Jedro

Stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena le v primerih kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter v primerih neposrednih premoženjskih deliktov, ni pravilna. Ta se lahko ogroža tudi pri ilegalnem spravljanju ljudi čez državno mejo in pri prometu z mamili.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 03.06.2002 podaljšal pripor zoper obt. S.P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12.06.2002 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik I.V. iz L., je dne 17.06.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 12.06.2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 03.06.2002 v celoti razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa naj se zoper obtoženca odredi hišni pripor, ki bi se izvajal v L. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevanje zahteve za varstvo zakonitosti, da sta sodišči s podaljšanjem pripora obt. S.P. iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP kršili določbo 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, češ da naj bi ne obstojal ustavni pogoj, da je pripor potreben zaradi varnosti ljudi, ni pravilno.

Varnost ljudi ni ogrožena le takrat, kadar gre za kazniva dejanja z elementi nasilja ali premoženjske delikte, kot zmotno navaja zahteva, temveč tudi takrat, kadar gre za ogrožanje zdravja ilegalnih prebežnikov pri ilegalnih prehodih državne meje, ki jih je obtožen obt. P. Navedbe zahteve, da priporni razlogi ne obstajajo tudi zato, ker se obtoženec nahaja v priporu že skoraj eno leto in da bi bilo potrebno ob uporabi načela sorazmernosti odpraviti pripor, niso pravilne. Pripor kot ukrep, ki je v konkretnem primeru neizogibno potreben za to, da obtožencu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj, je vsekakor sorazmeren nevarnosti, ki jo predstavlja obtoženec na prostosti. Res je sicer od odreditve pripora poteklo že več kot eno leto, vendar je pripor zoper S.P. še vedno edini ukrep, da se mu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj. Izpodbijana sklepa o tem navajata prepričljive razloge, ki jih ne more omajati predvidevanje obtoženčevega zagovornika o nadaljnem poteku tega kazenskega postopka. Zapleti, kot zagovornik imenuje procesne situacije na glavni obravnavi, ne morejo spremeniti ocene, da je pripor še vedno nujen ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije. Po trditvi njenega vložnika ne obstaja ustavni pogoj, da je odreditev pripora zoper obtoženca neogibno potrebna za varnost ljudi. Obtoženec ni storil nobenega kaznivega dejanja z napadom na življenje in telo ali kakšnega premoženjskega delikta in tako ni počel ničesar, s čimer bi ogrozil varnost ljudi.

Zoper obtoženca je vložena obtožnica, ki ga bremeni storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena in 2. v zvezi s 1. odstavkom istega člena KZ. Pravnomočni sklep pri ugotavljanju neogibne potrebnosti za varnost ljudi izhaja iz narave in teže navedenih kaznivih dejanj. Pri tem je zgrešeno stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je varnost ljudi lahko ogrožena le v primerih kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter v primerih neposrednih premoženjskih deliktov. Nedvomno je, da varnost ljudi ogroža izvrševanje kaznivih dejanj, katerih storitve je utemeljeno osumljen obtoženec. Ilegalno spravljanje ljudi čez državno mejo že samo po sebi predstavlja takšno nevarnost zaradi stalne možnosti nastanka nepredvidljivih zapletov pri prehodih čez mejo in tudi zaradi slabih pogojev, v katerih poteka njegovo izvajanje. Ogrožena sta tako varnost ljudi kot tudi zdravje ljudi, ki se spravljajo na tak način čez mejo in ki morajo plačevati za opravljene usluge glede na njihovo običajno slabo socialno stanje visoke denarne zneske. Pri drugem kaznivem dejanju gre za promet mamil, katerih uživanje povzroča odvisnost in ima hude, mnogokrat nepopravljive posledice za zdravje ljudi. Zato ni mogoče sprejeti stališča, da se s tovrstnimi kaznivimi dejanji ne ogroža varnost ljudi in prav tako ne trditve, da ni podano sorazmerje med takim ogrožanjem in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obtoženčevo pravico do svobode.

Pravnomočni sklep gradi zaključek o obstoju pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj pri obtožencu predvsem na dejstvih, da je utemeljeno osumljen storitve hudih kaznivih dejanj, da jih je storil v kratkem časovnem obdobju in da je pri tem pokazal precejšnjo mero vztrajnosti. Zahteva za varstvo zakonitosti presoje teh okoliščin dejansko ne izpodbija, temveč s sklicevanjem na potek kazenskega postopka po vložitvi obtožnice ter z navedbo, da ima obtoženec redno zaposlitev v gostilni "Pri N." in da se s plačo lahko normalno preživlja, ocenjuje, da pri obtožencu ne obstaja več nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da so se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora iz navedenega pripornega razloga, tako spremenile, da omogočajo drugačen zaključek, kot ga vsebuje pravnomočni sklep. Na ugotavljanje nadaljnega obstoja pripornega razloga ne morejo vplivati okoliščine, ki zadevajo sam potek kazenskega postopka, ker jih določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ne uvršča med tiste odločilne okoliščine, ki bi jih bilo treba pri presoji obstoja samega pripornega razloga ugotavljati in ocenjevati. Z uveljavljanjem okoliščine, da ima obtoženec zaposlitev, glede katere je zavzeto stališče že v razlogih sklepa sodišča druge stopnje, vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije. Do vložitve obtožnice sme trajati pripor ob pogoju, da je za to dana zakonska podlaga, največ šest mesecev (2. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije). Po podatkih kazenskega spisa je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti odredila zoper obtoženca s sklepom z dne 19.06.2001 pripor, ki je začel teči dne 18.06.2001 ob 13.00 uri. Tako odrejeni pripor je bil s sklepom senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 16.07.2001 podaljšan za dva meseca, s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.09.2001 pa še za nadaljne tri mesece, in sicer do 17.12.2001 do 13.30 ure. Obtožnica je bila zoper obtoženca vložena dne 13.12.2001, torej pred iztekom šestmesečnega roka. Zato, in ker so bili v sklepih o odreditvi in podaljšanjih pripora ugotovljeni zakonski razlogi za pripor, ni bila kršena določba 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Po oceni vložnika zahteve za varstvo zakonitosti so se v konkretnem primeru že iztekli vsi primerni roki za odrejanje oziroma podaljšanje pripora in za rešitev te kazenske zadeve. Obtoženec tudi ni obtožen tako hudih kaznivih dejanj, da bi bilo smotrno, da bi se nahajal v priporu več kot eno leto. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču, da ni postopalo dovolj hitro in da je s tem kršilo določbo 2. odstavka 200. člena ZKP. Po tej določbi sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, pri čemer je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec oziroma obtoženec v priporu. Na podlagi poteka kazenskega postopka, ki je razviden iz podatkov spisa, ni mogoče zaključiti, da sodišče ni postopalo kontinuirano in da si ni prizadevalo obravnavati zadeve tekoče. Na slednje kaže tudi dejstvo, da je s sklepom z dne 19.04.2002 po določbi 1. odstavka 33. člena ZKP izločilo postopek za obtoženca M.G. in S.P. ter odločilo, da se dokonča posebej, predvsem zato, ker se nahajata v priporu. Sodišče je po tej odločitvi razpisalo glavno obravnavo za dne 16.05.2002, ki jo je zaradi odsotnosti zagovornika obt. M.G. preložilo na dne 30.05.2002. Tega dne in tudi dne 20.06.2002 je opravilo glavno obravnavo. Do njene ponovne preložitve je prišlo zaradi dopolnitve dokaznega postopka z izvedbo po strankah predlaganih dokazov in zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Z dosedanjim postopanjem glede na obsežnost in težo te kazenske zadeve, ki se odražata v večjem številu obtožencev in v obsegu z obtožnico zajete kriminalne dejavnosti, tudi dela, ki bremeni obtoženca, sodišče ni prekoračilo razumnega roka pri vodenju postopka in odločanju v tej zadevi.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljeno nakazuje, da zoper obtoženca odrejeni pripor traja nesorazmerno dolgo in da zaradi tega ter ob upoštevanju kaznivih dejanj, ki po njegovi presoji niso huda, ni več zakonskih pogojev za odločitev, sprejeto z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zato sodišče tudi ni kršilo določbe 2. odstavka 200. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).