Jedro

Ker gre pri obstoju težko nadomestljive škode za pravni standard, je zapolnitev tega pravnega standarda potrebno ugotavljati in presojati, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera, bodisi objektivne bodisi subjektivne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršbe dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2019 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2019 do pravnomočnega zaključka tega postopka.

2. Zoper sklep je tožnik vložil laično pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep sodišča nezakonit, saj v tej fazi sploh še ni določeno razmerje upnika in dolžnika, da bi lahko tožena stranka posegala v njegovo premoženje. Slednje ravnanje toženke, bi sodišče moralo prepoznati kot nedovoljeno razpolaganje po 3. členu ZPP in bi ga moralo kot takšnega preprečiti. Navaja, da je s predmetnim sklepom, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče kršilo različne zakone. Toženka je močnejša stranka in ji v tem trenutku izpad morebitnega dolga, ki bo dokazan šele v sodnem postopku, ne pomeni nič, medtem ko lahko tožnika uniči. Tožnika bi moralo sodišče kot šibkejšo stranko zaščititi. Opozarja, da je tožena stranka zamudila rok iz 43. člena ZUPJS za izdajo izpodbijane odločbe, kar bo ugotovilo sodišče v tem postopku. Prvostopno sodišče se je že spustilo v podrobnosti Zakona o štipendiranju, čeprav v tej fazi ne bi smelo še vsebinsko presojati materialnega prava. Opozarja, da je že v tožbi specificiral svoje mesečne prihodke in življenjske stroške. V pritožbi, že navedene mesečne stroške, določneje opredeli in izpostavi strošek kredita za obnovo družinske hiše, ki jo je zadela elementarna nesreča. Prvostopno sodišče bi moralo tako že na podlagi obrazloženega izkustveno sklepati o nastanku težko nadomestljive škode, ki bi nastala v primeru izvršbe. Edino premoženje, ki ga tožnik ima je avtomobil, le-ta pa mu predstavlja osnovno sredstvo, da lahko obdrži službo. Dnevno se mora namreč voziti v Avstrijo, kjer je zaposlen. Z redno zaposlitvijo je izpolnil namen sklenjenega štipendijskega razmerja, saj od zadnje prejete štipendije ni prejemnik nobenega socialnega transferja. Vse to se bo spremenilo, če sodišče začasni odredbi ne ugodi. Zaprosil je tudi za odpis predmetnega dolga, vendar o njem še ni bilo odločeno. Dejstvo, da sodišče spore, ki se nanašajo na vračilo štipendije obravnava absolutno prednostno, pa potrjuje, da v Sloveniji ni enakosti pred zakonom in da imajo državni organi prednost pred posamezniki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sklep je utemeljen z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na obširno množico dejanskih ali pravno zmotnih pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne odločitve, poudarja predvsem naslednje.

5. Namen začasnih odredb je v zavarovanju obstoječega stanja tako, da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Začasne odredbe kot ukrep zavarovanja denarnih in nedenarnih terjatev je mogoče uveljaviti pred, med in po končanem sodnem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba, kar velja tudi za uveljavljanje pravic in obveznosti iz socialnih zavarovanj pred socialnim sodiščem.

6. Materialno pravo, ki ga je pravilno opredelilo že prvostopno sodišče v obravnavani zadevi, določa, da je začasna odredba dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Je pa pri izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena (Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) o predlogu odločiti najkasneje v 3 dneh, pri tem pa se ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v postopku ugotavljanja utemeljenosti predlagane začasne odredbe v zavarovanje tožnikove denarne terjatve ocenilo dokazne listine v spisu in zaključilo, da ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, ker tožnik glede na predloženo dokumentacijo ni izkazal z verjetnostjo, da bi mu z izvršbo izpodbijane odločbe nastala težko nadomestljiva škoda.

7. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbi tožene stranke z dne 28. 11. 2019 v zvezi s 25. 4. 2019, spor pa se nanaša na vračilo štipendije. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj tožeča stranka ni izkazala pogoja nastanka težko nadomestljive škode. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja nastanka težko nadomestljive škode je zadoščeno, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o nastanku težko nadomestljive škode močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo v zaključku, da do nastanka težko nadomestljive škode ne bo prišlo. Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je torej začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne le v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, ki bi se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka ne dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

8. Ker gre pri obstoju težko nadomestljive škode za pravni standard, je zapolnitev tega pravnega standarda potrebno ugotavljati in presojati, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera, bodisi objektivne bodisi subjektivne.

9. Obstoj težko nadomestljive škode v takšnem smislu in obsegu, kot jo uveljavlja tožnik, ni niti izkazana niti sprejemljiva. Gre zgolj za pavšalne in predvsem pogojne navedbe oziroma simulacijo neke življenjske situacije tožnika,1 ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, na stopnji verjetnosti objektivno ne izkaže nastanka težko nadomestljive škode.

10. Tožnik je le izkazal, da lahko s svojo plačo pokriva mesečne izdatke, ne more pa ustvariti prihrankov. Vendar to še ne pomeni, da bi morebitna izvršba za vtoževanih 2.280,00 EUR s pp, ob mesečni neto plači 1.410,00 evrov2 in izkazanih mesečnih izdatkih, tožnika pahnila na rob preživetja. Upoštevajoč določila predpisa, ki ureja izvršbo,3 mora biti izvršba vodena tako, da pride do realizacije upnikove terjatve, pa vendarle ne za vsako ceno in na kakršenkoli način. Pri opravljanju izvršbe je upoštevano osebno dostojanstvo dolžnika, zato so zakonska določila spisana tako, da je izvršba in zavarovanje zanj čim manj neugodna. Izvršba za uveljavitev denarnih terjatev tako nista dovoljena na stvareh in pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati, ali za opravljanje dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir sredstev za življenje. To načelo je v zakonu konkretizirano s številnimi določbami o omejitvah in oprostitvah izvršbe.4 Izraz načela varstva dolžnika so tako številne procesne garancije in strogi formalni in substančni pogoji za dovolitev in opravo izvršbe, s katerimi zakon varuje eksistenco dolžnika.

11. Glede na to, da tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča, v tej fazi postopka ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, pomeni, da ni izpolnjen že eden od osnovnih pogojev začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvajanje izpodbijane odločbe tožene stranke, zato ni potrebno ugotavljati obstoja ostalih pogojev.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 265. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Da bi rubež njegovega osebnega avtomobila povzročil izgubo službe, kar bi posledično pomenilo izgubo mesečnih prihodkov, ki bi ob vztrajajočih mesečnih stroških pripeljalo do socialne ogroženosti tožnika, ki bi postal prejemnik socialnih transferjev. 2 Ki glede na podatek Statističnega urada RS za november 2019 presega povprečno mesečno plačo (1.234,75 EUR). 3 Spoštovana so ustavna načela za varstvo pravic tako upnika kot predvsem dolžnika. 4 Pri izvršbi na premične stvari so iz izvršbe izvzeti predmeti, namenjeni osebni rabi dolžnika in članov njegovega gospodinjska, kot tudi predmeti, ki so dolžniku potrebni za opravljanje poklica ali dela. Tudi nekateri denarni prejemki so izvzeti iz izvršbe, na druge pa je mogoče seči samo v omejenem obsegu.