Jedro

Protipravnost kaznivega dejanja igranja na srečo, storjenega z uporabo igralnih avtomatov, je temeljila na določbah Zakona o igrah na srečo, ki ni dovoljeval prirejanja takih iger zasebnikom. Ta čl. KZ RS je zato takoimenovana blanketna določba, saj se sklicuje na cit. zakon. S sprejemom Zakona o začasni ureditvi prirejanja iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic, ki dovoljuje prirejanje takih iger tudi zasebnikom, so bile razveljavljene določbe Zakona o igrah na srečo, na katere se je skliceval kazenski zakon v 234. členu. Zaradi obvezne uporabe milejšega zakona je zato sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugotovilo, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu javnega tožilca, nima več znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po I. odst. 234.čl. KZ RS.

Zoper sklep se je pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba navaja, da se določilo II. odst. 4. čl. KZ SFRJ nanaša le na spremembo kazenskega zakona. Če ima pritožnik v mislih le KZ SFRJ in KZJ, potem tako njegovo stališče ni pravilno. V še veljavni zakonodaji, so namreč kazniva dejanja predpisana tudi v drugih zakonih in ne le v KZ SFRJ in KZ RS. Če pa gre za kazniva dejanja s takoimenovano blanketno dispozicijo, ki se sklicuje na druge zakone in predpise, pa so tudi ti predpisi del kazenskega zakona. Igranje na srečo nikoli, tudi ob času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo povsem prepovedano. Takrat veljavni zakon o igrah na srečo je le predpisoval, da se s prirejanjem določenih iger na srečo lahko ukvarjajo le družbenopravne osebe oz. društva z nekaterimi pa le posebne organizacije združenega dela. Med slednje je spadalo tudi prirejanje iger na srečo z uporabo igralnih avtomatov. Protipravnost kaznivega dejanja igranja nasrečo, storjenega z uporabo igralnih avtomatov, je zato temeljila prav na predpisih Zakona o igrah na srečo. Vsaj glede te oblike kaznivega dejanja pomeni kaznivo dejanje po 234. čl. KZ RS kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo. Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic, ki je bil sprejet že po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, dovoljuje prirejanje iger na srečo z uporabo igralnih avtomatov tudi zasebnikom. Ta zakon je kot novejši razveljavil določbe Zakona o igrah na srečo, katerim nasprotuje. To pa so prav tiste določbe, na katerih je temeljila protipravnost kaznivega dejanja igranja na srečo, storjenega z uporabo igralnih avtomatov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je skladno z določbami II. odst. 4. čl. KZ SFRJ ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe javnega tožilca, ni več kaznivo dejanje. Pritožbo javnega tožilca je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.