Jedro

V primeru, da so izpolnjeni pogoji za uskladitev plač pri nasprotnem udeležencu (doseganje oziroma preseganje 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin), se stranke sicer res lahko na pogajanjih dogovorijo za višino povišanja plač, vendar pa v primeru izostanka dogovora o dejanskem povišanju plač to ne pomeni, da do uskladitve plač ne pride oziroma, da je ta 0-odstotna. Že z jezikovno razlago določbe 105. člena PKP je namreč mogoče ugotoviti vsebino pravne norme - ta pa je, da če se o dejanski višini povišanja stranke na pogajanjih ne uspejo dogovoriti, samodejno pride do povišanja v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Glede na jasno jezikovno razlago drugačna razlaga (denimo razlaga glede skupnega namena sopogodbenikov) ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Nasprotni udeleženec je s tem, ko ni uskladil plač v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017, kršil določilo drugega odstavka 105. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP).

2. Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe uskladiti plače vsem zaposlenim pri nasprotnem udeležencu v skladu s PKP."

II. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrže v delu, ki se nanaša na II. točko izreka, sicer pa se zavrne in se potrdi III. točka izreka.

III. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo spremembo predloga, ki izhaja iz pripravljalne vloge predlagatelja z dne 15. 2. 2018 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog, ki se glasi: "1. Nasprotni udeleženec je s tem, ko ni uskladil plač v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017 kršil določilo drugega odstavka 105. člena PKP. 2. Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe uskladiti plače vsem zaposlenim pri nasprotnem udeležencu v skladu s PKP." (II. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, naj plača predlagatelju 3.079,89 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Predlagatelj vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se predlogu ugodi, nadaljnje stroške pa naloži v plačilo nasprotnemu udeležencu, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da Dodatek št. 2 k Podjetniški kolektivni pogodbi (PKP) z dne 31. 8. 2018 ne predstavlja uskladitve plač po PKP. Navaja, da ni sporno, da so v vtoževanem obdobju obstajali pogoji za uskladitev plače po 105. členu PKP, saj je inflacija presegla 2 % od zadnjega usklajevanja. Meni, da bi moral nasprotni udeleženec, ker ni pristal na pogajanja za določitev višine uskladitve plač, avtomatično uskladiti plače vsaj do višine rasti življenjskih stroškov za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017. Po njegovem mnenju bi moral nasprotni udeleženec uskladitev izvesti za vse zaposlene, in sicer od začetka tega obdobja. Navaja, da nasprotni udeleženec take uskladitve ni izvedel, z Dodatkom št. 2 k PKP je namreč uskladil plače v višini 4 % šele od 1. 5. 2018 dalje, in še to po izrecni določbi sporazuma le tistim delavcem, ki niso podpisali Sporazuma z dne 13. 12. 2016. Sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, ker je navedeni Dodatek št. 2 k PKP štelo za realizacijo 105. člena PKP, saj so se na njegovi podlagi uskladile plače zgolj peščici posameznikov, ki niso podpisali sporazuma z dne 13. 12. 2016, ki pa s PKP tudi ni imel povezave, poleg tega pa se je navedena uskladitev zgodila od obdobja 1. 5. 2018 dalje, in ne od vtoževanega obdobja.

3. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga zavrženje predloga in naložitev plačila stroškov nasprotnega udeleženca predlagatelju. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je 2. točka predloga dovolj konkretizirana in da jo je treba brati v povezavi s 1. točko. Sklicuje se na drugačno sodno prakso (I Cpg 68/2015), da mora dajatveni zahtevek izpolnjevati preizkus ustreznosti izvršilnega naslova. Trdi, da predlagatelj v 2. točki predloga ni navedel ne obdobja ne odstotka uskladitve. Sklicuje se na ugotovitve sodišča prve stopnje o pogajanjih pred vložitvijo predloga 7. 9. in 3. 10. 2017, ki niso bila uspešna, ter na pogajanji 10. 11. in 24. 11. 2017, ki tudi nista bili uspešni. Trdi, da pogajanja ob vložitvi predloga še niso bila zaključena, zato je predlagatelj vložil predlog preuranjeno, sodišče prve stopnje pa bi ga moralo zavreči in naložiti plačilo stroškov nasprotnega udeleženca v plačilo predlagatelju. Dalje navaja, da je predlog predlagatelja tudi neutemeljen. Sklicuje se na izpoved direktorja nasprotnega udeleženca, da med podpisniki PKP ni bilo nikoli mišljeno, da gre pri 105. členu za avtomatizem pri usklajevanju plač. Pove, da je v zvezi z razlago tega določila predlagal zaslišanje prič, podpisnikov PKP (A.A., B.B. in C.C.), sodišču prve stopnje pa očita, da je z neutemeljeno zavrnitvijo teh dokazov kršilo pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic. Sklicuje se na sklep opr. št. I Cp 2726/2015 v zvezi z vnaprejšnjo dokazno oceno. Meni, da bi sodišče prve stopnje naložilo povračilo stroškov v plačilo predlagatelju, če bi izvedlo navedene dokaze.

4. Pritožba predlagatelja je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki vztraja, da v 105. členu PKP ni podlage za avtomatično uskladitev plač, ampak zahteva, da med strankama pride do pogajanj. Meni, da se stranki lahko izpogajata tudi, da se plače ne uskladijo. Po njenem mnenju bi bila kršitev navedene določbe le, če se delodajalec ne bi želel pogajati, ne bi pa moglo sodišče samo določiti višine uskladitve v primeru, če dogovora med predlagateljem in nasprotnim udeležencem ne bi prišlo. Glede na to zatrjuje neizvršljivost predloga. Navaja, da 31. 8. 2018 sklenjeni Dodatek št. 2 k PKP ni dokaz o utemeljenosti predloga, saj bi se o dejanski višini, ki bi lahko bila tudi 0 %, morale stranke PKP dogovoriti, takega dogovora pa odločitev sodišča ne more nadomestiti. Meni, da 105. člen PKP ne določa, s katerim dnem naj se plače uskladijo, ampak to prepušča volji pogodbenih strank. Kot protispisnim nasprotuje navedbam predlagatelja, da so se po Dodatku št. 2 k PKP plače uskladile le za delavce, ki niso podpisali Sporazuma z dne 13. 12. 2016. Pojasnjuje, da iz Dodatka št. 2 jasno izhaja, da so se podpisnikom Sporazuma z dne 13. 12. 2016 osnovne plače v višini 4 % že dvignile, z dodatkom pa se za enak odstotek od 1. 5. 2018 dvigujejo plače tudi delavcem, ki ga niso podpisali. Pove, da se poleg tega vsem delavcem osnovne plače, določene v tarifni prilogi, na podlagi 105. člena PKP za obdobje od 1. 1. 2016 do sklenitve dodatka uskladijo tako, da se s 1. 5. 2018 povišajo za 2 %, s 1. 1. 2019 pa se uskladijo in povečajo za nadaljnja 2 %. Navaja, da je bila pravna podlaga za sklenitev Dodatka št. 2 k PKP v 9. in 10. členu PKP, sklenjen pa je bil po izvedenem pomirjanju med sindikati, vključno s predlagateljem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa delno ni dovoljena, delno pa je neutemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper II. točko izreka ni dovoljena, saj za pritožbo zoper zavrnitev predloga nima pravnega interesa, svojega pravnega položaja namreč ne more (še) izboljšati (četrti odstavek 343. člena ZPP). Glede na to jo je bilo treba v tem delu zavreči (352. člen ZPP).

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za ugotovitev kršitve določila drugega odstavka 105. člena Kolektivne pogodbe D. d. o. o. z dne 24. 9. 2014 (podjetniška kolektivna pogodba - PKP). Zavzelo je stališče, da je nasprotni udeleženec s sprejemom Dodatka št. 2 h PKP, ki se je uveljavil 24. 9. 2018 (v nadaljevanju: Dodatek št. 2) izpolnil svojo obveznost iz navedenega določila PKP, zato je predlog zavrnilo. Odločitev je materialnopravno zmotna.

9. V 105. členu PKP s podnaslovom "Usklajevanje osnovnih plač" je določeno:

(1) Osnovne plače se usklajujejo v skladu s predpisi. Če predpisi tako omogočajo, se usklajujejo po najvišji možni stopnji, če dopuščajo predpisi več usklajevanj, se usklajevanje izvrši vsakič, ko je to možno.

(2) Če ni predpisa, ki bi urejal usklajevanje plač, se izvede usklajevanje v višini rasti cen življenjskih potrebščin vsakič, ko slednje dosežejo ali presežejo 2 % rast od zadnjega usklajevanja, vendar največ enkrat na mesec.

(3) O dejanski višini povišanja se opravi pogajanja med pogodbenimi strankami.

10. Na podlagi navedenega 105. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je bil nasprotni udeleženec dolžan uskladiti (povišati) plače delavcem za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017. Dne 13. 12. 2016 je bil med nasprotnim udeležencem in svetom delavcev D. ter drugimi sindikati, v katere so včlanjeni delavci D. (ne pa s predlagateljem) in 840 delavci (od 876) sklenjen Sporazum o izpolnitvi obveznosti delodajalca do delavcev iz kolektivne pogodbe delodajalca z dne 30. 1. 2009, po katerem se s 1. 1. 2017 osnovne plače pri nasprotnem udeležencu zvišajo za 2,5 %, s 1. 1. 2018 pa za 1,5 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s sklenitvijo navedenega sporazuma nasprotni udeleženec ni izpolnil svoje obveznosti iz 105. člena PKP, na to pa ne odkazuje niti tretji odstavek tega člena. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za uskladitev plač pri nasprotnem udeležencu (doseganje oziroma preseganje 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin), se stranke sicer res lahko na pogajanjih dogovorijo za višino povišanja plač, vendar pa v primeru izostanka dogovora o dejanskem povišanju plač to ne pomeni, da do uskladitve plač ne pride oziroma, da je ta 0-odstotna. Že z jezikovno razlago določbe 105. člena PKP je namreč mogoče ugotoviti vsebino pravne norme - ta pa je, da če se o dejanski višini povišanja stranke na pogajanjih ne uspejo dogovoriti, samodejno pride do povišanja v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Glede na jasno jezikovno razlago drugačna razlaga (denimo razlaga glede skupnega namena sopogodbenikov) ni dopustna, zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba zaslišati predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o tem, kaj je bilo mišljeno z določbo 105. člena PKP. Med predlagateljem in nasprotnim udeležencem so potekala pogajanja o dejanski višini povišanja plač med podpisniki PKP, in sicer 7. 9. 2017, 3. 10. 2017, pa tudi po vložitvi predloga predlagatelja za sproženje tega kolektivnega delovnega spora 10. 11. 2017 in 24. 11. 2017. Pogajanja niso bila uspešna. Zavzemanje nasprotnega udeleženca, da je že s samim pristopom k pogajanjem izpolnil svojo obveznosti iz 105. člena PKP, tako ni utemeljeno. V določbi 105. člena PKP je namreč jasno zapisano drugače. 11. Sodišče prve stopnje je štelo, da je nasprotni udeleženec izpolnil svojo obveznost iz 105. člena PKP s tem, da je 31. 8. 2018 z drugimi reprezentativnimi sindikati pri D. (ne s predlagateljem) sklenil Dodatek št. 2 h PKP, ki se je uveljavil 24. 9. 2018, s katerim: - se je zaradi odprave razlik v osnovnih plačah, do katerih je prišlo na podlagi Sporazuma z dne 13. 12. 2016, osnovne plače delavcev, ki ga niso podpisali, uskladijo v višini 4 % od 1. 5. 2018, poračun se izvede pri plači za september 2018, - na podlagi 105. člena PKP se osnovne plače, določene v tarifni prilogi PKP, za obdobje od 1. 1. 2016 do sklenitve tega dodatka uskladijo tako, da se s 1. 5. 2018 povišajo za 2 % in se ta datum šteje za datum zadnjega usklajevanja po 105. členu KPK, s 1. 1. 2019 se osnovne plače, določene v tarifni prilogi, povečajo še za 2 %.

Ne drži sicer pritožbena trditev predlagatelja, da se je na ta način plača povišala le peščici posameznikov pri nasprotnem udeležencu. Vendar to za odločitev v zadevi ni bistveno, predlagatelj namreč utemeljeno uveljavlja, da z navedenim dodatkom nasprotni udeleženec ni izpolnil svoje obveznosti uskladitve plač po drugem odstavku 105. člena PKP, saj so se na njegovi podlagi zvišale plače v obdobju od 1. 5. 2018 dalje, ne pa v vtoževanem obdobju med 1. 1. 2016 in 31. 5. 2017. Navedena določba PKP sicer res ne navaja časovnih okvirov usklajevanja plač, vendar pa iz dostavka, da se izvede usklajevanje največ enkrat na mesec, izhaja zahteva po sprotnosti tega usklajevanja. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča štelo, da nasprotni udeleženec ni kršil določbe drugega odstavka 105. člena PKP. Iz nje namreč ne izhaja, da bi uskladitev/zvišanje plač v nekem kasnejšem obdobju lahko pomenila izpolnitev obveznosti (sprotnega) povišanja plač ob izpolnitvi pogoja 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin brez poračuna za obdobje, v katerem je bil ta pogoj izpolnjen. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, da je nasprotni udeleženec s tem, ko ni uskladil plač v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017, kršil drugi odstavek 105. člena PKP. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in spremenilo II. odstavek izreka tako, da je predlogu predlagatelja ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je ugodilo tako predlogu za ugotovitev kršitve navedene določbe PKP kot tudi 2. točki predloga, po kateri naj se nasprotnemu udeležencu naloži uskladitev plač vseh zaposlenih pri nasprotnem udeležencu v skladu s PKP. Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da predlagatelj v 2. točki ni opredelil kolektivne pogodbe, višine uskladitve in časovnega obdobja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se 2. točka vsebinsko navezuje na 1. točko predloga (ki opredeljuje določbo kolektivne pogodbe, iz katere izhaja višina uskladitve, in časovno obdobje) oziroma ju je treba brati skupaj. Ker drugi odstavek 105. člena PKP jasno določa minimum zvišanja plače v višini rasti cen življenjskih potrebščin, je predlog (podobno kot v zadevi opr. št. X Pdp 183/2018) dovolj konkretiziran, da ga je sodišče lahko obravnavalo. Ugovor o neizvršljivosti 2. točke predloga je brezpredmeten, saj na podlagi sodbe v kolektivnem delovnem sporu posamezni delavec ne more neposredno zahtevati izvršbe zoper delodajalca.

13. Glede na to, da je predlagatelj s predlogom uspel, je pravilna odločitev v III. točki izreka, da mu je nasprotni udeleženec dolžan povrniti stroške postopka. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper to odločitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje pravilno ni zavrglo predloga predlagatelja kot preuranjenega, saj zgolj dejstvo, da pogajanja med strankama pred vložitvijo še niso bila končana, ne preprečuje predlagatelju vložitve predloga. Kot je bilo že pojasnjeno, nasprotni udeleženec svojih obveznosti po 105. členu PKP ni izpolnil zgolj s pristopom k pogajanjem, prav tako tudi ne s sklenitvijo Sporazuma in s sprejemom Dodatka št. 2 h PKP. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zoper III. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ta del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. O pritožbenih stroških predlagatelja pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasil. Nasprotni udeleženec glede na neuspeh s pritožbo in uspeh predlagatelja s pritožbo sam krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.