Dostop do osebnih podatkov bioloških staršev

Datum

30.01.2024

Številka

07120-1/2024/28

Kategorije

Postopki na centrih za socialno delo, Pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je po elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem pojasnjujete, da ste prejeli zaprosilo centra za socialno delo za mnenje glede dostopa posvojencev do osebnih podatkov bioloških staršev po posvojitvi, izvedeni na podlagi Temeljnega zakona o posvojitvi. Na CSD se je obrnila odrasla oseba, ki je izvedela, da je posvojena in prosi za razkritje vseh podatkov biološke matere. Prosite nas za mnenje glede pravice posvojene osebe do dostopa do osebnih podatkov po posvojitvi, izvedeni po prej veljavnih predpisih, ki od današnjih predpisov precej odstopajo.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba), ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

V opisanem primeru gre, kot smo razumeli, za posvojitev, za katero pravice, dolžnosti in pravne posledice ureja Temeljni zakon o posvojitvi. Ker slednji ne določa omejitev pravice do dostopa do osebnih podatkov, je treba izvesti tehtanje pravic udeleženih posameznikov po četrtem odstavku 15. člena Splošne uredbe. Izvrševanje pravice do dostopa do osebnih podatkov namreč ne sme negativno vplivati na pravice in svoboščine drugih. IP meni, da je treba pri tem tehtanju upoštevati vrsto oziroma tip posvojitve in kakšna je normativna ureditev posamezne vrste posvojitve v zakonodaji, ki zanjo velja. V konkretnem primeru namreč posvojitve, sklenjene s pogodbo o posvojitvi, niso bile »tajne«.

O b r a z l o ž i t e v:

IP uvodoma poudarja, da konkretnega in dokončnega odgovora o zakonitosti obdelave osebnih podatkov v okviru mnenja v nobenem primeru ne more podati, saj lahko IP posamezne primere obdelave podatkov konkretno presoja zgolj v okviru inšpekcijskega ali drugega upravnega postopka.

IP nadalje poudarja, da je krovni zakon na področju varstva osebnih podatkov Splošna uredba, v skladu s katero je treba nato tolmačiti in uporabljati tudi področno zakonodajo. Pravica do dostopa do osebnih podatkov je urejena v 15. členu Splošne uredbe, glede omejitev te pravice pa se je treba nasloniti na določbe 23. člena Splošne uredbe.

Splošno o omejitvi pravice do dostopa do osebnih podatkov

23. člen Splošne uredbe določa, da lahko pravo Unije ali pravo države članice z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz 12. do 22. in 34. člena (torej tudi pravice do dostopa do lastnih osebnih podatkov iz 15. člena Splošne uredbe), če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje določenih interesov, kot je na primer varstvo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih ter uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov. Za takšno omejitev mora biti torej sprejet zakonodajni akt, ki mora ustrezati vsem pogojem iz člena 23. Splošne uredbe.

Zakonodajo na področju posvojitev, na katero bi se v skladu s 23. členom Splošne uredbe potencialno lahko naslonili, predstavljajo:

-Temeljni zakon o posvojitvi (Uradni list FLRJ, št. 30/47, 24/52, Uradni list SFRJ, št. 10/65, 29/71, Uradni list SRS, št. 51/71 in 15/76 – ZZZDR; v nadaljevanju: Temeljni zakon o posvojitvi);

-Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, s sprem. in dop.; v nadaljevanju: ZZZDR); in

-Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, s sprem. in dop.; v nadaljevanju: DZ).

Temeljni zakon o posvojitvi omejitev pravice do dostopa do osebnih podatkov ne vsebuje, vsebuje pa jih DZ v 222. členu DZ. V obravnavanem primeru se postavlja vprašanje, ali se omejitve iz 222. člena DZ lahko uporabijo (po smislu ali analogiji) tudi za posvojitve, sklenjene po določbah Temeljnega zakona.

Pri odločanju o zahtevi po dostopu do osebnih podatkov bioloških staršev posvojenca po sklenjeni posvojitvi v skladu s Temeljnim zakonom, je treba po mnenju IP izhajati iz omejitev zakonodaje, ki se uporablja za tovrstne posvojitve (torej posvojitve po pogodbi o posvojitvi), in sicer iz dveh bistvenih razlogov:

(1) zaradi predhodne določbe 296. člena DZ, iz katere izhaja, da se za posvojitve, sklenjene po predpisih, ki so veljali do 1. januarja 1977, uporabljajo ti predpisi, razen če so bile spremenjene v posvojitve po ZZZDR;

(2) ker se za omejitve pravice posameznikov ne morejo uporabljati določbe zakona, ki so zasnovane za konceptualno povsem drugo vrsto posvojitev, z drugačnimi pravnimi posledicami, pravicami in obveznostmi udeležencev.

Ker pa Temeljni zakon ne vsebuje nikakršnih omejitev pravice do dostopa do osebnih podatkov, je treba preveriti tudi možne druge omejitve, ki izhajajo iz Splošne uredbe. V zvezi s tem je treba omeniti četrti odstavek 15. člena Splošne uredbe, po katerem se lahko omeji pravica posameznika do dostopa do osebnih podatkov, če bi to negativno vplivalo na pravice in svoboščine drugih.

Konkretno o tehtanju pravic udeleženih posameznikov

Zaprošeni organ (v vašem primeru CSD) mora torej v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Splošne uredbe presoditi, ali bi posredovanje osebnih podatkov o bioloških starših posvojencu negativno vplivalo na pravice in svoboščine drugih.

V zvezi s takšnim zahtevanim tehtanjem IP ugotavlja, da je treba izhajati iz celotnega koncepta posvojitve po Temeljnem zakonu, ki je tudi bistveno drugačen kot to velja za ZZZDR in DZ. Menimo torej, da je tudi pri vprašanju dostopa do osebnih podatkov oziroma omejitve te pravice bistvenega pomena, kakšna vrsta oziroma tip posvojitve je bil sklenjen in kakšna je normativna ureditev posamezne vrste posvojitve v zakonodaji, ki zanjo velja.

Temeljni zakon o posvojitvi dostopa do osebnih podatkov bioloških staršev in posvojenega otroka ne ureja, pravzaprav o tej tematiki omenjeni zakon molči. Vendar je treba pri tem ugotoviti, da se je v tistem času posvojitve sklepalo s sklenitvijo pogodbe o posvojitvi, in sicer na način, da se je sestavilo in podpisalo zapisnik o sklenitvi pogodbe o posvojitvi. Zakon je določal, da zapisnik podpišejo vsi, ki so bili navzoči pri sklenitvi pogodbe o posvojitvi, predvidena pa je obvezna navzočnost »posvojitelja, njegovega zakonskega druga, posvojenčevih staršev oziroma njegovega skrbnika, kakor tudi posvojenca, če je starejši od 10 let« (11. in 14. člen Temeljnega zakona). Iz navedenega sledi, da so bili udeleženci posvojitve drug drugemu znani, o tem pa so prejeli tudi zapisnik o sklenjeni pogodbi o posvojitvi. Vsaj tako izhaja iz določb Temeljnega zakona.

Posvojenci, ki so bili posvojeni na način, kot ga je predvideval Temeljni zakon, so torej imeli možnost izvedeti, kdo so njihovi biološki starši, če ne drugače od svojih posvojiteljev. Ti posvojitelji so imeli po razumevanju IP možnost posvojencem po lastni presoji razkriti ali ne razkriti informacije o posvojenčevih bioloških starših, kot so izhajali iz zapisnika.

IP poudarja, da je v Temeljnem zakonu najti več konceptualnih razlik v primerjavi z DZ, zaradi katerih je narava posvojitev, sklenjenih pred 1. januarjem 1977, bistveno drugačna od »današnjih« posvojitev. Gre v principu za razlike, ki jih gre pripisati konceptu nepopolne posvojitve na eni strani ter popolne posvojitve na drugi. Ena izmed bistvenih razlik je ta, da iz Temeljnega zakona izhaja, da posvojitev ne vpliva na pravice posvojenca do njegovih staršev in drugih sorodnikov, kakor tudi ne na njegove dolžnosti do njih, DZ pa določa obratno, in sicer, da s posvojitvijo prenehajo pravice in obveznosti otrokom do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in obveznosti staršev in sorodnikov do njega. Med tem ko se torej po prejšnji ureditvi pravna vez med otrokom in biološkim staršem ni pretrgala, se po novi ureditvi ta vez načeloma povsem pretrga, razen v primeru zakonsko določenih odstopanj (na primer, glede dostopa do zdravstvenih podatkov). Omejiti velja tudi, da posvojitve po Temelnem zakonu niso ireverzibilne in se jih je dalo razvezati ali razdreti.

Po mnenju IP je pri tem tudi bistveno, da bi lahko posvojitelj svojega posvojenca popolnoma izključil iz dedovanja (če je imel »rodne otroke«, gl. 19. člen Temeljnega zakona), kar pomeni, da bi bila lahko posvojencu dvakrat odvzeta možnost dedovanja, posebej če ne bi mogel pridobiti nobenih informacij o svojih bioloških starših.

Vse navedeno prikazuje nekatere bistvene razlike v vrsti posvojitve, iz katerih po presoji IP izhaja tudi različna obravnava vprašanja, ali se lahko posvojenec seznani z osebnimi podatki biološkega starša (in nenazadnje obratno).

Sklepno

Iz vašega dopisa izhaja stališče, da bi bilo treba vprašanje dostopa do osebnih podatkov bioloških staršev tolmačiti smiselno in po analogiji z zdajšnjo ureditvijo, ki izhaja iz DZ. Vendar se IP s tem ne more strinjati, saj za takšno (smiselno oziroma analogno) omejevanje pravice posameznikov - posvojencev ni opore v zakonodaji. Prvič, omejitve dostopa do osebnih podatkov morajo biti izrecno določene, drugič, takšna razlaga, ki ne sledi tipologiji posvojitve, bi lahko pomenila pretirano omejitev drugih pravic posvojencev (na primer pravice do dedovanja) in tretjič, po takšni razlagi bi bili »enakovrstni« posvojenci v bistveno neenakem položaju. Namreč, če bi posvojenec pred sprejemom ZZZDR in DZ zahteval informacije o bioloških starših, razloga za zavrnitev takšne zahteve ne bi bilo, če pa bi informacije zahteval po sprejemu ZZZDR in DZ, kljub temu, da je bil posvojen po povsem drugačnem sistemu, bi se takšnemu posvojencu po smiselni uporabi določb DZ odrekla pravica do podatkov. IP v zvezi s tem meni, da morajo biti enako obravnavane osebe v bistveno enakem položaju (posvojenci po Temeljnem zakonu), ne pa, da se enako obravnava osebe v bistveno drugačnem položaju (posvojenci po Temeljnem zakonu in posvojenci po ZZZDR in DZ) zgolj zato, ker zahtevajo informacije o svojih bioloških starših v časovnem obdobju, ko velja drugačna zakonodaja kot tista, po kateri so bili posvojeni.

Za konec naj še navedemo, da je vsak primer, vsako zahtevo za dostop do osebnih podatkov, treba presojati individualno in ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera. Upravljavec osebnih podatkov, na katerega je naslovljena zahteva, mora na podlagi četrtega odstavka 15. člena sam opraviti ustrezno tehtanje in zagotoviti, da izvrševanje pravice do dostopa do osebnih podatkov ne vpliva negativno na pravice in svoboščine drugih. Skladno s temi usmeritvami mora sprejeti zavezujočo odločitev v skladu s 14. členom ZVOP-2, zoper katero je možno tudi pravno sredstvo, o katerem odloča IP.

V upanju, da ste dobili odgovor na svoje vprašanje, vas lepo pozdravljamo.

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka