Jedro

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točkah III. do VI. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znesek 2.733,34 EUR (2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017, ki na dan 8. 3. 2021 obračunane znašajo 633,34 EUR) in v tem znesku ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke (točka II. Izreka), v presežku za znesek 400,00 EUR s pp. je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Ugotovilo je obstoj v pobot ugovarjane nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.733,34 EUR (točka III. izreka). Terjatvi tožeče in tožene stranke je pobotalo in tožbeni zahtevek v tem obsegu kot neutemeljen zavrnilo (točka IV. In V. izreka) ter odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka (točka VI. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nasprotno terjatev tožene stranke do tožeče stranke in v izreku o pravdnih stroških (točka III. do VI.) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitev pobotnega ugovora tožene stranke, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v drugi sestavi. Meni, da tožena stranka za svoj pobotni ugovor ni podala ustrezne trditvene podlage niti zatrjevanega zneska ni konkretizirala niti ustrezno dokazala, temveč je določitev višine stroškov hrambe oziroma ležarine delovnega stroja prepustila predlaganemu sodnemu izvedencu. Navaja, da je tožena stranka svoj pobotni ugovor, v katerem je uveljavljala zahtevek iz naslova stroškov hrambe oziroma ležarine, gradila zgolj na dejstvu, da tožeča stranka svoje nedenarne obveznosti iz naslova prevzema delovnega stroja v postavljenem roku ni izpolnila oziroma je bila s svojo izpolnitvijo v zamudi 17 mesecev, pri čemer pa tožena stranka nikoli ni uveljavljala nobenega pravnega sredstva zoper sodbo I Pg 48/2015, s katero je sodišče ugotovilo, da je prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama za obravnavani delovni stroj razvezana, ter da je K. d.o.o. dolžna na naslovu H.S. N. prevzeti delovni stroj v roku 15 dni od prejema sodne odločbe. Kot nesporno dejstvo navaja, da je tožena stranka okvarjen delovni stroj iz delovišča odpeljala na lastno dvorišče, kjer ga je deponirala do prevzema s strani tožeče stranke, v tem času pa zanj ni skrbela kot skrben gospodar in v zvezi s tem ni imela nobenih sitnosti in stroškov. Do povrnitve teh skladno z določbo 500. člena OZ zato ni upravičena. Zgolj zatrjevanje, da se je stroj nahajal na njeni nepremičnini, ki je zato ni mogla ustrezno uporabljati za svoje lastne potrebe, pa ni dovolj za ugoditev njenemu zahtevku. Odločitev je zato v tem delu nepravilna. Ker zahtevek tožene stranke ne temelji na predhodno izdani sodni odločbi oziroma nespornem dejstvu, gre le za nasprotni zahtevek tožene stranke o katerem bi sodišče šele moralo odločati, kakor to izhaja iz določbe 311. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju tožeče stranke v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s samim pobotom in sicer določbe 311. člena OZ in 319. člena OZ. Posledično tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke in to terjatev pobotalo z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke ter v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka III do V izreka).

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka s pobotnim ugovorom vloženem v pravdi zatrjevala, da ima nasprotno terjatev zoper tožečo stranko iz naslova ležarine oziroma hrambe delovnega stroja v višini 5.100,00 EUR oziroma 10,00 EUR na dan ali 300,00 EUR na mesec za 17 mesecev, ker tožeča stranka v postavljenem roku določenem s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 48/2015 delovnega stroja ni prevzela skoraj dve leti oziroma 17 mesecev, v tem času pa se je delovni stroj nahajal pri toženi stranki, na njenem zemljišču, katerega tožena stranka zato ni mogla uporabiti za svoje lastne potrebe. Tožena stranka je pojasnila, da je uporabnino obračunala na podlagi hrambe podobnih strojev in v minimalnem znesku ter predlagala dokaz z izvedencem1.Izrecno je navedla, da terjatev uveljavlja s procesnim ugovorom pobota za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je torej uveljavljala pobotni ugovor v pravdi, torej procesni pobotni ugovor, o katerem je moralo odločiti sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 319. člena ZPP (in ne OZ kot to v pritožbi zmotno navaja tožeča stranka). Sodišče prve stopnje je zato moralo ugotoviti obstoj obeh uveljavljanih terjatev tako vtoževane terjatve tožeče stranke kot nasprotne terjatve tožene stranke in ju pobotati do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrniti, kar je tudi storilo in pri tem pravilno uporabilo tako določbe ZPP kot OZ.

7. Ker je tožena stranka določno pojasnila temelj in višino v pobot uveljavljane terjatve, za primer, da tožeča stranka s tako uveljavljano višino zahtevka ne bi soglašala pa predlagala določitev primerne uporabnine z izvedencem, ob tem ko med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka delovni stroj pri toženi stranki dolžna prevzeti v postavljenem roku in da tega v zatrjevanem obdobju 17 mesecev ni storila ter je ves ta čas delovni stroj pri sebi na svojem zemljišču morala hraniti tožena stranka, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka glede uveljavljane uporabnine ni podala konkretne trditvene podlage in da višine ni določno opredelila. Prav tako so zmotna razlogovanja tožeče stranke, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožeče stranke lahko uveljavljala le priznano oziroma pravnomočno že ugotovljeno terjatev in da zato terjatev še ni zapadla, ter da niso podani pogoji za pobot, na kar ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prav tako odgovorilo na v pritožbi znova izpostavljene navedbe tožeče stranke, da naj tožena stranka s hrambo ne bi imela posebnih sitnosti oziroma nevšečnosti in da je za delovni stroj malomarno skrbela. Pravilno je odgovorilo, da te njene navedbe ne morejo biti utemeljen razlog za neplačilo stroškov hrambe. Vse v zvezi s tem podane obširne pritožbene navedbe so tako neutemeljene. Zmotno pa se tožeča stranka pri tem sklicuje tudi na judikat VSRS II Ips 143/2019 z dne 12. 6. 2020, ki obravnava povsem drugačno dejansko stanje od obravnavanega.

9. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena v zvezi z 442. členom ZPP po uradni dolžnosti.

10. Pritožbo je bilo vsled tega zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (člen 353 v zvezi s členom 442 ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).

1 Glej odgovor na tožbo list. št. 16 in 17 ter točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe.