Jedro

Obdolženka v treh letih in pol oškodovancema ni povrnila škode, ki jima jo je povzročila, ko jima ni izplačevala plač; zato je zaradi varstva oškodovancev potrebno obdolženki v pogojni obsodbi določiti tudi poseben pogoj. Z izpolnitvijo tega pogoja (povrnitev škode) bo obdolženka lahko opravičila pozitivno prognozo, ki ji je bila izrečena s pogojno obsodbo.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, - da se v opisu kaznivega dejanja ravnanja obdolženke časovno opredeli: "od 3.11.1995 do 22.4.1996"; - ter se v izreku o kazenski sankciji obdolženki po členu 50/III KZ v pogojni obsodbi določi poseben pogoj, da mora obdolženka v roku 1 (enega) leta plačati oškodovancema F. Š. in J. D. njuna premoženjskopravna zahtevka, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana in obdolženki izrečena kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

II. Pritožbi obdolženke in oškodovanca M. B. se zavržeta kot nedovoljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po členu 205 KZ, ji izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da mora obdolženka plačati F. Š. znesek 280.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, J. D. pa glavnico 665.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer le-te tečejo od posameznih mesečnih zneskov neizplačanih plač; s preostankom premoženjskopravnih zahtevkov je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Obdolženki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pritožili obdolženka, oškodovanec M. B. in okrožni državni tožilec: - obdolženka je v pritožbi smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - oškodovanec M. B. zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbi o kazenski sankciji in smiselno predlaga, da se ugodi njegovemu premoženjskopravnemu zahtevku in obdolženki ta znesek naloži v plačilo; - ter okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji - pogojni obsodbi s predlogom, da se pritožbi ugodi tako, da se obdolženki v pogojni obsodbi določi tudi poseben pogoj, da oškodovancem v ustreznem roku izplača dolgovane plače. Višja državna tožilka je v svojem pisnem mnenju, podanem na podlagi člena 445/II ZKP, pedlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca ter zavrženje pritožbe obdolženke kot nedovoljene.

Sodišče druge stopnje je najprej ugotovilo, da pritožbi obdolženke in oškodovanca M. B. nista dovoljeni. Obdolženka po razglasitvi sodbe pritožbe zoper sodbo ni napovedala, čeprav je bila po razglasitvi sodbe dne 24.2.1999 opozorjena, da v kolikor pritožbe ne bo napovedala v roku osmih dni, da se bo štelo, da se je pritožbi odpovedala. Obveznost upravičencev, da pritožbo napovedo je predpisana v prvem odstavku 368. člena ZKP, posledice nenapovedi pa v drugem odstavku istega člena. Ker se torej šteje, da se je obdolženka pritožbi odpovedala, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo na podlagi člena 389 ZKP zavrglo.

Kot nedovoljeno je bilo potrebno po členu 389 ZKP zavreči tudi pritožbo oškodovanca M. B., ker sme oškodovanec po določbi četrtega odstavka 367. člena ZKP vložiti pritožbo le zoper odločbo o stroških kazenskega postopka.

Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP) je sodišče druge stopnje ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke, saj je v teku pritožbenega postopka del obdolženkinega ravnanja, ki je sicer opisan v izreku sodbe, in sicer v času od 2.10.1995 do 3.11.1995, absolutno zastaral. Kazenski pregon za kaznivo dejanje po členu 205 KZ namreč zastara v štirih letih. Zato je izpodbijano sodbo v izreku o krivdi spremenilo ter čas storitve kaznivega dejanja skrčilo in sicer tako, da je obdolženka kaznivo dejanje storila v času od 3.11.1995 do 22.4.1996. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o pogojni obsodbi. Ocenilo je namreč, da je utemeljena pritožba državnega tožilca, da bi bilo potrebno obdolženki v pogojni obsodbi določiti tudi poseben pogoj, da v določenem roku oškodovancema F. Š. in J. D., katerima je delno prisodilo njune premoženjskopravne zahtevke, v izreku sodbe navedene zneske, plača. Pravilno je stališče pritožnika, da je takšna dodatna obveznost v pogojni obsodbi potrebna zaradi varstva oškodovancev, katerima obdolženka na račun neizplačanih plač doslej ni še ničesar plačala. Z izpolnitvijo tega posebnega pogoja bo namreč obdolženka opravičila pozitivno prognozo, ki ji je bila izrečena s pogojno obsodbo. Če tega ne bo storila v roku enega leta (ta rok je ustrezen glede na njene premoženjske razmere in v skladu z zakonom določen v mejah dveletne preizkusne dobe, ki ji je bila določena), kot ga je določilo, bo namreč pogojna obsodba lahko preklicana.