem, ko je dne 20.8.2001 v kraju S. za en teden odpeljal k sebi otroka G.V. (roj. 26.7.1996), ki je bil s pravnomočnim sklepom in sodbo po razvezi Okrožnega sodišča v Novem mestu dodeljen materi I.V., otroka G.V. po preteku enega tedna ni vrnil I.V. in do 11.11.2004 protipravno zadrževal mladoletnega G.V. in preprečeval, da bi se vrnil k I.V.". Takšno spremembo je zagovornica že na glavni obravnavi štela kot kršitev prepovedi reformatio in peius iz 385. člena ZKP, kar je neuspešno uveljavljala tudi v pritožbi, to kršitev pa uveljavlja tudi v zahtevi. Ocenjuje še, da niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo obtožbe iz člena 344. ZKP in da je obtožba spremenjena v nasprotju z določbo člena 397. ZKP. Kršitev iz 11. točke (očitno v zahtevi navaja pomotoma iz 10. točke) 1. odstavka 371. člena ZKP vložnica uveljavlja, ker je podano nasprotje med izrekom sodišča druge stopnje, v katerem se ugotavlja čas neupravičenega odvzema otroka od 30.6.2003 do 11.11.2004 in obrazložitvijo, v kateri se navaja čas odvzema le do 5.7.2002. Vložnica zato podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da kršitve procesnih določb niso podane in predlaga, da zahtevo Vrhovno sodišče zavrne.

B.

6. Zoper A.V. je bil vložen obtožni predlog dne 2.9.2002, v katerem je bilo obsojencu očitano, da je protipravno odvzel mladoletno osebo roditelju, kateremu je bila mladoletna oseba zaupana v varstvo in vzgojo s tem, ko je dne 20.8.2001 ob lesenem mostu čez reko S. I.V. načrtno odpeljal k sebi domov G.V., roj. 26.7.1996, ki je bil s pravnomočnim sklepom in sodbo po razvezi Okrožnega sodišča v Novem mestu dodeljen v nadaljnjo vzgojo, varstvo in oskrbo I.V. Na glavni obravnavi dne 30.6.2003 pri Okrajnem sodišču v Litiji je državni tožilec obtožbo spremenil tako, da je temu opisu dodal še "ter ji ga ni vrnil do 30.6.2003", za besedo S. je dodal besedno zvezo "v kraju S." in popravil napako v pisanju pri besedi "odvzel".

7. Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ stori: "Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, kateri je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe". Gre za tako imenovani alternativni opis, po katerem je to kaznivo dejanje mogoče storiti na tri različne načine oziroma s tremi različnimi izvršitvenimi ravnanji. Opis ravnanja, kakršnega vsebuje obtožba po spremembi dne 30.6.2003, predstavlja normativno konkretizacijo prvih dveh izvršitvenih načinov. Iz opisa namreč izhaja odvzem mladoletnika materi, ki ji je bil po razvezi dodeljen in njegovo zadrževanje in preprečevanje, da bi ga imela mati za čas od odvzema do 30.6.2003. 8. Ob stališču, da prej navedeni opis predstavlja normativno konkretizacijo tako odvzema mladoletne osebe kot njeno zadrževanje in preprečevanje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje (kar seveda še ne pomeni, da je takšno ravnanje obdolžencu tudi dokazano), sprememba obtožbe, izvršena v novem sojenju na glavni obravnavi dne 25.10.2005, po kateri se je obtožba glasila: "A.V. je protipravno zadrževal mladoletno osebo in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje s tem, da je potem, ko je dne 20.8.2001 v kraju S. za en teden odpeljal k sebi otroka G.V. (roj. 26.7.1996), ki je bil s pravnomočnim sklepom in sodbo po razvezi Okrožnega sodišča v Novem mestu dodeljen materi I.V., otroka G.V. po preteku enega tedna ni vrnil I.V. in do 11.11.2004 protipravno zadrževal mladoletnega G.V. in preprečeval, da bi se vrnil k I.V.", ni sprememba obtožbe, s katero bi bilo kršeno pravilo prepovedi spremembe na slabše iz člena 385. ZKP, tako imenovana prepoved reformatio in peius, zaradi dodajanja novih znakov kaznivega dejanja ampak le zaradi podaljšanja časa trajanja kaznivega dejanja. Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana samo pritožba v njegovo korist. Z navedeno spremembo se v obsojenčevo škodo nista spremenili niti pravna presoja dejanja, niti kazenska sankcija in glede načina izvršitve tudi ni prišel v slabši položaj, saj ni mogoče pritrditi stališču vložnice, da je bil na novo dodan opis drugega načina izvršitve. Zadrževanje in preprečevanje je bilo opisano že v prejšnjem opisu dejanja, ki je bilo očitano obsojencu, medtem ko dodajanje zakonskega besedila (abstraktnega dejanskega stanu) ne more predstavljati posega v škodo obtoženca. Preciznejši izrek obtožnega predloga po vsebini glede načina storitve kaznivega dejanja ni za obtoženca ustvaril težjega položaja, pač pa je bila v škodo sprememba glede časa zadrževanja, ki je bil podaljšan od 30.6.2003 do 11.11.2004. 9. Iz istega razloga zaradi katerega ni podana kršitev prepovedi na slabše tudi ni podana kršitev 344. člena ZKP, češ da je tožilec neupravičeno spremenil obtožbo v novem sojenju. Po določbi 1. odstavka 397. člena ZKP v zvezi z določbo člena 429. člena ZKP, sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnji obtožni predlog. V ponovljenem postopku upravičeni tožilec z obtožbo razpolaga kot v prvem sojenju. Tudi prepoved reformatio in peius tožilca ne veže pri spremembi obtožbe, jasno pa je, da sprememba v nasprotju s tem inštitutom ne samo da ni smiselna ampak je tudi v nasprotju z načelom zakonitosti, ki veže tudi državnega tožilca. Napačno vložnica razlaga določbo 344. člena ZKP tako, da je pogoj za spremembo obtožbe ugotovitev nove okoliščine. Podlaga za spremembo je v bistvu spremenjena ocena izvedenih dokazov, ki jo napravi državni tožilec in se tako pokaže, da je podano drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnega akta. V tem primeru so drugačno oceno državnemu tožilcu narekovali razlogi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. Sprememba obtožbe, po kateri je bil opis dejanja dopolnjen z abstraktnim dejanskim stanom drugačnega načina odvzema mladoletnika je obdolžencu omogočil učinkovitejšo obrambo, saj je bilo na ta način obdolžencu in njegovi zagovornici znano drugačno, spremenjeno pravno stališče tožilca glede izvršitvene oblike istega dejanja, medtem ko se sama vsebina očitanega ravnanja ni prav nič spremenila.

10. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, ki se izpodbija, hotelo odpraviti kršitev po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je videlo ne v drugačni izvršitveni obliki ampak v podaljšanem času zadrževanja mladoletnika. Pri tem pa je storilo novo napako, ker je v opisu dejanja v izreku sodbe obdržalo čas zadrževanja in preprečevanja mladoletnika do 11.11.2004, medtem ko v razlogih sodbe na 3. strani pravilno ugotavlja, da je obsojenec sina protipravno zadrževal samo do 5.7.2002. V tem nasprotju, ki ga uveljavlja zahteva, pa je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, to je nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi glede odločilnega dejstva. Ta kršitev je v skladu z določbo 1. odstavka 392. člena v zvezi s 1. odstavkom 426. člena ZKP Vrhovnemu sodišču narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.