Jedro

Ugotavljanje okoliščin konkretnega življenjskega primera - škodnega dogodka, ne more temeljiti zgolj na domnevah in izkušnjah iz podobnih življenjskih primerov, neodvisnih od konkretne zadeve, posebej ob dejstvu obširno izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem ob škodnem dogodku prisotnih prič. Po prepričanju sodišča druge stopnje so izpovedbe večjega števila zaslišanih prič, še posebej, če so te tako ali drugače zainteresirane za izid postopka, le redko skladne. Ključna naloga sodišča v okviru dokazne ocene pa je izluščiti verzijo dogodka, ki jo potrjuje čim več čimbolj verodostojnih in zanesljivih prič. Če se le-ta ujema oz. dopolnjuje tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, omogoča zaključek o dejanskem poteku dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) odgovorna za škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 4. 2010 (I. točka izreka). Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb (nezmožnost preizkusa izpodbijane sodbe zaradi pomanjkanja razlogov) pritožnik izpostavlja, da zaključki sodišča prve stopnje glede dejanskega dogajanja dne 4. 4. 2010 v celoti temeljijo zgolj na ugibanjih, ki jih sodišče naziva kot „logičen in izkustven potek dogajanja v podobnih primerih.“ V obravnavani zadevi pa gre za specifično situacijo, zato logične in izkustvene primerjave s podobnimi situacijami za meritorno odločanje v konkretni zadevi ne pridejo v poštev. Celotna odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožnika arbitrarna, temelji zgolj na domnevah, neizkazanih dejstvih ter posledično nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prvostopno sodišče namreč samo navaja, da iz dokaznega postopka (predvsem zaslišanja strank in prič) ni moglo prepričljivo ugotoviti, ali naj bi toženec tožnico sploh udaril in s čim naj bi jo udaril. V nadaljevanju pa je zgolj pavšalno brez vsakršnega dokaza zaključilo, da naj bi toženec tožnico udaril s stolom in ji tako povzročil nastanek zatrjevane poškodbe na obrazu. Pritožnik izpostavlja, da ne more biti nepomembno, kako oz. s čim naj bi tožnica poškodbo zadobila. Poudarja, da je tožnica ves čas zatrjevala, da je poškodbo dobila od neposrednega udarca toženca s pestjo v obraz, tudi nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da naj bi tožnico poškodoval stol. Zaključki sodišča prve stopnje so zato po mnenju pritožnika v očitnem nasprotju z navedbami in zatrjevanji tožnice ter z izvedenimi dokazi, navedb sodišča v tem delu pa ni mogoče preizkusiti. Prvostopna odločitev je utemeljena zgolj na podlagi odločbe o prekršku, na katero sodišče v obravnavani zadevi ni vezano, v celoti pa spregleda druge navedbe in dokazne predloge pravdnih strank, zato je po mnenju pritožnika pomanjkljiva in v nasprotju z dokazno oceno iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgolj navedba v medicinski dokumentaciji, da naj bi bila tožnica poškodovana s stolom, še ne pomeni, da navedeno ustreza dejanskemu stanju, zato bi moralo sodišče prve stopnje glede nastanka poškodb v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke. Njegova postavitev bo v nadaljevanju postopka potrebna tudi glede obsega in trajanja poškodb in zdravljenja, zato zavrnitev tega dokaznega predloga iz razlogov ekonomičnosti postopka ne more biti utemeljena. S tako odločitvijo naj bi sodišče prve stopnje pritožniku tudi onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Dokazovanje protipravnega dejstva je na tožnici, ki ga ni uspela dokazati, zato naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo po mnenju pritožnika zmotno uporabilo materialno pravo (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ), kar velja tudi za prvostopno odločitev glede neobstoja soprispevka tožnice preko njene stalne družbe oz. prijateljev. Pritožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve o temelju tožbenega zahtevka ni sprejelo na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, torej vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opustitev dokazne ocene večjega števila sicer izvedenih dokazov (konkretno izpovedb vseh zaslišanih prič) zgolj iz razloga njihovih nasprotujočih si izjav, iz česar je sodišče prve stopnje izpeljalo pavšalen zaključek o neverodostojnosti vseh navedenih prič („jim ni poklonilo vere“), je tudi po mnenju sodišča druge stopnje procesnopravno napačna. S tem je sodišče prve stopnje zanemarilo velik del sicer izpeljanega dokaznega postopka in hkrati zagrešilo v pritožbi izpostavljeno nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazi, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, tudi po presoji sodišča druge stopnje za sprejem izpodbijane odločitve ne morejo zadostovati, saj sodišče prve stopnje njihove dokazne vrednosti ni celovito presodilo v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič. Pritožnik tudi utemeljeno izpostavlja, da so prvostopni zaključki glede mehanizma nastanka poškodbe tožnice v nasprotju z zatrjevanji same tožnice oz. z njeno izpovedbo, ki jo je podala zaslišana kot stranka, kot bo vse podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je tožnica od toženca terjala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v posledici toženčevega fizičnega obračunavanja - udarca s pestjo v predel obraza ter udarca z barskim stolom. Toženec je očitano dejanje zanikal, priznaval je zgolj udeležbo v prerivanju, ki naj bi ga izzval fant iz tožničine družbe, U.K., s tem, ko je toženca prvi udaril po nosu in po desnem očesu. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja pravno relevantnega dejanskega stanja ugotovilo le, da je toženec v tožničini družbi njeno sestro (vsaj) prijel okrog vratu, kar je pri prijateljih tožnice vzbudilo reakcijo, o tem, kakšno, pa so bile po ugotovitvi sodišča prve stopnje „izpovedbe prič tako različne, da jim sodišče ni sledilo in je dokazno oceno gradilo na logičnem in izkustvenem poteku dogajanja v podobnih primerih“. Utemeljena je smiselna pritožbena graja, da ugotavljanje okoliščin konkretnega življenjskega primera - škodnega dogodka, ne more temeljiti zgolj na domnevah in izkušnjah iz podobnih življenjskih primerov, neodvisnih od konkretne zadeve, posebej ob dejstvu obširno izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem ob škodnem dogodku prisotnih prič.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpovedbah zaslišanih prič ter njihovih pisnih izjavah zasledilo številna nasprotja glede bistvenih (in nebistvenih) okoliščin škodnega dogodka, pa slednje samo po sebi še ne odvezuje sodišča njihove vestne in skrbne dokazne ocene (8. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje opustilo s poenostavljenim zaključkom o neverodostojnosti (vseh!) zaslišanih prič. Po prepričanju sodišča druge stopnje so izpovedbe večjega števila zaslišanih prič, še posebej, če so te tako ali drugače zainteresirane za izid postopka, le redko skladne. Ključna naloga sodišča v okviru dokazne ocene pa je izluščiti verzijo dogodka, ki jo potrjuje čim več čimbolj verodostojnih in zanesljivih prič. Če se le-ta ujema oz. dopolnjuje tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, omogoča zaključek o dejanskem poteku dogodka.

8. V obravnavani zadevi je sicer sodišče prve stopnje o poteku škodnega dogodka sklepalo na podlagi zoper toženca izdane odločbe o prekršku, iz katere izhaja, da je eden od stolov poškodoval tožnico, pri čemer po ugotovitvi prvostopnega sodišča v postopku nihče ni trdil, da bi kdo drug razen toženec držal v rokah barski stol oz. jih brcal. Ob tem toženec utemeljeno izpostavlja, da sodišče v pravdnem postopku na odločbo o prekršku niti glede odgovornosti niti glede poteka dogajanja ni vezano (kar pa odločbi o prekršku sicer ne odvzema dokazne vrednosti kot enega izmed dokazov). Da je toženec tožnico poškodoval s stolom, je prvostopno sodišče zaključilo tudi na podlagi medicinske dokumentacije (poškodbenega lista), v kateri je navedeno, da je tožnico neznana oseba z barskim stolom udarila po glavi, pri čemer je tožnica prepričljivo obrazložila, zakaj je prišlo do zapisa neznana oseba in ne toženec. Utemeljena je pritožbena graja, da zapis mehanizma nastanka poškodbe v medicinski dokumentaciji še ne pomeni, da navedeno ustreza dejanskemu stanju. Slednje je tembolj pomembno v obravnavani zadevi, saj je tožnica v svoji izpovedbi kot vzrok poškodbe navedla udarec s pestjo, kar v svoji pritožbi smiselno izpostavlja tudi pritožnik. Zato je prvostopni zaključek, da naj bi toženec tožnico poškodoval s stolom, v nasprotju z izpovedbo tožnice, na kateri naj bi glede na obrazložitev sodišča prve stopnje zaključek temeljil. 9. V obravnavani zadevi je tožnica v svojih tožbenih trditvah navajala dva (možna) načina nastanka poškodbe (udarec s pestjo in udarec s stolom), pri čemer se ni opredelila glede bolj verjetnega (s tem v zvezi je sodišče prve stopnje njene tožbene navedbe v 1. točki obrazložitve svoje odločitve napačno povzelo - da naj bi jo namreč toženec poškodoval z barskim stolom). V svoji izpovedbi pa je tožnica kot vzrok poškodbe navedla udarec s pestjo. Za presojo protipravnosti ravnanja je sicer praktično nepomembno, s katerim od navedenih dveh načinov je prišlo do tožničine poškodbe, pomembno pa se pokaže v obravnavani zadevi, ko sodišče enega od teh mehanizmov nastanka poškodbe (udarec s pestjo) dejansko ni ugotavljalo, drugi pa se glede na izpovedbo tožnice (in opuščeno temeljito dokazno oceno vseh prič, kot je bilo že obrazloženo) tudi po presoji sodišča druge stopnje zaenkrat izkaže kot vprašljiv oz. dokazno premalo podkrepljen.

10. Po vsem obrazloženem je zaradi pomanjkljive dokazne ocene sicer izvedenih dokazov prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo premalo trdnih in nenasprotujočih razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi vsega navedenega sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve postopka tudi upoštevaje načelo neposrednosti ne more samo odpraviti, kar je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem naj prvostopno sodišče opravi bolj temeljito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Pri ugotavljanju načina nastanka tožničine poškodbe si lahko pomaga tudi s postavitvijo že predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritrditi je namreč pritožbeni graji, da je vprašljiva utemeljenost zavrnitve tega dokaznega predloga iz razlogov ekonomičnosti postopka, upoštevaje, da bi bilo izvedenca medicinske stroke (glede na prvič sprejeto odločitev sodišča prve stopnje in toženčevo prerekanje višine tožbenega zahtevka) potrebno postaviti tudi v zvezi z višino škode. Ob tem pa se postavi tudi vprašanje smotrnosti izdaje vmesne sodbe, saj glede na zatrjevano dejansko stanje ni pričakovati zapletenega in dolgotrajnega postopka ugotavljanja višine škode. V zvezi s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava glede zatrjevanega soprispevka tožnice sodišče druge stopnje le pripominja, da pojma ravnanja oškodovanca, ki naj bi prispevalo k nastanku škode, brez utemeljenih razlogov ni mogoče širiti na ravnanje posameznikov iz družbe, v kateri se je oškodovanec nahajal. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.