Jedro

Tožena stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih je naredila svoj zaključek, niti se ni oprla na podatke inšpekcijskih pregledov in listin v spisu in ni navedla razlogov za svojo odločitev, zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 28. 8. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota A z dne 12. 6. 2001. Hkrati je odločila, da se tožniku prepove nadaljnji promet neoriginalno polnjenega (neustekleničenega) vina, ker lahko dajejo v promet končnemu potrošniku vino, ki ni originalno polnjeno le registrirani pridelovalci grozdja in vina ter gostinski obrati na določenem pridelovalnem (vinorodnem) območju, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, hkrati je določila, da je rok izvršitev odločbe 31. 12. 2001 in da se pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da temelji njena odločitev na 2. odstavku 32. člena Zakona o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (Uradni list RS, št. 70/97 in 16/01, v nadaljevanju: ZVDP). Nadalje navaja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu razvidno, da tožnik ne prodaja vina in mošta iz lastne pridelave grozdja in vina in tudi ni registriran kot pridelovalec grozdja, prav tako pa tudi ne nudi deželnega vina istega pridelovalnega območja. Odločitev tožene stranke temelji na 1. in 3. alinei 2. odstavka 44. člena ZVDP.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z navedbami tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 33. člena ZVPD. Navaja, da so se vsa vina, ki jih prodaja, izdana dodatna dovoljenja za izpostavo na naslovu tožnika. Na podlagi odločb upravnih enot tožnik zaključuje, da se vino lahko prodaja v trgovini tožnika. Vino je tudi originalno polnjeno v inox posodah po 30 litrov in prostor, v katerem se vino toči, je ločen od ostalega prostora. Tožnik meni, da je prodaja vina v skladu z vsemi predpisi, zato predlaga, da se odločba tožene stranke ovrže oziroma spremeni v delu, kjer je prepovedan nadaljnji promet neoriginalno polnjenega vina, hkrati pa da se toženo stranko zaveže k plačilu tožnikovih morebitnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih stališčih in zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski pregled pri tožniku v dneh 17., 18. in 25. 5. 2001. Tožena stranka je odločila na podlagi 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Pri svoji odločitvi pa je uporabila določilo 1. in 3. alinee 1. odstavka 44. člena ob upoštevanju 1. in 2. alinee 2. odstavka 32. člena ZVDP.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik predložil več listin, v svoji obrazložitvi pa tožena stranka ni navedla na podlagi katerih dejstev in razlogov je sprejela svojo odločitev. Tako ne obrazlaga zakaj vino, ki ga daje tožnik v promet, ne šteje za originalno polnjenega, prav tako pa se ni opredelila do vseh listin, ki jih tožnik predložil in iz katerih izhaja, da je tožnik registriran kot dodatna lokacija za opravljanje točno določene dejavnosti. Predloženih listin pa tudi ni ocenila v zvezi 2. alineo 2. odstavka 32. člena ZVDP.

Ker tožena stranka ni navedla svojih razlogov za sprejeto odločitev kot to določa 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP, odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni navedla dejstev na podlagi katerih je naredila svoj zaključek, niti se ni oprla na podatke inšpekcijskih pregledov in predloženih listin in tako ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo odločitev, ki jo je sprejela. Vse to pa bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku.

Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, vendar jih ni zaznamoval po višini. Na podlagi 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je v obravnavanem primeru.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.