Jedro

Pri določitvi davčne stopnje je davčni organ upošteval le neposredno razmerje med zapustnikom in dedinjo, kot to določa 8. člen ZDDD, in ugotovil, da v razmerju do zapustnika tožnica ne sodi v katerega od davčno ugodnejših dednih redov po tem členu zakona. V zadevi je pri tem sporna upoštevnost dedne transmisije. Ker za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ (čeprav je preživel zapustnika), lahko sodišče za zapustnikove dediče razglasi dediče med postopkom preminulega dediča; gre za dedovanje dedne pravice med postopkom preminulega dediča. V obravnavanem primeru dedna transmisija nedvomno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, po katerem zapuščino iz tega sklepa deduje tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža pokojnega zapustnikovega sina v I. dednem redu. To pa, ob upoštevanju 14. člena ZDDD, po katerem se davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju, in stališča Ustavnega sodišča, da je treba pri določitvi višine davčne obveznosti upoštevati ne samo sorodstveno razmerje, temveč tudi prehode premoženja, terja upoštevanje vseh prehodov premoženja (dediščine) in davčne obveznosti pri teh prehodih, kolikor je to v korist davčnega zavezanca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 4222-4532/2013-11 dne 6. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Koper je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila od davčne osnove 3.552,47 EUR za dedni red – vse druge osebe, v znesku 426,29 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je davek odmerjen od davčne osnove, ugotovljene na podlagi obsega zapuščine, ki izhaja iz sklepa o dedovanju št. ..., ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kopru in je postal pravnomočen 23. 4. 2013, in v skladu z določbami 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Na podlagi sklepa o dedovanju je nadalje ugotovljeno, da je tožnica obravnavano premoženje podedovala kot „vse druge osebe“ do 1/12 in se ji davek odmeri na podlagi davčne lestvice iz 8. člena ZDDD, ki velja za vse druge osebe na način in v višini, kot izhaja iz izreka.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-5/2014-2 z dne 1. 10. 2014 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Po proučitvi spisovnega gradiva pritožbeni organ ugotavlja, da je bil tožeči stranki davek od podedovanega deleža nepremičnega premoženja odmerjen v skladu z zakonom, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in v pravilni višini. V sklepu o dedovanju je naveden obseg zapuščine in pravni prehod zapuščine med pokojnimi dediči. Sodišče v sklepu ugotavlja, da tožnica deduje nujni delež 1/12 na nepremičnem premoženju iz zapuščine zaradi prikrajšanja nujnega deleža pokojnega zapustnikovega sina B.B. 4. Naloga in pristojnost davčnega organa je odmera davka na dediščine in darila na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, pri čemer v davčnem postopku ne more spreminjati pravnomočnih odločitev sodišča. Tožnica je premoženje podedovala po zapustniku C.C. Kot navaja v pritožbi, je v dedovanje vstopila kot nujna dedinja po pokojnem zapustnikovem sinu B.B., vendar pa napačno sklepa, da je dedovala kot dedinja I. dednega reda. Dedni redi po določbah ZDDD niso identični tistim, ki se ugotavljajo v zapuščinskem postopku (po določbah Zakona o dedovanju). V razmerju do zapustnika tožnice kot nekdanje snahe ni mogoče šteti v I., II. ali III. dedni red iz 8. člena ZDDD. V času dedovanja tožnica tudi ni bila v svaštvu s pokojnim zapustnikom C.C., saj je svaštvo vezano na obstoj zakonske zveze, ta pa je prenehala s smrtjo zakonca, ki je umrl pred zapustnikom. Tožnice zato tudi ni mogoče opredeliti kot snahe zapustnika in je oprostiti plačila davka v skladu z 9. členom ZDDD.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in tožnico oprosti plačila davka po pok. C.C. Priglaša tudi stroške postopka.

6. Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru nedvomno izhaja, da je pok. zapustnik C.C. umrl 20. 9. 1989 in njegov sin (nujni in zakoniti dedič v prvem dednem redu ter zakonec tožnice) B.B. dne 28. 3. 1999, t.j. skoraj 10 let po zapustniku. Nevzdržni in protispisni so tedaj vsi pomisleki napadene odločbe o svaštvu. Ob že pravnomočno ugotovljenem dednem redu tožnice izpodbijana odločba o tem vprašanju ni smela ponovno odločati. ZDDD določa, da je davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejme 1.) dedič prvega dednega reda oziroma obdarjenec, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda in 2.) da sta z dedičem prvega dednega reda izenačena tudi zet in snaha. O dednem redu tožnice je tedaj ne samo že pravnomočno odločeno, ampak so izpolnjeni tudi vsi pogoji za davčno oprostitev po določbah ZDDD.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in svojih dosedanjih razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. V zadevi ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov upravnih spisov, da so bili pri davčni odmeri upoštevani podatki pravnomočnega sklepa o dedovanju, tako tisti, ki se nanašajo na predmet dedovanja (zapuščino) kot tisti, ki se nanašajo na dediče po pok. zapustniku. Sporno je, ali so bili upoštevani skladno z določbami ZDDD o sorodstvenem razmerju, od katerega je odvisna stopnja obdavčitve.

10. Sporna je torej uporaba davčnih stopenj, ki po v 8. členu ZDDD veljajo za „vse druge osebe“. Po ZDDD nastane davčna obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju (6. člen). Davčne stopnje so določene v 8. členu za II. in III. dedni red ter pod c) za „vse druge osebe“. Pri določitvi davčne stopnje je davčni organ upošteval le (neposredno) razmerje med zapustnikom in dedinjo, kot to določa 8. člen, in ugotovil, da v razmerju do zapustnika tožnica ne sodi v katerega od davčno ugodnejših (I., II. in III.) dednih redov po tem členu zakona, kar ni sporno. Sporna je upoštevnost dedne transmisije. Ker za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ (čeprav je preživel zapustnika), lahko sodišče za zapustnikove dediče razglasi dediče med postopkom preminulega dediča. Gre za dedovanje dedne pravice (dediščine) med postopkom preminulega dediča. Dedna transmisija nedvomno sledi tudi iz sklepa o dedovanju, po katerem zapuščino iz tega sklepa deduje tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža pokojnega zapustnikovega sina B.B. v I. dednem redu. To pa, ob upoštevanju 14. člena ZDDD, po katerem se davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju, in stališča Ustavnega sodišča (odločba št. Up-149/99 z dne 1. 2. 2001 in odločba Up-247/01 z dne 11. 9. 2003), da je treba pri določitvi višine davčne obveznosti upoštevati ne samo sorodstveno razmerje, temveč tudi prehode premoženja, terja upoštevanje vseh prehodov premoženja (dediščine) in davčne obveznosti pri teh prehodih, kolikor je to v korist davčnega zavezanca. Obdavčitev tožnice po davčni stopnji, ki velja za dediče brez sorodstvenega razmerja (vse druge osebe) pomeni v obravnavanem primeru davčno obremenitev v nasprotju s pravno zavezujočim stališčem Ustavnega sodišča (tretji odstavek 1. člena ZUstS).

11. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s stališčem te sodbe.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).