Jedro

Toženi stranki torej po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi v končni fazi imelo učinek prepovedanega komisoričnega dogovora. Že iz teh razlogov zato pogodbe o spornem pravnem poslu, v vsebini, v kateri so se dejansko izvajale, niso nične in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Glede na to, da se je pogodba uresničevala 6 let, tudi sicer ničnost celotne pogodbe ni najprimernejša sankcija. Kvečjemu bi lahko govorili o delni ničnosti, to je ničnosti določbe Splošnih pogojev o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.465,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 9.7.2018. 2. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani (I) dovolilo spremembo tožbe, (II) zavrnilo (1. - 3.) tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb iz posla "sale and lease back", sklenjenega med pravdnima strankama, (4.) na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe iz točke 1 in vzpostavitev prejšnjega stanja (izbrisna tožba) ter (5.-7.) na plačilo 470.268,64 EUR iz naslova plačanih zneskov po leasing pogodbi, 111.119,20 EUR iz naslova uporabnine za čas od odpovedi leasing pogodbe in 85.720 EUR in naslova vračila prejetij najemnin od odpovedi leasing pogodbe dalje, vse s pripadki ter (III) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 7.694,28 EUR. Iz razlogov izhaja, da glede na konkretne okoliščine kombinacija poslov toženi stranki, ki je financirala posel, ni omogočala presežka, zato ni šlo za enak ekonomski interes kot je prepovedan v okviru komisoričnega dogovora. Prav tako tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za nesorazmerje v dajatvah in zato ni šlo za oderuškost. 3. Zoper sodbo (točke II do III) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Vztraja pri svojih stališčih, da je celoten pogodbeni sklop ničen, ker vsebuje prepovedan komisorični dogovor. Niti Splošni pogoji niti pogodba (oboje je pripravila tožena stranka) ne vsebujejo določbe, ki bi ustrezno varovala leasingojemalca pred zlorabami v zvezi s prodajo predmeta leasinga po prenehanju pogodbe. Še več, tudi v primeru plačila vseh obveznosti, tožena stranka ne bi bila dolžna prenesti na tožečo lastninske pravice na predmetu leasinga. Poleg tega je določeno, da je vsota plačil s strani leasingojemalca tudi najvišji znesek, ki bi ga leasingojemalec lahko prejel od leasingodajalca z unovčenjem nepremičnine. Če bi leasingojemalec ostal dolžan le manjši znesek, bi večji del preostanka kupnine in prejeta plačila obdržal leasingodajalec. Naslovno sodišče se z ničnostjo Splošnih pogojev sploh ni ukvarjalo. V zvezi s tem je v identični situaciji Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi II Ip 262/2014. Napačno je bilo tudi ugotovljeno stanje terjatev tožeče stranke do tožene na dan odstopa od pogodbe in je nepravilno in v nasprotju s sodno prakso ugotavljalo vrednost nepremičnine (VSM I Cp 1352/2013). Tožeča stranka je po prodajni pogodbi dejansko prejela le 355.859,88 EUR, čeprav je kupnina znašala 500.000 EUR (vrednost nepremičnine je bila dejansko višja). Razlika je šla na račun poravnave finančnih obveznosti po leasingu, po kateri bi tožeča stranka morala toženi plačati skupaj 839.340,72 EUR. Poleg tega je tožena stranka prejela v last nepremičnino. Do odstopa od pogodbe je tožeča stranka že plačala 412.861,22 EUR. Tožena stranka pa po odstopu ni ravnala zakonito, saj nepremičnin ni prodala na način, da bi tožeča stranka prejela kakšen presežek od prodaje. Sodišče je kršilo pravico tožeče stranke do izjave, ko je zapisalo, da naj tožeča stranka ne bi zatrjevala, da je bila vrednost nepremičnine več kot 500.000 EUR, čeprav je to trdila že v prvi pripravljalni vlogi. Med strankama ni bilo soglasja glede dejstva, da je bila leasing vrednost nepremičnin 695.200 EUR, saj je tožeča stranka trdila, da je to 839.340,72 EUR. V stanje dolga je bil neutemeljeno zajet znesek 50.000 EUR, saj pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne terjatve, neupravičeno je zajet znesek DDV, saj je tega tožeča stranka dolžna plačati FURS-u in ne toženi stranki, neutemeljeni so tudi stroški, do katerih tožena stranka ni upravičena. Vse trditve in dokaze v zvezi s tem je tožeča stranka postavila in predlagala pravočasno. Tožeča stranka je vse od odstopa od pogodbe neupravičeno tržila nepremičnino in to zaradi nezakonite določbe, da mora prodajalec pred prodajo poravnati dolg. Tožeča stranka se ne strinja z naziranjem sodišča, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za oderuško pogodbo, saj je nesorazmernost dajatev glede na vse povedano podana. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokazov, ki je tudi sicer neutemeljena. Gre za zaslišanje V.K., ki bi povedal, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi leasing pogodbe primorana sprejeti pogoje in se o vsebini pogodb ni mogla pogajati, da je bila tožeča stranka ob sklepanju pogodb v finančni stiski, da je bila o tem tožena stranka seznanjena, da je cenitev pripravila tožena stranka. Podobno velja za zaslišanje S.K.. Sodba tudi nima razlogov, zakaj sodišče ni imenovalo izvedenca gradbene stroke za ugotovitev vrednosti nepremičnine na dan sklenitve pogodbe. Posledično je napačna odločitev o stroških.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je tožnik s plačevanjem prenehal po 6 letih od predvidenih 15 let in da v predmetni zadevi sporno določilo nikoli ni bilo razlagano na način, da bi lahko bilo nično.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodna praksa v zvezi s sklopi pogodb tipa "sale and lease back" se je oblikovala zlasti v razmerjih, v katerih so kot leasingojemalci nastopale fizične osebe. V predmetni zadevi gre za pravno osebo, ki mora nastopati v pravnem prometu z večji zahtevano skrbnostjo kot fizične osebe. Vseeno pa velja tudi za gospodarske pravne posle prepoved komisoričnega dogovora. O komisoričnem dogovoru v zvezi s posli "sale and lease back" govorimo takrat, kadar pri konkretnem poslu niso upoštevane določbe, ki varujejo dolžnika pred zlorabo, to je, da bi leasingodajalec prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Drži, da se ničnost nanaša na sklenitveno fazo pogodb, torej na vprašanje, ali so bile nične že same pogodbene določbe, vendar je v predmetni zadevi treba upoštevati, da se je pogodba s strani obeh strank izvrševala šest let in da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in temu zaključku se pritožbeno sodišče pridružuje), da potencialno nične določbe Splošnih pogojev v predmetni zadevi sploh niso bile uporabljene, saj jih je tožena stranka razlagala na način, ki varuje tožečo stranko pred zlorabo.

7. Sporni posli so gospodarski pravni posli in med gospodarskimi pravnimi osebami relativno običajni, navsezadnje sodijo v dejavnost tožene stranke. Njen namen je bil tako s financiranjem oplemenititi svoje premoženje, namen tožeče stranke pa priti do finančnih sredstev (za poravnavo že obstoječih obveznosti in za pridobitev likvidnih sredstev) za njeno nadaljnje poslovanje. Ta namen je bil tudi realiziran. Pravdni stranki sta najprej sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je za znesek 500.000 EUR tožeča stranka toženi prodala nepremičnino. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kupnino plačala v celoti, da sta torej obe stranki izpolnili svoje obveznosti po kupoprodajni pogodbi. Drugačne trditve tožeče stranke nimajo opore niti v besedilu pogodbe niti v ostalih listinskih dokazih. Kupnina je bila plačana na naslednji način: znesek 279.444,65 EUR je bil nakazan zastavni upnici tožeče stranke v poplačilo obveznosti tožeče stranke, znesek 76.415,23 EUR neposredno na TRR tožnice, preostanek pa je bil namenjen plačilu pologa, stroškov in DDV po leasing pogodbi. Ta znesek je bil upoštevan kot plačilo tožeče stranke pri izračunu preostanka dolga1. Kupnino je torej prejela v celoti. Hkrati sta stranki sklenili leasing pogodbo, s katero je tožena stranka iste nepremičnine dala v leasing tožeči stranki po dogovorjenih pogojih. Poleg pologa, plačila davka in stroškov, ki jih je tožeča stranka plačala ob sklenitvi pogodbe, se je zavezala plačati še skupaj 180 obrokov (v dobi 15 let), v katerih je bila upoštevana obrestna mera 3-mesečni EURIBOR + 1,6 % letno. Zadnji obrok je hkrati predstavljal odkupni obrok. Polog in vsi obroki skupaj so (ob upoštevanju EURIBORa, kakršen je veljal na dan sklenitve pogodbe, to je 4,08 %) znašali 695.056,60 EUR. Zato ne drži, da bi leasing vrednost nepremičnine znašala 839.340,72 EUR. Tožeča stranka se je namreč poleg pologa in obrokov zavezala plačati tudi stroške pogodbe in DDV, ki ne spadajo v leasing vrednost nepremičnine. Šlo je torej za običajen leasing posel in za poslovno odločitev tožeče stranke, ki je gospodarska družba. Nobena določba ni take narave, da bi sama po sebi pomenila ničnost. Če bi tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila, bi s plačilom zadnjega obroka postala lastnica nepremičnine, tožena pa bi prejela vrnjen svoj finančni vložek, povečan za odmeno za financiranje in za stroške leasinga, ves ta čas pa bi nepremičnino uporabljala tožeča stranka kot njen ekonomski lastnik. Vprašanje vrednosti nepremičnine v času sklenitve pogodbe ni bistveno, saj je tožena stranka za izračun obveznosti tožeče stranke po leasing pogodbi uporabila vrednost, po kateri je nepremičnino kupila (in ne morda višje), na dan odstopa od pogodbe pa je bila nepremičnina vredna celo bistveno manj od dogovorjene kupnine (324.200 EUR). Zato sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov glede vrednosti nepremičnine na dan sklenitve pogodbe.

8. Zapletlo se je po šestih letih, ko tožeča stranka ni več zmogla plačila leasing obrokov in je tožena stranka v skladu z leasing pogodbo od nje odstopila. Na dan odstopa je nato ugotovila, koliko še znaša obveznost tožeče stranke. Iz neprerekanih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka poračunala preostanek dolga z ocenjeno vrednostjo nepremičnine. Povedano pomeni, da tožena stranka ni zahtevala obojega, nepremičnine in celotne preostale obveznosti tožnika, tudi sicer je bila nepremičnina (po izračunih tožene stranke) vredna manj od obveznosti tožeče stranke. Prav tako tožena stranka ni postopala po določbi točke 16.2 splošnih pogojev, saj je vrednost nepremičnine poračunala že takoj (in ni čakala, da ji tožeča stranka najprej plača svojo obveznost). Potencialno nična določba Splošnih pogojev v konkretni situaciji tako ni bila uporabljena in zato za odločitev v predmetni zadevi vsebina te določbe ni relevantna. Res je glede na v predmetnem postopku ugotovljeno vrednost tožena stranka upoštevala prenizko vrednost nepremičnine, vendar to nima za posledice ničnosti pogodb, temveč ima tožeča stranka pravico ustreznih ugovorov glede višine zahtevka tožene stranke, kadar ga bo ta uveljavljala. V zvezi s prodajo nepremičnine tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da je v spis vložila listine, ki izkazujejo, da je nepremičnino želela po odstopu od pogodbe o leasingu prodati, vendar ji to do vložitve predmetne tožbe ni uspelo. Toženi stranki torej po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi v končni fazi imelo učinek prepovedane legis commisoriae. Že iz teh razlogov zato pogodbe o spornem pravnem poslu, v vsebini, v kateri so se dejansko izvajale2, niso nične in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Prav v povedanem se v tej zadevi ugotovljeno dejansko stanje tudi razlikuje od dejanskega stanja v zadevi II Ips 262/2014, kjer sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka poračunala vrednost nepremičnine in preostanek dolga. Pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na to, da se je pogodba uresničevala 6 let (v teh šestih letih je tožeča stranka nepremičnino uporabljala kot svojo), tudi sicer ničnost celotne pogodbe ni najprimernejša sankcija. Kvečjemu bi lahko govorili o delni ničnosti, to je ničnosti določbe Splošnih pogojev o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe. Ker pa tožena stranka teh določb ni uporabila, vprašanje njihove veljavnosti, kot že zgoraj povedano, ni relevantno. Poleg tega pa iz podatkov spisa tudi sicer sploh ni razvidno, da bi tožena stranka (sodno) uveljavljala plačilo od tožeče stranke. Tožeča stranka navedb v tej smeri ni podala3, že iz njenega zahtevka pa je razvidno, da po prenehanju pogodbe ni več plačala ničesar.

9. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da pogodba o leasingu v povezavi s kupoprodajno pogodbo ni bila oderuška že iz razloga, ker ni šlo za nesorazmerne dajatve. Tožeča stranka je za svojo nepremičnino prejela 500.000 EUR (brez upoštevanja DDV), leasing vrednost pogodbe pa je znašala 695.056,60 EUR, torej zgolj kupnino, povečano za obresti v višini trimesečnega EURIBORa + 1,6 %. Taka obrestna mera ni oderuška (v času sklenitve pogodbe je EURIBOR znašal 4,08 %) . Do enakega zaključka pa pridemo tudi, če upoštevamo še dodatne stroške 5.100 EUR, ki v razmerju do kupnine predstavljajo le dober odstotek. Vprašanje, ali je bila tožeča stranka ob podpisu pogodbe v stiski (ali je izpolnjen subjektivni pogoj za oderuštvo), zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno in sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke in priče. 10. Tožena stranka v tej pravdi ni uveljavljala nobenega plačila, zato vprašanje višine obveznosti tožeče stranke na dan odstopa od pogodbe v tej pravdi glede na vse zgoraj povedano ni pomembno (če bo tožena stranka vložila tožbo na plačilo, bo višina obveznosti lahko predmet ugovorov tožeče stranke). Zato očitana kršitev, ker se sodišče prve stopnje do tega spornega dejstva ni opredelilo, ni podana.

11. Ker sporen pogodbeni sklop ni ničen, so neutemeljeni tudi dajatveni zahtevki in zahtevek po izbrisni tožbi, saj jih je tožeča stranka temeljila na posledicah neveljavnosti pogodb. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 4.465,20 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

1 Tudi če bi torej šteli, da tožeča stranka tega zneska ni dobila, pa ji ga tudi ni bilo treba plačati po leasing pogodbi in se je v tem primeru za ta znesek njena obveznost po leasing pogodbi zmanjšala. Tožeča stranka tako trdi, da je prejela le 355.859,88 EUR, razliko do polne kupnine pa vseeno upošteva kot svoje plačilo po leasing pogodbi. Navedbe v pritožbi so torej v nasprotju same s seboj. 2 S konkludentnim ravnanjem je tožena stranka določbe Splošnih pogojev uporabila kot da potencialno nične določbe v njih ne bi bilo. Da bo tako ravnala, je tožečo stranko obvestila. 3 Trdila je le, da je tožena stranka v odpovedi leasing pogodbe zatrjevala, da znaša njena obveznost 365.096,07 EUR. Pri tem ne pove, da je v tej isti odpovedi tožena stranka tožeči ponudila predčasni odkup nepremičnine za 315.069,70 EUR, kolikor je po njenih računih v skladu z določbami leasing pogodbe znašala neplačana obveznost.