Jedro

Posest je dejanska oblast nad stvarjo, posestno varstvo pa to (golo) dejansko oblast varuje. Zato mora sodišče pri varstvu posesti upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje.

Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na tretji odstavek 33. člena SPZ, saj citirano določilo želi poudariti predvsem to, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. Posestnik tako nima pravnega varstva, če motenje posesti temelji na zakonu. V danem primeru toženca nimata zakonske podlage, ki bi jima dovolila posegati v tožničino posest, zato protipravnost njunega posega v tožničino posest ni izključna in ima tožnica pravno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencema v roku treh dni prenehati z motenjem posesti in vzpostaviti prvotno stanje, tako da odstranita ključavnico in cvetlični lonec pred vrati atrija, ki vodijo iz nepremičnine z ID znakom parcela ... 728/7 in parcela ... 728/10 na nepremičnino z ID znakom parcela 728/8 in parcela ... 728/9. Tožencema je prepovedalo nadaljnje motenje posesti tožnice na nepremičnini z ID znakom parcela ... 728/7 in parcela ... 728/10 na kakršenkoli način ter jima naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep sta pritožbo vložila toženca, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (druga in tretja točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V bistvenem izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica soposestnica prehoda do njenega atrija preko atrija tožencev in da je bilo zadnje mirno stanje posesti takšno, da je tožnica v svoj atrij z zunanje strani vstopala preko atrija tožencev. Pritožnika izpostavljata dejstvo, da so bila bela vrata, preden so se spomladi 2019 pokvarila po krivdi tožnice, zaklenjena, prva tožena stranka pa jih je občasno odklenila zgolj na prošnjo tožnice, ko je ta morala kaj odstraniti z vrta. Tako je bilo tudi vsa leta prej, preden sta toženca sploh kupila nepremičnino. Navajata, da bi se o takšnem stanju sodišče lahko prepričalo z ogledom, zlasti pa bi ogled pripomogel k ugotovitvi sodišča, da je bil prehod skozi bela vrata mogoč samo dokler so bila polomljena, saj imajo vrata na strani tožencev zapah, do katerega tožnica s svoje strani ne more seči, če so vrata zaprta, ob tem pa je bila ves čas na ta zapah nameščena tudi ključavnica obešanka. S tem, ko sta toženca popravilo belih vrat na koncu izvedla sama in za tem vrata zaklenila, sta kot lastnika zgolj izpolnjevala svoja upravičenja iz 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), odločitev prvostopenjskega sodišča pa sporoča, da tega kot lastnika ne bi smela storiti, če se s tem kakorkoli prikrajša tistega, ki je vrata pokvaril. Pritožba izpodbijanemu sklepu zato očita, da je tožnico s tem, ko je ta polomila tečaje belih vrat in nato dolgo časa toženca zavajala, da bo vrata popravila ona, nagradilo z ugotovitvijo soposesti. Popravilo lastnih vrat ni bilo samovoljno, temveč je temeljilo na zakonu, popravila pa ni moč šteti kot dejanje samovolje, zato bi moralo sodišče skladno s tretjim odstavkom 33. člena SPZ tožnici odreči sodno varstvo. Po mnenju tožencev je prehajanje čez njun atrij podobno prehajanju čez njuno dnevno sobo, saj atrij predstavlja del stanovanja, izpodbijani sklep pa tako predstavlja kršitev ustavne pravice nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pritožnika še izpostavljata, da sta dala tožnici jasno vedeti, da ji za prost prehod ne dajeta dovoljenja in da je prehod mogoč zgolj na njeno prošnjo oziroma še prej (ko je še živel na naslovu) njenega soproga, kar je približno dvakrat letno, ko so dela v atriju, ali ko pride do prenavljanja stanovanja, kar izhaja tudi iz elektronske korespondence med pravdnimi strankam v oktobru 2019 (B12). Prerekata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ravnanju tožnice nista nasprotovala z aktivnim ravnanjem. Pojasnjujeta, da sta tožnici dovolila prehod v obdobju od aprila 2019 (od okvare belih vrat) do avgusta 2019 za potrebe prenove stanovanja, kar predstavlja prekarij. Tožnica ju je za dovoljenje prehoda v času prenove tudi izrecno zaprosila, zato je to obdobje povezano z vzdrževalnimi deli v smislu 76. člena SPZ. Vsa leta prej sta ji prehod dovoljevala tudi za potrebe spomladanskih in jesenskih del v njenem atriju. V spornem obdobju od aprila 2019 do avgusta 2019, za katerega je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnica prehod nemoteno uporabljala, so naprej sledile tožničine obljube po popravilu belih vrat, nato večmesečno soglašanje tožencev za uporabo prehoda zaradi obnove tožničinega stanovanja do konca avgusta 2019, po tem pa sta toženca ocenila, da tožnica ne namerava popravit vrat, zato sta to storila sama. Posledično aktivno upiranje ni bilo potrebno, ker sta toženca prehod dovolila zaradi prenove tožničinega stanovanja, pri tem pa v pritožbi izpostavljata, da ji kolesa nista pustila peljati čez sporni prehod, vendar zaradi dobrih sosedskih odnosov nista želeli zaostrovati situacije, prehod pa ji je bil takrat zaradi adaptacije tako ali tako dovoljen. Po adaptaciji toženca prevažanja kolesa nista videla, je pa druga tožena stranka slišala, kako je tožnica premikala poškodovana vrata, vendar je ni izrecno opozarjala.

3. Tožnica je na pritožbo tožencev podala odgovor v katerem prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče naložilo tožencema, da sta dolžna prenehati motiti posest tožnice, ki jo ima na prehodu do svojega atrija. Ugotovilo je posest tožnice na prehodu, ki predstavlja zunanji dostop njenega atrija1. Od zunaj tožnica dostopa do atrija tako, da prečka dvorišče preko zelenih drsnih vrat, nato mora prečkati atrij tožencev in na koncu vstopi skozi dvojna vrata (bela in srebrna). Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica ta prehod nemoteno uporabljala (vsaj) od aprila 2019 do konca oktobra 2019. Tako je bilo zadnje mirno posestno stanje, v katerega sta posegla toženca tako, da sta namestila na bela vrata ključavnico in jo zaklenila ter pred vrata namestili cvetlični lonec. S takšnim ravnanjem sta onemogočila tožnici prehod do njenega atrija z zunanje strani. Zadnje posestno stanje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (vsaj) za obdobje od aprila 2019 do oktobra 2019. 6. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, posestno varstvo pa to (golo) dejansko oblast varuje. Zato mora sodišče pri varstvu posesti upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje2. Prvostopenjsko sodišče se je pravilo spustilo le v presojo zadnjega posestnega stanja, zato so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da so bila bela vrata, preden so bila polomljena, vselej zaklenjena in da jih je prva tožena stranka odprla zgolj na prošnjo tožnice, ko je ta morala kaj odstraniti z vrta, kot tudi, da je tak režim veljal še preden sta toženca kupila svojo nepremičnino. Stanje preden so se vrata pokvarila, ki ga v pritožbi osvetljujeta toženca, ni relevantno z vidika zadnjega mirnega posestnega stanja. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da je bil prehod skozi (sicer pokvarjena) bela vrata neoviran vse od okvare vrat, kar je bilo aprila 2019, ko jih je pokvaril delavec, ki je pri tožnici izvajal dela v njenem atriju.

7. Pritožbeno sodišče tako sledi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je zadnje mirno posestno stanje, ki zadošča za odločitev o obravnavani posestni tožbi, trajalo od pomladi 2019 do zatrjevanega motenja v oktobru oziroma novembru 2019. 8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede zadnje mirne posesti, saj je ta celovita, logična in skladna s procesnimi pravili o dokazovanju. Izpodbijani sklep v 23. in 24. točki obrazloženo utemelji dejstva, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnica prehod dejansko uporabljala (vsaj) od aprila do konca oktobra 2019. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica do svojega atrija z zunanje strani dostopala preko dvorišča in zelenih drsnih vrat, nato preko atrija tožencev in skozi dvojna (bela in srebrna) vrata, vse dokler nista toženca tega preprečila, najprej z namestitvijo verige s ključavnico na zelena drsna vrata (26.10.2019) in nato 4. 11. 2020 bela vrata zaklenila.

9. Iz dokaznega sklepa prvostopenjskega sodišča izhajajo obrazloženi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga z ogledom (točka 3 izpodbijanega sklepa). Tožena stranka zatrjevane kršitve do konca postopka na prvi stopnji ni uveljavljala (286. b člen ZPP), zato v pritožbenem postopku s takšnim pritožbenim očitkom ne more biti uspešna. Poleg tega pa se je sodišče prve stopnje o stanju v naravi prepričalo na podlagi fotografij, ki sta jih v spis vložili obe pravdni stranki.

10. Pritožbene navedbe, da sta toženca dovolila tožnici uporabljati prehod le v času prenove tožničinega stanovanja in da je šlo v bistvu za prekarij, so pavšalne, neizkazane in nasprotujoče ugotovitvi, da je tožnica nemoteno uporabljala prehod po prenovi, toženca pa se nista upirala (da je tožnica prehod uporabljala tudi še po obnovi stanovanja). Nesporno med pravdnimi strankami je dejstvo, da se je prenova tožničinega stanovanja končala v avgustu 2019, medtem ko je do prvega motenja prišlo šele v oktobru 2019. Po prepričanju pritožbenega sodišča je povsem življenjsko logično, da bi v primeru, ko bi toženca res dovoljevala prehod zgolj v času prenove, prehod preprečila takoj, oziroma kmalu po koncu prenove, ne pa šele nekaj mesecev kasneje. Toženca v pritožbi tudi navajata, da je druga tožena stranka še po adaptaciji večkrat slišala tožnico, da je premikala bela vrata, vendar je ni opozorila, da ji to ni dovoljeno, kar jasno kaže na dejstvo, da sta bila toženca seznanjena z uporabo prehoda s strani tožnice, pa ji tega nista preprečevala po koncu adaptacije. Pritožbeno sodišče se tako tudi v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so neutemeljene navedbe o tem, da je bila uporaba prehoda v času adaptacijskih del povezana z vzdrževalnimi deli v smislu 76. člena SPZ, saj je tožnica uporabljala prehoda tudi po končanju vzdrževanih del. Toženca tudi nista izkazala zatrjevanega dejstva, da ju je tožnica pred adaptacijo sploh prosila za prehod. Tožnica je to ves čas zanikala in zatrjevala, da je toženca o nameravani adaptaciji zgolj obvestila.

11. Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na tretji odstavek 33. člena SPZ, ki določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Toženca navedeno določbo razlagata v smislu, da sta bela vrata popravila skladno z upravičenji, ki izvirajo iz njune lastninske pravice na belih vratih (in jih torej lahko tudi zaklenila).

12. Citirano določilo želi poudariti predvsem to, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. Posestnik tako nima pravnega varstva, če motenje posesti temelji na zakonu. Tako npr. ne bo šlo za protipraven poseg v posest, ki ga bo izvršil izvršitelj ob izpolnjevanju svojih pooblastil, ki mu jih dajeta ZIZ in na njegovi podlagi izdana sodna odločba v konkretni zadevi3. V danem primeru toženca nimata zakonske podlage, ki bi jima dovolila posegati v tožničino posest, zato protipravnost njunega posega v tožničino posest ni izključna in ima tožnica pravno varstvo.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da predstavlja tožničin prehod preko atrija tožencev kršitev njene ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja po 36. členu URS. Toženca sta lastnika stanovanja, ki je v nadstropju, obravnavani atrij pa ni neposreden (fizičen) del stanovanja, ampak leži v pritličju. Tožnici kot posestnici lastninska pravica tretjega na stvari ne jemlje pravice do posestnega varstva, če ima na tej isti stvari posest. Tožencema, kot lastnikoma nepremičnine, na kateri ima tožnica posest, pa zaradi njene posestne pravice na prehodu atrija, zaradi tega ni kršena pravica do nedotakljivosti stanovanja.

14. Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene, podane pa niso niti absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožnica sicer lahko pride do svojega atrija le skozi svoje stanovanje, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše. Za zunanji dostop mora prečkati atrij tožencev. 2 R. Venčur, v: M. Juhart, M. Tratnik in R. Venčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem (2016), str. 166. 3 R. Vrenčur v: M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur; Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 197.