Jedro

Subjektivni rok za sodno posestno varstvo sicer začne teči šele takrat, ko posestnik izve za motenje in storilca, vendar to ne pomeni, da sme posestnik pri tem zanemariti običajno skrbnost, ki se pričakuje od udeležencev v stvarnopravnih razmerjih. Bistveno je torej, kdaj je posestnik lahko izvedel za motenje in storilca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se tožba prvih treh tožnikov zavrže. II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (IV. točka izreka) glede prvih treh tožnikov potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prvih treh tožnikov, da je toženka motila njihovo posest, ko je 15. 7. 2014 vdrla in izpraznila drvarnico na parc. št. 1 k. o. ..., v času med 15. 7. 2014 in 6. 8. 2014 pa še zamenjala ključavnice na dveh drvarnicah. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora toženka vzpostaviti prejšnje procesno stanje, tako da vrne premičnine (drva v izmeri 2 m3, dve samokolnici in sekiro), odklene ključavnice in izroči ključe prvim trem tožnikom. Nazadnje je zavrnilo še njihov zahtevek za prepoved morebitnega bodočega motenja posesti. Prav tako je zavrnilo njihov podrejeni zahtevek, ki se sicer od primarnega razlikuje le po tem, da ne vsebuje oznake parcele, na kateri so sporne drvarnice. Nazadnje je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek četrtega tožnika, da je toženka v času med 15. 7. 2014 in 6. 8. 2014 vdrla in izpraznila njegovo drvarnico, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje in mu vrniti odvzete premičnine (orodje v vrednosti 300,00 EUR), odkleniti ključavnico in izročiti ključe; zavrnjen pa je bil tudi zahtevek za prepoved morebitnega bodočega motenja. Plačilo pravdnih stroškov je naložilo tožnikom, ki morajo toženki povrniti 369,93 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili prvi trije tožniki, ki se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Izrek sklepa je v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Prepozno tožbo je treba zavreči, ne pa zavrniti tožbeni zahtevek. Sodišče svoje dokazne ocene ni ustrezno obrazložilo. Ni res, da so bili pritožniki premalo skrbni. Kdo je tisti, ki je izvedel oziroma naročil nasilno praznjenje drvarnic, so pritožniki lahko izvedeli šele iz policijskega poročila z dne 28. 8. 2014. Poudarjajo, da so tudi dejanski lastniki spornih drvarnic. Ker nihče ni bil prisoten na kraju, dogodka sami niso mogli neposredno zaznati. Tako ni bilo jasno, kdo je storil motilno dejanje. Neživljenjsko je, da bi morali toženko vprašati, če je odgovorna za obravnavano dejanje. Pritožniki so sicer sumili toženko, ki pa se na dopis njihove takratne pooblaščenke ni odzvala. Tretja tožnica se sprašuje, zakaj bi svojim najemnikom naročila izpraznitev drvarnice, če bi res pričakovala, da bo to storila toženka. Sicer pa je dejstvo, da je tretja tožnica za motenje izvedela šele 6. 8. 2014 na Policijski postaji D., ostalo neocenjeno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zatrjevano nasprotje med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo je le navidezno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, namesto da bi tožbo kot prepozno zavrglo. Ker pa je izpodbijani sklep kljub temu mogoče preizkusiti, ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo prepričalo, da so pritožniki zamudili 30-dnevni subjektivni rok za uveljavljanje sodnega varstva pred motenjem posesti, ki ga predpisuje 32. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Do motenja je po ugotovitvi izpodbijanega sklepa prišlo v drugi polovici julija 2014, pritožniki pa so tožbo vložili šele 24. 9. 2014. Res je, da prej navedeni rok začne teči šele takrat, ko posestnik izve za motenje in storilca, vendar to ne pomeni, da sme posestnik pri tem zanemariti običajno skrbnost, ki se pričakuje od udeležencev v stvarnopravnih razmerjih. Bistveno je torej, kdaj je posestnik lahko izvedel za motenje in storilca, kot je pritožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Pritožniki neupravičeno oporekajo dokazni oceni, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, saj je ta natančna in celovita. Tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje so logični in prepričljivi. Ni mogoče spregledati dejstva, da so pritožniki zaradi predhodnega lastninskopravnega spora s toženko pričakovali, da bo ta posegla v njihovo posest. Zlasti dopis (priloga B2) takratne pooblaščenke pritožnikov, ki je pozneje v njihovem imenu tudi vložila tožbo, posebej v povezavi z izpovedjo priče A. A. in samih pritožnikov, ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bilo pritožnikom takoj jasno, da je izpraznitev njihovih drvarnic in zamenjavo ključavnic vsaj naročila, če že ne sama izvršila, prav toženka. Ob tem dejstvo, da sami pritožniki niso neposredno zaznali motenja, ne more biti pomembno. Enako velja za dejstvo, da se toženka ni odzvala na dopis njihove pooblaščenke. Prav tako ni bistveno, da je tretja tožnica svojim najemnikom že pred motenjem naročila, naj drvarnico izpraznijo in počistijo. Tudi če je za motenje res izvedela šele v začetku avgusta, kot trdi v pritožbi, je bila njena tožba še vedno prepozna. Odveč je torej pritožbeni očitek, da sodišče v sklepu te okoliščine ni posebej ocenilo, saj tretja tožnica drugačne odločitve po navedenem ne more doseči. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo zavrnilo tudi sklicevanje pritožnikov na dopis Policijske postaje D. z dne 26. 8. 2014. Ta namreč toženke v zvezi z motenjem posesti izrecno niti ne omenja, zato je jalovo pritožbeno vztrajanje, da so pritožniki šele iz navedenega dopisa lahko zanesljivo izvedeli, da je njihovo posest motila toženka.

8. Dejansko stanje je bilo torej v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Materialnopravno pravilna je tudi ugotovitev, da je tožba prepozna. Ker so pritožniki s potekom predpisanega roka izgubili pravico do sodnega varstva, bi moralo sodišče njihovo tožbo zavreči (274. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo njihovi pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo. Pritožniki do vsebinskega obravnavanja svojega tožbenega zahtevka zaradi prepozne tožbe niso bili upravičeni. Ker v pravdi niso uspeli, se kljub delni spremembi izpodbijanega sklepa ne morejo izogniti povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP); sicer pa njihovi odmeri v pritožbi niti obrazloženo ne oporekajo.

9. Pritožbeni uspeh pritožnikov je le formalen in na njihov pravni položaj v zvezi z zatrjevanim motenjem posesti nima bistvenega vpliva. Pritožniki morajo zato sami kriti svoje pritožbene stroške, saj ti očitno niso bili smotrni, medtem ko toženka s svojim odgovorom, glede na sorazmerno enostavnost pritožbenega preizkusa, ni pomembneje prispevala k odločitvi o pritožbi, zato do povračila svojih stroškov za odgovor ni upravičena (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).