Jedro

Glavna obravnava je namenjena izvajanju dokazov, ki so za odločitev pomembni (2. odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi predlagano zaslišanje tožnika o tem, ali je njegova prošnja za azil utemeljena in so podani pogoji za pridobitev azila, pa ni take vrste dokaz. Odločitev tožene stranke, ki je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu, namreč ni izdana na podlagi presoje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila, pač pa v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, v katerem upravni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje, določene v 2. odstavku 35. člena ZAzil, izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Tožena stranka je odločila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena iz razloga 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje v prošnji. Za razjasnitev okoliščin te dejanske podlage pa tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, niti predlagal nobenega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 14.6.2007, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil ter odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je odločila na podlagi sklepanja, da tožnik zlorablja azilni postopek, ker so neskladja v njegovih izjavah (danih v prošnji za azil, v lastnoročni izjavi in na zaslišanju) glede bistvenih okoliščin: razlogov za zapustitev matične države, dogodkov, ki naj bi se v matični državi zgodili, tega, ali je prijavil dogodke policiji in tega, ali ima v matični državi sorodnike.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da je odločitev pravilno oprta na določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, ki določajo, kdaj se prošnja za azil kot očitno neutemeljena lahko zavrne. Tožena stranka je pravilno izpostavila neskladja: 25.10.2006 je tožnik izjavil, da je zapustil matično državo zaradi mučenja s strani Srbov in navedel, da da so ga pretepali in zažigali džamije, pretepali so ga neznanci - "skinheadi", njegova družina je s sorodniki zato zapustila Srbijo, tudi sam je zaprosil za odpust iz državljanstva; 26.10.2006 je v prošnji za azil navedel, da še nikoli ni bil kaznovan, da je bival v Nemčiji od leta 1995 do leta 2002, ko je moral Nemčijo zapustiti (zaradi deportacije), ker mu je poteklo dovoljenje o združitvi družine, da se je še istega leta ilegalno vrnil v Nemčijo, od koder so ga deportirali 31.12.2005 v Srbijo, njegova takrat že bivša žena pa je ostala v Nemčiji, v Srbiji (v Nišu, kjer je živel v hiši njegove matere) je potem doživel napade "skinheadov" v Romskem naselju ..., na avtobusni postaji in pred nekim lokalom, dvakrat je bil fizično napaden, enkrat pa verbalno, bil je tudi očividec napadov na džamije, napade je prijavil policiji, pa ga ta ni zaščitila, po fizičnem napadu pred nekim lokalom je bil hospitaliziran in v komi; na zaslišanju 30.5.2007 je navedel, da je bil v Srbiji obsojen za uboj očeta in ko je kazen prestal, so mu začeli groziti očetovi sorodniki, da se je pred njimi skrival v Zaječarju v hiši njegove bivše žene, da v Romskem naselju ... nikoli ni bil, da je o napadih na džamijo bral v časopisu oziroma en napad opazoval skozi okno, da fizičnih napadov nanj ni prijavil policiji, da njegova bivša žena živi v Nišu. Po presoji sodišča je neskladje glede bistvenih razlogov, tožnik pa je bil pri podaji prošnje za azil in pri zaslišanju 30.5.2007 pravilno opozorjen na pravice in dolžnosti prosilca za azil, še posebej na to, da mora odgovarjati po resnici. Na zaslišanju dne 30.5.2007 so mu bila neskladja predočena in ni dal logičnih pojasnil, prav tako se do neskladij ni opredelil v tožbi. Tožena stranka je razloge za svojo odločitev podrobno razložila in se pravilno oprla tudi na razlagalni pripomoček, to je direktivo Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, ki med drugim tudi poudarja, da mora prosilec izkazati verodostojnost. Pravilno je tudi presodila dokaz (fotokopijo zdravniškega izvida z dne 12.6.2006), iz katerega izhaja, da je tožnik dobil udarec s pestjo od znane osebe, da je krvavel iz nosu, bil pri zavesti in ni bruhal, da rentgen ni pokazal zloma, da glede gibljivosti zrkel in odpiranja ust ni motenj. V zvezi z opravo glavne obravnave je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik ni utemeljil obstoja pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti, zato je odločilo na seji.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, ker je bil izpostavljen stalnemu maltretiranju "skinheadov", kar je sicer prijavil policiji, a ga ta ni zaščitila. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati in se prepričati o resničnosti njegovih izjav. Novo dejstvo pa je, da je v času bivanja v Sloveniji prejel odločbo, da ni več državljan Republike Srbije. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. V obravnavanem upravnem sporu izdaja sodbe brez glavne obravnave ni ravnanje v nasprotju z določbami ZUS-1 (4. odstavek 75. člena ZUS-1). Glavna obravnava je namenjena izvajanju dokazov, ki so za odločitev pomembni (2. odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi predlagano zaslišanje tožnika o tem, ali je njegova prošnja za azil utemeljena in so podani pogoji za pridobitev azila, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni take vrste dokaz. Odločitev tožene stranke, ki je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu, namreč ni izdana na podlagi presoje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila, pač pa v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, v katerem upravni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje, določene v 2. odstavku 35. člena ZAzil, izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Tožena stranka je odločila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena iz razloga 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje v prošnji. Za razjasnitev okoliščin te dejanske podlage pa tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin niti predlagal nobenega dokaza.

Podlaga za presojo uporabe materialnega prava je dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in katero je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve. Bistvene dejanske ugotovitve so, da obstaja neskladje v pomembnih tožnikovih izjavah o razlogih, na katere tožnik opira svojo prošnjo za azil, tega neskladja pa ni mogoče razumno pojasniti (o razlogih za nastalo neskladje je bil tožnik v upravnem postopku posebej zaslišan). Te dejanske ugotovitve in okoliščina, da je bil po podatkih upravnih spisov tožnik v upravnem postopku pravilno opozorjen na pravice in dolžnosti prosilca za azil, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo podlago za uporabo določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Ker sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, tožnik ne more uveljaviti pritožbenega ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije z dne 14.2.2007 o odpustu tožnika iz državljanstva Republike Srbije zaradi pridobitve nemškega državljanstva, ki ji je pripeto obvestilo, da jo je tožniku v Zavodu za prestajanje kazni zapora dne 22.7.2007 vročila odpravnica poslov Ambasade Republike Srbije v Ljubljani, ni novo dejstvo v smislu 1. odstavka 74. člena ZUS-1, saj državljanski status prosilca za azil ni okoliščina, ki bi bila po ZAzil pomembna za sprejem odločitve o prošnji za azil. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.