Jedro

Tožnik v predlogu za obnovo postopka zgolj navaja pravno stališče, zavzeto v sodbah pritožbenega sodišča, ki se nanaša na druge stranke. Tožnik ni izhajal iz kakršnihkoli na novo pridobljenih podatkov o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa, ki bi dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Razen tega je tožnik že ob uveljavljanju pravice do starostne pokojnine vedel za podatke o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa in bi jih v prvem postopku tudi lahko že predložil. Zato tožnik ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP (nova dejstva in novi dokazi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 4. 1. 2012 in sklep iste opr. št. z dne 6. 12. 2011 in se ugodi predlogu za obnovo postopka ter tožencu naloži izdajo nove odločbe, s katero se za izračun pokojninske osnove upošteva tudi osebni dohodek dosežen za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1977 do leta 1986. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je obnova postopka orodje pravnega sistema, s katerim se popravlja nenamerne napake, za kar je šlo v konkretnem primeru glede upoštevanja nadur v pokojninsko osnovo. Če bi bila nova dejstva, torej sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča priznana že ob prvem odločanju toženca o tožnikovi pokojnini, bi morala v normalnih okoliščinah biti ta odločitev drugačna. Sodišče in toženec sta se postavila na izredno ozko stališče glede interpretacije 260. člena ZPP, ki je v nasprotju z intencijo izrednega pravnega sredstva, še posebej, ker pravilna vsebinska rešitev glede tožnikove pokojnine ne nosi s seboj praktično nobenih posledic. V nasprotnem primeru bo ostalo dejstvo, da država in sodišče na A. odločajo na en način, v drugih regijah pa na drugačen način, kar je skregano z načeli pravne države, poštenega sojenja in enakopravnosti državljanov. Poudarja, da je tožnik v zahtevi za obnovo postopka uveljavljal tudi 4. točko 260. člena ZUP, o čemer sodba sploh ne govori, zato je v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o tožbi odloči samo, podrejeno pa, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje in v primeru lastne sodbe naloži tožencu povrnitev pravdnih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje izpodbijane sodbe oz. drugostopne odločbe dalje v 15 dneh, pod izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 1. 2012 v zvezi s prvostopnim sklepom iste opravilne številke z dne 6. 12. 2011, s katerim je zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dopustno le, če so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Torej, če se glede na določbo 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), ki se v uporablja v skladu z 12. oz. 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) uveljavlja zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je izkazan vsaj eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov od 1. do 10. točke in če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku (263. člen ZUP). Ko le ena od navedenih, kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je potrebno predlog v skladu z 267. členom citiranega zakona zavreči. V obravnavani zadevi je tožnik pri tožencu vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženca št. ... z dne 18. 8. 2010, s katero mu je priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 669,74 EUR na mesec od 1. 7. 2010 dalje in s to odločbo nadomestil začasno odločbo iste opravilne številke z dne 22. 6. 2010 ter odločil, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo.

V predlogu je tožnik navajal, da je brez svoje krivde šele 12. 5. 2011 izvedel, da sta bili v postopku delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 984/09 in Ps 71/09 izdani sodbi, ki drugače kot izpodbijani odločbi razlagata problematiko vštevanja nadur v pokojninsko osnovo pri delavcih B.B., ki so nadure opravljali v okviru izvršilne službe. V ta okvir spadajo tudi dela zavirača, kretnika in nadkretnika. Toženec je s sklepom opr. št. ... z dne 6. 12. 2011 potrjenim z dokončno odločbo iste opr. št. z dne 4. 1. 2012, predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je ugotovil, da tožnik ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga.

Takšno dokončno odločbo in sklep toženca je sodišče prve stopnje ocenilo za pravilen in zakonit. Enako kot pred tem toženec je namreč ugotovilo, da tožnik ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V konkretnem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za tak obnovitveni razlog.

Dejstvo je, da se obe citirani zadevi opr. št. Ps 984/2009 in Ps 71/2009 nanašata na drugi osebi (delavca B.B.) in ne na tožnika in tudi tožnik v predlogu za obnovo postopka zgolj navaja pravno stališče, zavzeto v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki se nanaša na druge stranke. Tožnik ni izhajal iz kakršnihkoli na novo pridobljenih podatkov o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa, ki bi dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Razen tega je tožnik že ob uveljavljanju pravice do starostne pokojnine vedel za podatke o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa in bi jih v prvem postopku tudi lahko že predložil. Sklicevanje tožnika na to, da brez svoje krivde ni vedel za zadevi opr. št. Ps 984/2009 in Ps 71/2009 in v zvezi s tema zadevama izdani sodbi, glede na navedeno, pravno ni relevantno.

Tožnik je šele v sodnem postopku navedel, da bi bilo potrebno opraviti obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog v tej točki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi potrdil svoje navedbe. V skladu s 1. odstavkom 147. člena ZUP gre za predhodno vprašanje tedaj, če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. To vprašanje je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakega drugega organa. Upravni organ lahko ob pogojih iz tega zakona sam obravnava predhodno vprašanje ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.

V konkretnem primeru ne samo, da ne gre za takšen primer in za predhodno vprašanje in torej za obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, tudi toženec (ker tožnik ni navajal, da gre za predhodno vprašanje in tak obnovitveni razlog) zadeve ni presojal o obstoju obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP. Sodišče pa je glede na določbo 63. člena ZDSS-1 dolžno presojati izpodbijani odločbi le v obsegu, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, torej presojati tudi le obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Očitana kršitev zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo kot pravilno in zakonito ter v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo.