Jedro

Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da je s svojim ravnanjem kršil določbo 1. točke 1. odst. 36. člena ZVCP, na podlagi katere bi se moral pred zavijanjem v levo razvrstiti na prometni pas za zavijanje v levo, ter določbo 1. odst. 23. člena ZVCP, po kateri bi se moral pred spremembo smeri vožnje prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Tudi v primeru, ko bi tožnik dokazal svoje navedbe o tem, da je zavarovanka tožene stranke vozila za tožnikom na premajhni varnostni razdalji ali pa je bila premalo pozorna na ravnanje tožnika, njen delež pri odgovornosti za prometno nesrečo - ob upoštevanju ravnanja tožnika pred prometno nezgodo - ne bi znašal več kot 50%. Ker pa je tožena stranka tekom tega pravdnega postopka zahtevek tožnika pripoznala do 1/2-ice tako po temelju kot po višini, torej je pripoznala s tem tudi soodgovornost svoje zavarovanke v deležu do 50%, dejstev o prekratki varnostni razdalji in premajhni pozornosti zavarovanke tožene stranke ni bilo več potrebno dokazovati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 366.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 114.394,80 SIT od 27.8.2003 dalje do plačila ter od zneska 251.948,20 SIT od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 352.014,59 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 10.11.2004 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila dve pritožbi, in sicer eno dne 17.1.2005 in drugo dne 18.1.2005. V pritožbi z dne 17.1.2005 navaja, da zavarovanka tožene stranke ni reagirala na vključeni levi smerokaz tožnika in ni reagirala na zmanjševanje hitrosti tožnika, zato pa je ravnala v nasprotju z določbo 25. člena ZVCP. Za takšno ravnanje zavarovanke tožene stranke obstajata le dve obrazložitvi - da je vozila na prekratki varnostni razdalji ali pa je vozila brez ustrezne pozornosti na stanje na cestišču, torej je kršila bodisi določbo 25. člena ali pa 27. člena ZVCP. Meni, da je izvedensko mnenje izvedenca N. Č. nepopolno, nedorečeno in nerazumljivo, v večjem delu pa v nasprotju samo s seboj in z izvedenimi dokazi, spušča pa se tudi v oceno odgovornosti udeležencev v prometni nezgodi. Pravi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožeči stranki pripisalo kršitev ne le določbe 36. člena ZVCP, ki se nanaša na napačno razvrščanje v križišču, ampak tudi kršitev določbe 23. člena ZVCP. Pravi, da se slednja določba ne nanaša na vozila, ki vozijo po istem voznem pasu kot voznik, ki namerava spreminjati smer vožnje.

Meni tudi, da zmanjšanje hitrosti vožnje zaradi spremembe smeri vožnje ni manever, ki je za voznike nepričakovan kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nadalje pravi, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da se tožnik ni prepričal o varni spremembi vožnje, protispisna, saj je tožnik jasno zatrdil, da je pred spremembo vožnje pogledal v levo vzvratno ogledalo in ker na paralelnem voznem pasu ni bilo nobenega vozila, je zmanjšal hitrost in vključil levi smerokaz, s tem pa je storil vse potrebno za svoj manever. Zavarovanke tožene stranke pri tem ni mogel videti, saj v levem vzvratnem ogledalu ni mogoče videti vozil, ki vozijo za teboj po istem voznem pasu. Pravi, da iz izvedenskega mnenja ni mogoče razbrati, koliko časa je imela zavarovanka tožene stranke na razpolago, da reagira na ravnanje tožnika, niti koliko je bila dejansko oddaljena od tožnika v času njegove spremembe smeri vožnje.

Zaradi tega ni mogoče ugotoviti deleža njene krivde v smislu 154. člena ZOR. Pravi, da primerna varnostna razdalja, kot jo je izračunal izvedenec in je po mnenju izvedenca enaka reakcijskemu času, ne omogoča voznikom ravnanja, kot ga določata 25. in 27. člena ZVCP. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca cestno prometne stroke, je kršilo procesne pravice tožeče stranke. V posledici tega je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti udeležencev prometne nezgode, sodba pa ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi z dne 18.1.2005 tožeča stranka navaja, da izvedenec v izvedenskem mnenju samo ugiba, da v izvedenskem mnenju ni točnih izračunov in primerjav, da izvedenec sploh ni ugotovil točnega mesta trčenja in da je tudi policijski zapisnik in skica nerealna. Pravi, da izvedenec ne navede nobenega točnega podatka, tako ne glede hitrosti udeležencev, niti ne glede kota zavijanja tožeče stranke, kljub temu pa zelo jasno določa krivdo tožeče stranke za predmetno prometno nesrečo. Izvedeniško mnenje je samo s seboj v nasprotju, saj pravi, da je S. vozila za tožnikom z majhno hitrostjo in na kratki varnostni razdalji. Meni, da kdor vozi zadaj, mora imeti ustrezno varnostno razdaljo in mora biti pozoren na vsa dogajanja pred seboj, sprememba smeri spredaj vozečih vozil ob primerni razdalji in pri majhni hitrosti pa ne more predstavljati nobene ovire. Prav tako je nerealna ugotovitev, da v križišču ni pričakovati spreminjanja smeri. Čudno se mu zdi, da je zavarovanka tožene stranke poškodovala na svojem vozilu desno sprednjo luč. Ob primerni varnostni razdalji bi se ji samo izpraznila cesta. Meni, da ga je zavarovanka tožene stranke hotela v križišču prehiteti in ker je zapeljala malo levo, ni mogla več videti smerokaza. Če bi peljala naravnost ne bi prišlo do nesreče. Lahko bi tudi ugotovila, da je tožeča stranka nekaj iskala. Ker je tožnik vklopil smerni kazalec pred križiščem in ne šele v križišču, nato rahlo zavrl in zavil, je storil vse, da bi varno zavil v križišču. Meni, da ni potrebno, da smerokaz utripne vsaj 4 ali 5-krat, da bi ga lahko voznik zadaj zaznal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in ji prizna zamudne obresti ter stroške postopka, podrejeno pa da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke v višini 70% temelja ter v takem deležu prizna tudi stroške postopka, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, in še podrejeno da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je za prometno nezgodo, do katere je prišlo v Trzinu dne 22.4.2003 med njegovim vozilom in vozilom zavarovanke tožene stranke, izključno odgovoren tožnik. Pri tem neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo 1. točke 1. odst. 36. člena ZVCP (Zakon o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št 30/1998 s spremembami in dopolnitvami), na podlagi katere bi se moral pred zavijanjem v levo razvrstiti na prometni pas za zavijanje v levo, ter določbo 1. odst. 23. člena ZVCP, po kateri bi se moral pred spremembo smeri vožnje prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Pritožbene navedbe tožnika o tem, da se slednja določba ne nanaša na vozila, ki vozijo po istem voznem pasu kot voznik, ki namerava spreminjati smer vožnje, ne držijo, saj iz navedene določbe jasno izhaja, da se nanaša na vsakega voznika, ki namerava spremeniti smer vožnje, torej jo je bil dolžan upoštevati tudi tožnik. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik smerokaz za zavijanje v levo vključil prepozno, saj ga je glede na svojo nenadno odločitev o zavijanju v levo lahko vključil le kakšno sekundo pred zavijanjem. S tem pa je ravnal v nasprotju z določbo 1. odst. 23. člena ZVCP, saj svoje namere ni pravočasno nakazal zavarovanki tožene stranke, ki je po tožnikovih navedbah vozila za njim že kakšna dva kilometra. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo, temu pa tožnik tudi v pritožbi ne oporeka, da je do prometne nesreče med tožnikom in zavarovanko tožene stranke prišlo v križišču, da sta pred tem oba vozila po pasu, namenjenemu vožnji naravnost in zavijanju desno in vzporedno pasu za zavijanje levo, da je tožnik, ki je vozil spredaj, nato zavrl in nato zavil levo, tik pred tem pa tudi nakazal spremembo smeri in da je zatem prišlo do trka med sprednjim desnim delom vozila zavarovanke tožene stranke in zadnjim levim delom vozila tožnika. Sam potek prometne nesreče tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da tudi zavarovanka tožene stranke ni vozila dovolj pazljivo ali pa je vozila na premajhni varnostni razdalji za tožnikom, kar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tudi varnostna razdalja, kot jo je sodišče prve stopnje povzelo po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ne ustreza varnostni razdalji iz določb 25. člena in 1. odst. 27. člena ZVCP.

Vendar pa ta dejstva po ugotovitvah pritožbenega sodišča niso več pomembna. Tudi v primeru, ko bi tožnik dokazal svoje navedbe o tem, da je zavarovanka tožene stranke vozila za tožnikom na premajhni varnostni razdalji ali pa da je bila premalo pozorna na ravnanje tožnika, njen delež pri odgovornosti za prometno nesrečo - ob upoštevanju ravnanja tožnika pred prometno nezgodo - ne bi znašal več kot 50%. Odgovornost tožnika in zavarovanke tožene stranke je krivdna in se presoja po določbi 2. odst. 154. člena OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001), po kateri odgovarja v primeru nesreče premikajočih se motornih vozil vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Ker je tožena stranka tekom tega pravdnega postopka zahtevek tožnika pripoznala do 1/2-ice tako po temelju kot po višini (in polovico zahtevanega zneska tožniku dne 7.5.2004 tudi izplačala), s tem pa je pripoznala tudi soodgovornost svoje zavarovanke v deležu do 50%, dejstev o prekratki varnostni razdalji in premajhni pozornosti zavarovanke tožene stranke ni bilo več potrebno dokazovati. Pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo zavarovanke tožene stranke tako niso relevantne, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z novim izvedencem cestno prometne stroke, s katerim bi tožeča stranka dokazovala, da je zavarovanka vozila za tožnikom na premajhni varnostni razdalji.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pa čeprav je tožena stranka pripoznala 50% soodgovornosti svoje zavarovanke. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ne temelji na določbi 157. člena ZPP, saj je tožena stranka pripoznani del zahtevka tožniku tekom pravde tudi plačala, tožba v tem delu pa zato ni bila več potrebna. Tožnik bi se lahko na podlagi določbe 1. odst. 158. člena ZPP izognil plačilu stroškov postopka, ki se nanašajo na plačani del tožnikove terjatve, če bi takoj po plačilu delno umaknil tožbo. Ker pa je pri celotnem zahtevku vztrajal do konca prvo stopenjskega postopka, je bilo potrebno njegov zahtevek tudi v pripoznanem, a plačanem delu zavrniti in mu v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP naložiti plačilo stroškov postopka v celoti.

Ker tako niso podani razlogi, iz katerih tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbi tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbama ni uspel, trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.